Dostop do morja in priobalnega zemljiča MORA biti brezplačno omogočen vsakemu

Slovenska obala je dolga samo 46,6 kilometrov in kljub temu moramo Slovenci ali turisti marsikje za dostop do obale plačati vstopnino, ki se giblje od 6 pa vse tja do 35 evrov po osebi. Včeraj se je v Portorožu celo pripetil incident, ko so neko gospo na silo odvlekli iz plaže, ker ni hotela plačati vstopnine.

To se vsekakor ne bi smelo zgoditi in upam, da bodo pristojne inšpekcijske službe ustrezno ukrepale. Hotelirji sicer imajo pravico zahtevati plačilo za uporabo njihovih uslug (tušev, ležalnikov...), ne smejo pa zahtevati plačila, če pridete s svojo brisačo do morja, jo položite na tla in se kopate oz. sončite brez uporabe npr. njihovih ležalnikov.

Rad bi namreč spomnil na Zakon o vodah (Uradni list št. 67/2002), ki v 30. členu določa, da sta morje in vodno zemljišče morja naravno morsko javno dobro. Zemljišče, ki neposredno meji na vodno zemljišče morja, pa je po 29. členu istega zakona priobalno zemljišče in sega 25 metrov od meje vodnega zemljišča.

Po 38. členu omenjenega zakona mora lastnik ali drug posestnik vodnega, priobalnega ali drugega zemljišča dopustiti vsakomur neškodljiv prehod čez svoje zemljišče do vodnega ali morskega dobra, ter dopustiti splošno rabo vodnega ali morskega dobra, razen, če je na vodnem, priobalnem ali drugem zemljišču zgrajen objekt iz 5., 6. in 7. točke 37. člena (to so objekti potrebnih za rabo voda, zagotovitev varnosti plovbe in zagotovitev varstva pred utopitvami v naravnih kopališčih, objekti namenjeni varstvu voda pred onesnaženjem in objekti namenjeni obrambi države, zaščiti in reševanju ljudi, živali in premoženja ter izvajanju nalog policije).

Nadalje 37. člen Zakona o vodah določa naslednje:

Raba priobalnega zemljišča, ki je neposredno povezana s splošno rabo (zadrževanje na priobalnem zemljišču in odlaganje predmetov za kopanje, potapljanje, drsanje, plovbo in podobno), je dovoljena, če se lastniku ali drugemu posestniku priobalnega zemljišča s takšno rabo ne povzroča škoda.

Na vodnem ali priobalnem zemljišču ni dovoljeno postavljati objektov ali drugih ovir, ki bi preprečevale prost prehod ob vodnem ali morskem dobru.

181. člen zakona govori o kaznih za kršitelje zakona, ki so navedene v tolarjih, zato pa kazni v evrih omenja 82. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vodah. Ta določa, da se z denarno kaznijo od 4.000 do 125.000 evrov za prekršek kaznuje pravna oseba če:

- ovira neškodljiv prehod čez svoje zemljišče do vodnega ali morskega dobra ali ne dopusti splošne rabe vodnega ali morskega dobra,

- če na vodnem ali priobalnem zemljišču postavlja objekte ali druge ovire, ki preprečujejo prost prehod ob vodnem ali morskem dobru.

Šok za samske in pare brez otrok

Kot strela je danes odjeknila novica, da namerava Slovenija, po besedah ministra Križaniča, zagotoviti demografske razmere za hitrejšo rast števila prebivalcev. S tem seveda ni nič narobe, napačen pa je način kako bi se tega lotili. Minister Križanič je namreč izpostavil precejšnje ugodnosti za starše in davčne olajšave za otroke, hkrati pa bi povišal davke za tiste, ki nimajo otrok.

Strinjam se, da imajo straši z otroki določene davčne olajšave, saj so otroci vendarle tudi precejšen strošek, sploh če je teh otrok več. Ne morem pa se strinjati, da se obdavčijo samski in pa pari brez otrok. Razlogov za to je več.

Ne morem se znebiti občutka, da bi se lahko pari odločali za otroke samo zaradi davčnih olajšav, ne pa iz ljubezni. Kam bi nas to pripeljalo? Kako bi otroci odraščali v taki družini, kjer ne bi bilo ljubezni?

Po drugi strani pa se sprašujem kako se lahko obdavči npr. samske ženske, če pa se jim sploh ne da možnosti, da bi imele otroke. Slovenci so žal pred leti na referendumu sprejeli odločitev, ki samskim ženskam ne omogoča oploditve z biomedicinsko pomočjo. In če jim ta pravica ni dodeljena, potem se od njih tudi ne sme zahtevati, da bi plačevale višje davke. Enako je tudi pri homoseksualnih parih. Če se jim ne da možnost za posvojitev otroka, pa čeprav si to želijo, se od njih tudi ne sme pričakovati, da bodo plačevali višje davke.

Torej da povzamem. Višja obdavčitev samskih in parov brez otrok da, vendar je nujno najprej potrebno dati možnost, da imajo otroka vsem, ki ga sicer po naravni poti ne morejo dobiti. Samskih ženskah omogočiti oploditev z biomedicinsko pomočjo, homoseksualnim parom pa dati možnost, da otroka posvojijo.

Stopnja tolerantnosti do gejev in lezbijk je višja kot pred leti

Pa se je zgodilo. Po mojem celo prvič v naši preljubi Sloveniji, da so prijeli napadalce na gejevskega aktivista oz. v primeru lokala Open, na celotno gejevsko skupnost. Vse čestitke policiji, da je delo opravila strokovno in odgovorno. Sedaj mora svoje narediti še sodišče. Očitno se v Sloveniji stvari le premikajo na bolje.

Katarina Kresal, edina oseba v slovenski politiki, ki ne samo govori, ampak besede tudi uresničuje, predlaga sprejem novega zakona, ki bo homoseksualne pare izenačil s heteroseksualnimi pari in jim s tem dal vse pravice, ki jih imajo heteroseksualni pari. Pravico do sklenitve zakonske zveze in s tem pravico do npr. dedovanja….in celo do posvojitve otrok.

Treba je priznati, da se je toleranca do gejev in lezbijk v zadnjih letih zvišala, kljub posameznim napadom na geje, ki so razburkale slovensko javnost. Če pogledate malce nazaj, boste ugotovili, da pred leti ni nihče govoril o posvojitvah otrok, ampak se je pogovarjalo samo o tem, ali poroke da ali poroke ne. Nihče si sploh ni upal pomisliti, da bi predlagal tudi posvojitve. Levosredinska vlada pod vodstvom dr. Janeza Drnovška takrat zakona, ki bi uredil to področje ni sprejela, ker se je verjetno bala referenduma s strani opozicije oz. desnih strank. Zato je toliko bolj bilo absurdno, da ga je sprejela desna vlada, ki pa ga je zaradi Evrope le mogla. Referenduma takrat ni bilo, saj ga Janševa vlada, ki je zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti sprejela, ni mogla predlagati, levica, ki bi referendum lahko predlagala v smislu, da je zakon diskriminatoren do gejev, pa tudi ne, ker bi s strani Janševe vlade takoj padli očitki, da je levica netolerantna. To bi bil šele absurd.

Danes, ko vprašate posamezne stranke ali podpirajo izenačitev pravic homoseksualnih in heteroseksualnih parov, pa ugotovite, da se prav vse (tudi desne) stranke strinjajo, da je to potrebno storiti. Pa ne samo to. Prišlo smo celo tako daleč, da celo opozicijska SDS ne bi imela nič proti homoseksualnim posvojitvam otrok, če bi bilo to v korist otroka. Vsaj tako je dejal g. Zver v oddaji Trenja, ko je bilo predvolilno soočenje za evropske volitve. In tukaj se moram z njim strinjati. Posvojitve da, če je to v korist otroka. Skratka da socialna služba vsakokrat preveri, kdaj oz. v katerih primerih, je to v korist otroka. Če bo npr. ugotovila, da heteroseksualna partnerja nista primerna za vzgojo otroka zaradi npr. pijančevanja, drog…, homoseksualni par pa je urejen…, bo dala pač otroka v posvojitev slednjemu.

Ker to, da partner ne more posvojiti otroka svojega partnerja, ki je otroka pripeljal s seboj iz heteroseksualnega zakona, kot je to npr. urejeno sedaj, pa je čisti absurd in huda kršitev pravic otroka. Sedaj naj bi se to le spremenilo. Žal pa je tako, da v Sloveniji živijo osebki, ala Ljudmila Novak, ki so netolerantni do vseh drugačnih, pa čeprav sami govorijo, da to niso. Kaj pa so drugega izjave v smislu: »Mene to ne moti, AMPAK…«. Ampak naj svoje ljubezni ne kažejo zunaj, pred vsemi, ampak za štirimi stenami? Le zakaj morajo druge obremenjevati s svojo spolno usmerjenostjo…? Gospa Ljudmila…am..eno vprašanje. Zakaj pa heteroseksualci kažejo svojo ljubezen pred drugimi? Zakaj se držijo za roke? Zakaj pa ne bi tega delali kar lepo doma? Zakaj bi morali biti homoseksualci drugačni? No in zaradi takih Slovencelnov, bo vedno obstajala nevarnost referenduma, ki bo skoraj zagotovo sledil. Ljudska stranka je o tem že nekaj grozila. Upam, da bo tukaj Ustavno sodišče predlog za referendum označilo kot neustaven in da do njega na koncu le ne bo prišlo.

Ja, očitno bo še kar nekaj vode preteklo, predenj bodo homoseksualci pridobili vse pravice, ki jim pritičejo.

Seja Vlade v živo prek spleta

Včeraj se je Vladi, kot že vrabčki čivkajo, zgodil neljubi pripetljaj. Njihovo sejo so nekateri srečneži lahko poslušali v živo, nekateri pa smo se morali zadovoljiti s posnetkom. Kdo je za to, da je prišlo do prenosa preko spleta odgovoren, bo upam, pokazala preiskava, saj se to enostavno ne bi smelo zgoditi. Si predstavljate, da bi na Vladi takrat govorili o kakšnih bolj kočljivih temah, npr. tajnih službah ali kaj podobnega? No, na srečo se to ni zgodilo. Vsekakor pa je to tudi vse, kar me je pri vsej zadevi zmotilo. Ostalo me je bolj ali manj zabavalo. :)

To, kako so se ministri med seboj pogovarjali se mi namreč ne zdi omembe vredno, saj so tudi ministri samo ljudje in je čisto normalno, da kdaj kdo od njih povzdigne glas. Mislim, da vsi, ki to vedenje kritizirajo, delajo iz muhe slona. Očitno je čas kislih kumaric res že tukaj. Čisto nerazumljivo mi je, zakaj je potrebno na podlagi enega »prepira« posploševati in govoriti kako pogovori na Vladi potekajo oz. še huje, kako Vlada vodi državo. Halo? Kaj pa ima pogovor ali pogovori veze z vodenjem države? Pa koga sploh briga kako se med seboj pogovarjajo? A je prišlo do kakšnega zmerjanja, kakšnih žalitev, kakšnega vpitja? Meni se že ni zdelo tako ali pa imam zelo visok prag tolerance. Ne vem. Vem pa to, da se mi zdi, da so odločitve in rezultati pogovorov veliko bolj pomembni, kot pa sami pogovori.

Sam sem bil dobri dve leti v upravnem odboru nekega društva. Kaj mislite, da se je tam dogajalo? Da smo bili vsi lepo tiho in predsedniku ali komu drugemu samo kimali? Seveda da ne. Vsak je lahko povedal svoje mnenje, kdaj pa kdaj je kdo tudi povzdignil glas, kar pa je ob različnih stališčih čisto normalno. Predstavljajte si situacijo, da predsednik (ali kdo drug) nekaj reče, ostali pa so samo tiho in kimajo, pa čeprav se s povedanim ne strinjajo. Sedaj pa si predstavljajte drugo situacijo, ko predsednik (ali nekdo drug) nekaj reče, drugi pa se s tem ne strinjajo in povejo svoje mnenje. Meni osebno se mi zdi druga situacija veliko bolj demokratična in pravilna, pa četudi v tem primeru obstaja kar velika verjetnost, da bo kdo tudi povzdignil glas. Prej boš tudi rešil nek problem na tak način, kot pa da bi ostal tiho in samo kimal, ne bi pa se z neko rešitvijo strinjal.

»Slab vaški debatni krožek, kjer imajo glavno besedo prepirljive vaške gospodinje«, kot so se slikovito izrazili v stranki SDS. Raje sploh ne pomislim ne, kako so se pogovarjali oni. Po mojem mnenju so bili veliko hujši(?) ali pa ravno obratno, ker jim Janez Janša sploh ni dovolil govoriti in so bili lepo tiho, čeprav se mogoče niso o vsem strinjali. No, to pa je, kot sem omenil že prej, slabša varianta.

Kenija (2006) - 2. del

Devetindvajsetega julija pred tremi leti.

Odhod z avtom iz Ljubljane ob 10.10 uri, prihod na letališče München ob 19.20 uri. Ne, nisva potrebovala 9 ur in 20 minut do samega letališča, čeprav naju je na poti pričakala 40 kilometrska kolona tik pred Münchnom. Na srečo sva imela s seboj zemljevid, ki naju je prav lepo pripeljal po lokalnih cestah do Münchna, pa še vedno nama je ostalo kar nekaj časa za obisk znamenite münchenske pivnice, kamor sva prispela ob 17.00 uri.

Ob 18.40 uri pa že naprej proti letališču, saj je bil let predviden ob 22.00 uri, do letališča pa tudi ni bilo tako malo, pravzaprav natanko 40 kilometrov. Ob 21.20 uri sva se vkrcala na letalo turistične agencije LTU, ki pa je poletelo z 18 minutno zamudo, torej ob 22.18 uri.

Pred tremi leti sem prvič letel iz letališča v Münchnu in v svoj popotniški dnevnik sem takrat zapisal, da je letališče veliko, čeprav manjše kot J.F.K. in lepo ter urejeno kot letališče Marco Polo v Benetkah. Mislim, da to lahko trdim še vedno.

Prihod v Mombaso

S polnim AIRBUS-om A330-200 smo tako poleteli proti 6426 kilometrov oddaljeni Mombasi v Keniji, kamor smo prispeli naslednji dan ob 4.38 uri oz. eno uro prej kot je bilo načrtovano. Uro smo premaknili za eno uro naprej in se tako ob 6.10 uri izkrcali ter plačali 50 $ na osebo za vstopno vizo. Let je minil zelo mirno, z eno samo turbulenco, ki pa je bila vseeno kar močna.

Vreme in temperature

Vreme v Mombasi je bilo soparno, čeprav sama temperatura ni bila visoka, le okoli 23 stopinj oz. dve stopinji več kot v Münchnu. Razlog za "nizko" temperaturo je seveda ekvator, saj je na južni polobli, kjer se Kenija nahaja, v času ko je pri nas poletje, tam zima.

Okoli ekvatorja je sicer vreme čez celo leto zelo podobno, to pa pomeni, da v Keniji tudi poleti niso temperature veliko drugačne. Vedno je tudi toplo, razen izjem (gorski predeli…).

Ob 7.10 uri so nas po vseh mejnih kontrolah pripeljali do manjšega avtobusa, s katerim smo se ob 8.35 uri odpeljali proti hotelu, kamor smo prišli ob 9.50 uri.

Bitch boysi

Po nastanitvi sva se takoj odpravila na plažo, kjer sva ugotovila, da je dostop do morja, zaradi bližnjega koralnega grebena, zelo težaven. Vsaj tako je bilo v tem hotelu. Kasneje, ko sva srečala dva Slovenca, ki sta prebivala v nekem drugem hotelu, pa sva izvedela, da je tam plaža veliko lepša in tudi dostop do morja je zelo ugoden.

Izjema so »bitch boysi«, ki jih je po celi plaži dovolj. To so domačini, ki poskušajo naivnim turistom marsikaj prodati ali pa jih odpeljati na kakšen bližnji koralni greben, ki si komaj zasluži tako ime.

No in ker sva bila oba prvič v Keniji, sva se seveda pustila prepričati dvema bitch boysema (v nadaljevanju BB), ki sta naju odpeljala na "koralni greben". Za to sva plačala kar 15 dolarjev, kar je, kot sva kasneje izvedela, absolutno preveč. Poleg tega pa naju je opeklo tudi sonce , da sva se mu morala naslednje štiri dni na veliko izogibat. Sonce je tam namreč zelo močno in to kljub temu, da sva bila na soncu samo slabo uro, glede na to, da je bilo na nebu kar nekaj oblakov, pa je bilo nastavljanja soncu v resnici še kratkotrajnejše.

Vseeno sva od najinega BB in kasneje od varnostnika, ki v okolici hotela preganja opice, izvedela marsikaj zanimivega. Najprej pa k ogledu "koralnega grebena".

"Koralni greben"

V plitvinah pod močnim vplivom bibavice morja (plima in oseka – razlika 200 metrov ), je vse polno živali, katere nama je BB tudi pokazal. Od morskih zvezd in polžev, pa vse tja do različnih vrst školjk in ježev. Eden izmed polžev, veliki kot kepa mesa, je spustil črnilo, saj se je ob našem dotiku počutil ogroženega. Pol kozarca tega črnila pijejo domačinke, ki bi rade pospešile porod. Prav tako sva opazila majhne rakce, ki se zakopljejo v pesek, morske zvezde, ki se obračajo na hrbet ali trebuh (odvisno od plime ali oseke) in več vrst kumar. Slednjim domačini prerežejo trebuh, izločijo drobovje in jih sušijo, nato pa jih odpeljejo v Mombaso, kjer jih preparirajo. Iz njih potem izdelujejo podplate za obutev. BB nama je pokazal tudi nekaj strupenih polžev, zato je bresti po plitvinah do koralnega grebena brez ustrezne obutve kar tvegano dejanje.

Življenje v Keniji

Vsi v Keniji so zelo revni, niso pa lačni. K revščini veliko prispevata alkohol in korupcija. Kdor ima v lasti kozo, je že priskrbljen, saj ena stane 5000 šilingov oz. približno 50 €. Še dražja od koze je krava, vendar pa je potrebno upoštevati, da je dražje tudi njeno vzdrževanje. Edina žival, ki si jo lahko privošči tudi najbolj reven prebivalec Kenije, je kokoš. Otroci morajo pogosto vzdrževati mlajše brate in sestre, saj starši pogosto mladi umrejo. BB da prislužen denar svoji materi in ne ženi, saj je mati glava družine, ki varčuje in odreja delo. Ostale ženske so ji v veliko pomoč pri obdelavi polja (koruza…), nošenju vode in pripravi drv.

Kokos

BB je povedal tudi nekaj o kokosovih palmah, ki so vsepovsod. V Egiptu sem npr. videl zelo veliko dateljevih. Plodovi kokosa so jajčasti in zeleni. Svež kokos se uživa kot hrana ali pa se pije njegovo mleko. Zrel rjav kokos pa se uporablja za kuhanje in proizvodnjo olja… Opazila sva, da so mango, papaja in mlad kokos na zunaj zelo podobni.

Delo varnostnika s fračo

20-letni Emanuell, uniformirani varnostnik na plaži s fračo za pasom pa je povedal, da so bitch boysi zelo nadležni do turistov, kar sva ugotovila že sama in da je njegova naloga, da le-te po potrebi aretira in odpelje v "security office", od koder pokliče policijo. Na vprašanje zakaj uporablja fračo pa je odgovoril, da za preganjanje opic, ki rade brskajo po osebnih stvareh turistov in jim določene predmete tudi odnesejo.
Življenje varnostnika Emanuela

Dela 12 ur na dan in v enem dnevu zasluži 100 šilingov, kar na mesec, glede na to, da dela vsak dan, znese 3000 šilingov (30 €). Animatorji v hotelu npr. zaslužijo še enkrat več.

Sicer pa je Emanuell povedal tudi to, da je bil njegov oče vojak, ki je umrl na mirovni misiji v Sierri Leone, zaradi česar je tudi prekinil šolanje. Njegova mati mu je pred kratkim prav tako umrla in sicer zaradi okužbe z virusom HIV. Njegova družina sicer izvira iz plamena Lui (pleme ob Ugandski meji). Sestra hodi v šolo v Ugando, saj je tam življenje cenejše. Kljub temu stane šolanje 1500 šilingov (15€) na mesec, čemur pa je potrebno prišteti še najemnino 800 šilingov, za pot domov pa dodatnih 1200 šilingov.

Delat se jim ne da

Prav zaradi teh stvari bi se Emanuell rad izučil za šoferja ali mehanika. Če znaš voziti, lahko dobiš dobro službo za okoli 15.000 šilingov (150€) na mesec, kolikor sicer stane vozniški izpit. Problem pa je, ker banke denarja ne posojajo, razen podjetnikom in skupinam ljudi, ki skupaj začnejo opravljati neko dejavnost. Poleg tega je za dobro službo, potrebno podkupiti tudi uradnika in jim dati tudi do 20.000 šilingov.

Po drugi strani pa imajo Kenijci zgrešen odnos do dela. Posebej poudarjajo, da so tako rekoč prisiljeni delati, sicer ne bi imeli hrane. Delo tako ni vrednota, pač pa nuja. Če omenim primer ene ženske, ki je na vsak način hotela iz Kenije v Evropo, ker je mislila, da tam ni potrebno nič delati, ampak da vse pade iz neba. Pa je prišla v Nemčijo in opazila, da se je močno uštela. Ko je videla koliko mora tam delati, se je takoj vrnila nazaj v Kenijo.

Problem z virusom HIV

Velik problem je tudi virus HIV, saj ljudje ne vedo kako se širi. Pa tudi sicer jih ubija neka močna lokalna alkoholna pijača z okusom vina. Emanuell je povedal, da se HIV pri njih širi tudi na pol vedoma, ko ljudje spolno občujejo pod vplivom alkohola. Marsikdo pa sebično okuži tudi ostale. Tako včasih matere namenoma okužijo otroke, ali pa koga okužijo z okuženo iglo, saj nočejo umreti sami. HIV je tudi edina resna bolezen v Keniji.

Glede vere je Emanuell, ki je anglikanec, povedal, da se muslimani in kristjani medsebojno sovražijo. Prav tako se ne marajo plemena. Bitch boys je npr. dejal, da so Masaji neprijazni.

Spodaj si lahko ogledate prve fotografije z dopustovanja po Keniji, naslednjič pa o obisku dveh safarijev.



Sorodne teme:

- Kenija (2006) - 1. del

Kenija (2006) - 1. del

Če razmišljate kateri letni čas je najprimernejši za obisk Kenije, naj povem, da je čas primeren skozi vse leto. Jaz sem bil julija in sem se imel prav krasno, pa čeprav večina turistov iz Evrope tja hodi pozimi, ko pade najmanj padavin. Vendar pa jih tudi julija oz. avgusta ni kaj dosti. Deževno obdobje namreč zgleda tako, da se kar naenkrat na prej jasnemu nebu pojavijo temni oblaki, nato se za pet minut ulije, potem pa je spet popolnoma jasno.

Vreme

Zaradi geografske raznolikosti je dežela razdeljena na 4 klimatske pasove. Razgibana planota na zahodu je na splošno vlažno in vroče področje z občasnimi padavinami preko celega leta. Največ padavin pade v aprilu in najmanj v januarju. Temperature se gibljejo med 14 in 36°C.

Osrednje višavje in področje Velikega tektonskega jarka uživata najbolj prijetno klimo. Padavine se sicer pojavljajo v dveh obdobjih – od marca do začetka junija, ko je deževje bolj obilno in od oktobra do konca novembra, ko je padavin malo. Najmanj padavin je julija. Temperature se gibljejo med 10 in 28°C.

Obsežna nerodovitna področja na severu in vzhodu države so klimatsko najmanj prijazna. Padavin je malo, pa še te se pojavijo v obliki nenadnih in močnih neviht. Najbolj sušen mesec je julij, najbolj deževen pa november. Temperature se preko dneva povzpnejo do 40°C, ponoči pa padejo na vsega 20.

Obalno področje Indijskega oceana je vroče in vlažno preko celega leta, čeprav vročino večinoma blažijo osvežilne morske sapice. Najmanj padavin je februarja, največ pa maja.. Temperature se gibljejo med 22 in 30°C.

Zaradi bližine ekvatorja sta sončni vzhod in zahod čez vse leto bolj ali manj ob isti uri, in sicer prvi ob 6.30 in slednji ob 18.45.

Pri načrtovanju ni pomebno vreme

V kolikor se odločate za termin obiska Kenije, predlagam da ne posvečate prevelike pozornosti vremenu, ampak predvsem temu katere živali si želite ogledati, če seveda nameravate obiskati kakšen safari.

Moj štirinajstdnevni dopustv Keniji ni bil načrtovan kot potovanje po Keniji, ampak predvsem izležavanje v enem od številnih "all inclusive" rezortov ob Indijskem oceanu. No, kljub temu pa tam nisem samo ležal in se "dolgočasil", ampak sem odšel tudi na dva safarija, kamor pa v Keniji že skoraj moraš iti.

No in prav tukaj morate, kot sem omenil že prej, pri načrtovanju dopusta v Keniji, posvečati pozornost. Če želite videti predvsem slone, zebre, gnuje, žirafe..., potem je najboljši termin za obisk safarija poletje, ko se zaradi suše na jugu (Tanzanija) živali selijo na sever, v Kenijo. Če pa bi radi videli predvsem leve, ki se ne selijo, pa je najboljši obisk pozimi, ko je ostalih živeli bolj malo, saj so tem predvsem na jugu, zaradi česar so levi sestradani in zato toliko bolj aktivni pri iskanju hrane.

Več o mojem obisku Kenije bom govoril naslednjič, danes pa nekaj splošnih podatkov in zgodovine.

Velikost in zemljepisna razdelitev

Dežela s 582.646 kvadratnimi kilometri obsega površino malce večjo od Francije. Na severu jo na meji z Etiopijo in Sudanom obdajajo nerodovitna puščavska in grmičevnata področja, na vzhodu Indijski ocean in somalijska pustinja, na zahodu jo z Ugando deloma ločuje Viktorijino jezero, na jugu pa je njena soseda Tanzanija.

Prebivalstvo

Večino od 31 milijonov prebivalcev tvorijo Afričani, ki sestavljajo dve veliki jezikovni skupini – nigritsko in nilskosaharsko s skupno več kot 70 plemeni. Približno 5% predstavljajo manjšinske skupnosti Azijcev (90.000), Arabcev (35.000) in Evropejcev (35.000).

Največja plemenska skupina je Kikuju, najbolj znano pleme pa so nomadski Masaji, ki so znani po močnem občutku za neodvisnost, živopisanih oblačilih predvsem pa po nomadskem življenju, ko se skupaj s svojimi čredami krav, ovac in koz selijo iz kraja v kraj. Danes prikazujejo stare običaje povečini turistom, čeprav vsaj delno še vedno živijo tako kot so tisočletje nazaj, ko pasejo svoje ter vztrajajo v harmoniji z okoljem.

Religija

Verjetno bi lahko pritrdili splošni ugotovitvi, da je večina Kenijcev ob obali in na vzhodu dežele muslimanov (30%), medtem ko so ljudje v notranjosti in ostalih predelih v takšni ali drugačni obliki krščanske veroizpovedi. V bolj odmaknjenih predelih je moč najti neke vrste mešanico z elementi muslimanske in krščanske vere ter tradicionalnimi animističnimi verovanji in rituali med katere spadajo tudi zloglasna obrezovanja ženskih spolnih organov.

Zgodovina

Kenijska zgodovina sega v pradavnino, saj skeletne najdbe nakazujejo na dejstvo, da sodi Kenija med tista območja, kjer so se homidi (praljudje) pred tremi milijoni let naučili pokončne hoje. Ob kenijski obali so pristajali že feničanski pomorščaki, s prihodom Arabcev v 10. stoletju pa se je razvila tod arabsko obarvana priobalna kultura. Islamske mestne državice, med njimi Mombasa in Malindi so gojile živahno čezmorsko trgovino, ki je segala vse do Kitajske. Hkrati so se po notranjosti dežele preseljevala črnska ljudstva. Iz področja današnjega Konga so pripotovala bantujska plemena, iz Sudana nilotska, s severovzhoda pa so se usipale čez deželo kušitske skupine, med njimi Somalci. Veliko jih je postalo kmetov, drugi so ostali nomadski živinorejci in vojščaki. Tekmovanje za naselitvena območja, poljedelska tla in pašnike se je začelo zgodaj in je podžigalo sovraštvo in plemenske spopade, katerih posledice je v kenijski družbi mogoče čutiti še danes.

V začetku 16. stoletja so cvetoče trgovske postojanke Arabcev prevzeli Portugalci, vendar so jih morali leta 1729 prepustiti omanskemu sultanu. Poročila raziskovalcev so v 19. stoletju zbudila radovednost tudi pri Nemcih in Britancih. S trgovskimi pogodbami in diplomatskimi spletkami so Britanci dobili premoč in Kenijo so leta 1895 razglasili za protektorat. Graditev železniške proge z indijskimi delavci, katerih nasledniki danes obvladujejo trgovino, je odprla deželo in začelo je prihajati čedalje več belih naseljencev. Prilastili so si podeželje in izrinili afriško ljudstvo v rezervate. Samo domačini, ki so se prilagodili tuji kulturi, so se lahko prerinili do spodnjih ravni v upravi ter si zagotovili za afriške razmere precej zanesljiv obstanek. Pravice do samoodločbe »big bwanas« (veliki gospodje) seveda niso priznavali. Medtem ko so Britanci iz ekonomskih interesov postavili temelj donosnega kmetijstva, zgradili infrastrukturo in začeli deželo industrializirati, so bili črnci v tem klasičnem izkoriščevalskem sistemu potrebni samo kot delovna sila, kar je kmalu povzročilo nezadovoljstvo. Vse bolj so postajala glasnejša razna gibanja za neodvisnost in leta 1963 je Kenija po več vmesnih stopnjah postala neodvisna. Pod vodsvom kenijskega atatürka - Joma Kenyatte so zasnovali izhodišče za enostrankarsko državo. Kenyata je s Kenijsko afriško nacionalno zvezo (KANU - Kenya African National Union) usmeril državo k sodelovanju z Zahodom ter ji do smrti leta 1978 vladal napol demokratično in napol patriarhalno. Pod njegovim naslednikom Moijem se je korupcija še bolj razmahnila, Moi pa si je z več ustavnimi spremembami zgradil osebno oblast. Sedanji predsednik Kibaki, ki deželo vodi od leta 2002 je pod velikim pritiskom, saj vsi pričakujejo, da bo deželo vendarle popeljal na pot nujno potrebnih reform.

Sorodne teme:

- Kenija (2006) - 2. del

Potovanje po Kubi (2008) - 15. del

Dva meseca je že minilo (groza kolk čas beži), od kar sem nazadnje pisal o Kubi. Danes pa s tem končno končujem. Pisal bom malo o stroških in naštel nekaj Casa Particulares v katerih sva prenočevala.

Tekst bom kopiral kar iz worda, tako da se že vnaprej opravičujem, če bodo odstavki ali vrsta pisave kaj drugačna kot trenutno.

Na svoji poti sva enajstkrat prenočevala pri zasebnikih in to v šestih Casa Particulares. Žal podatkov o vseh Casah nimam, saj mi manjka naslov Case iz Soroe, za Caso v Baracoi pa nisem tako prepričan ali je ta prava ali ne.

Casa v Holguinu

Dna. Aracelis R. Arias

Calle Morales Lemus No. 140 el.

Marti y Frexes, Holguin 80100

Casa v Baracoi

Casa Colonial Baracoa

Nalvis y Efer

Calle Marti No. 147

Pelayo Cuervo y Ciro Frias

Baracoa, Guantanamo

Casa v Bayamu

Lolita Marzan Sosa

Pfo Rosado No. 171 antre Capote y parada

Bayamo

Casa v Trinidadu

Casa de Hospedaje

Maritza Hernandez Santos

Francisco Cadahia (Grazia) 223 e

Lino Perez y Colon, Trinidad

Casa v Vinalesu

Casa Miguel y Rosa

Habitacion Independente

Rafael Trejo No. 141

C.P. 22400, Vinales

Vse Case priporočam, ker so lastniki res zelo prijazni in tudi cene so ugodne. No, pa saj je verjetno povsod isto. Za katerokoli Caso se že boste odločili, boste plačali v povprečju nekje 25 CUC, za zajtrk boste dali nekje med 3 in 5 CUC, za večerjo pa nekje 6 CUC. Če si boste zaželeli jastoga, pa nekje med 10 in 15 CUC. Vsaka Casa ima poskrbljeno tudi za parkiranje, za katerega plačate 1 ali 2 CUC-a za 24 ur. Odvisno od tega ali je avto v garaži, kot sva ga midva imela v Holguinu, ali pa je avto na cesti. V tem primeru se plača samo 1 CUC, pri čemer lastnik case poskrbi, da ga ima vedno nekdo pod nadzorom. Kao...

In sedaj k ostalim stroškom potovanja. Najprej k letalskim kartam.

Ker sva si privoščila luksuz in pred Kubo naredila še en kratek skok v Miami, je to celotno pot kar podražilo. Povratni letalski karti iz Münchna do Miamija sta prišli 1772$, povratni karti iz Miamija v Cancun (letet vsaj takrat direktno iz ZDA na Kubo namreč nisi mogel) sta prišli 578$, povratni karti Cancun - Havana pa 623$.

Če pa smo že pri prevozu, naj povem, da sva za 14 dnevni najem avtomobila na Kubi dala 870 €. Ja, znesek je kar visok, toda žal so cene najemov na Kubi primerljive z evropskimi. Je pa zato bencin toliko cenejši, saj stane liter samo 0,68 €. Midva sva na vsej poti naredila 3.193 kilometrov in za bencin skupaj dala 206 CUC oz. 147 €.

Za cestnine sva plačala 6 CUC, pa še to samo tik pred turističnimi naselji kot sta Varadero in Cayo Coco. Drugod po Kubi namreč cestnin ni bilo.

Za različne oglede sva dala nekje 200 CUC, pri čemer naj omenim, da sva za muzej revolucije dala 10 CUC, za ogled jam v Vinalesu 10 oz. 20 CUC in za celodnevno jahanje v Vinalesu skupaj 40 CUC. Ampak to je samo nekaj postavk.

Pa še hrana in pijača. Midva sva dala 308 €. Kakšna je cena zajtrkov in večerij sem omenil že prej, naj pa tukaj omenim še nekaj ostalih stvari. Pivo skoraj povsod stane 1 CUC, coctail mojito 2,5 CUC, kokos na plaži v Baracoi 1,5 CUC...

Tako. Cene so tukaj nekje. Zdaj če komu paše ležat na plaži v kakšen AI resortu, pa naj omenim še ceno teh hotelov s štirimi o. petimi zvezdicami. Ena taka nočitev z AI varianto pride v Varaderu 87 € (za dva), v Cayo Cocu pa 130 €.

No, pa sem prišel do konca. :) Končno. Zdaj pa malce počitka, potem pa... hja, me že čaka novo potovanje. No, tokrat ne bo ravno potovanje... ampak o tem enkrat drugič. :)

Sorodne teme:

- Potovanje po Kubi (2008) - 14. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 13. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 12. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 11. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 10. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)

Kaj je naredil narobe gospod Golobič?

Folk men nekaj ni najbolj jasno in bi prosil nekoga, da mi zadevo malo obrazloži.

Gre se o gospodu Golobiču. Ne vem ali je že čas kislih kumaric ali kaj, da novinarji tako na veliko pišejo o tem kako je gospod minister lagal o lastništvu v podjetju Ultra in ne vem kaj še vse. Če bi bil jaz na njegovem mestu, prav tako ne bi govoril novinarjem (beri: mrhovinarjem) o svojem lastništvu v nekem podjetju. Zakaj pa bi? Bi jim moral? Kaj pa so novinarji meni ali gospodu Golobiču? Mame, fotri...? Kaj? Če bi pa slučajno vrtali vame in skakali okrog mene kot neke tečne muhe, pa bi se jim pač preprosto, tako kot je storil g. Golobič, zlagal in rekel ne. Vsaj mir bi imel.

Pri vsem skupaj je najbolj pomembno to, da je lastništvo prijavil protikorupcijski komisiji, kar pač mora storiti, kaj drugega mu pa res ni potrebno, najmanj pa poročati novinarjem. Zakonitega ni naredil nič, stvari so kristalno jasne in res ne vidim nobenega smisla, da se iz muhe dela slona.

Pa da ne bo kdo mislil. Nisem volilec Golobiča ali stranke Zares.

Slovenija (ne)popušča Hrvaški

Zadnje čase povsod berem ali poslušam samo še negodovanja nad tem kako Slovenija popušča Hrvaški, kako imamo slabe pogajalce, kako slovenska diplomacija nič ne dela in podobne stvari.

Moje mnenje pa je tako in gre pravzaprav za čisto preprosto in logično stvar. Komisar za širitev Olli Rehn, ki zaenkrat še skrbi za rešitev več let trajajočega mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško, se pač trudi po svojih najboljših močeh. Dal je že kar nekaj predlogov, od katerih sta predvsem pomembna zadnja dva, ki tudi najbolj odmevata. Prejšni predlogi pa se mi zdi, da nekako niso omembe vredni.

Prvi predlog je bil skoraj v celoti v prid Sloveniji. Dokaz za to je zelo hiter odziv Slovenije, ki je predlagano rešitev takoj potrdila, medtem ko si je Hrvaška vzela kar nekaj časa za razmislek in ga na koncu zavrnila. Nekako logična naslednja poteza komisarja je bil zadnji predlog, ki ga je Hrvaška že potrdila, medtem ko pa si je tokrat Slovenija vzela čas za razmislek in upam, da bo tako kot prej Hrvaška, tudi Slovenija predlog zavrnila.

In tako bo komisarju Rehnu ostala samo še ena možnost. Predlagal bo rešitev, ki bo kompromisna in ki jo bosta podprli obe vpleteni strani. Če do tega slučajno ne pride, pa tudi ne bo konec sveta. S tem mislim na Slovenijo, glede Hrvaške pa nisem več tako trdno prepričan.

Slovenija se mora zavedati, da je v tem sporu v močnejši poziciji kot Hrvaška, ne glede na to, kaj si ostale države Evropske unije mislijo o nas. To je pač naša pravica in te pravice nam nobena država ne more vzeti, Hrvaška pa brez naše privolitve tudi ne more vstopiti v Evropsko unijo. To je pač dejstvo. Konec koncev smo tudi mi morali pred vstopom v Evropsko unijo popustiti pri marsikateri stvari in je prav, da se to dogaja tudi s Hrvaško. Če želi v Evropsko unijo, bo pač morala popustiti, če ne želi, pa tudi prav. To je pač davek, ki ga bo morala Hrvaška plačati za vstop v Evropsko unijo.

In kakšen davek za vstop v Evropsko unijo bodo morale plačati Bosna in Hercegovina ter Srbija, če Hrvaška vstopi vanjo pred njimi? O tem raje sploh ne razmišljam. Še najboljša rešitev bi bila, da v Evropsko unijo vstopijo vse tri države hkrati.

Potovanje po Kubi (2008) - 14. del

Danes bom pisal o zaključku potovanja po Kubi in vrnitvi v ZDA, kjer je prišlo do manjših zapletov, brez teh pa ni šlo tudi pri vračanju v Evropo.

Praznik dela

Po petnajstdnevnem potovanju se je dopust počasi zaključeval, toda namesto, da bi Kubo po trinajstih dneh zapustila v dobrem spominu, so se stvari začele komplicirati. Dan se je sicer začel normalno, saj sva se po dokaj zgodnjemu zajtrku ob 7.25 uri že odpeljala iz Vinalesa proti Havani. Glede na to, da je bil ta dan ravno praznik dela, ki je za Kubance zelo pomemben, če že ne celo najpomembnejši, sva si za pot vzela malo več časa. Let v Cancun sva imela namreč načrtovanega šele ob 12.55 uri, pred tem sva morala v hotel vrniti avto, upoštevati pa sva morala še tradicionalno prvomajsko delavsko zborovanje na Trgu Revolucije. O tem so naju opozarjali tudi domačini v Vinalesu, saj bi lahko imela, ko bi prišla v Havano, težave v prometu, ki je takrat presenetljivo (ali pa tudi ne) zelo gost. No vsaj enkrat. :)

V Havano sva po prazni avtocesti prišla po dveh urah vožnje oz. 170 prevoženih kilometrih. Da bi se izognila Trgu Revolucije, sva se odločila za obalno pot, ki naju je prav tako pripeljala do hotela. Ta odločitev je bila v vsakem primeru boljša, ker sva na tak način najlažje našla hotel, ki je stal neposredno ob morju. Težav na poti do hotela tako nisva imela, razen tega, da sva morala kar nekaj časa čakati pri izvozu iz avtoceste na lokalno cesto po kateri se je valila kolona polnih avtobusov, ki so se vračali z zborovanja s Trga Revolucije. Ampak spet ni bilo tako hudo, saj sva ob deseti uri, potem ko sva naredila 20 kilometrov že prispela v najin hotel iz začetka potovanja. Seveda ne smem pozabiti na tem mestu omeniti še to, da se nama je tako, kot že enkrat prej zgodilo, da se je avtocesta v Havani kar naenkrat končala in to brez kakršnihkoli opozorilnih znakov. Pred seboj sva namreč zagledala samo še… travo. Nobenega znaka torej, ki bi označeval konec avtoceste ali izvoz iz avtoceste. No, na srečo so bili tam tudi policisti, ki so bili tokrat prijazni in naju niso kaznovali kot takrat, ko sva Havano zapuščala. Prijazno so nama pokazali, da naj se obrneva in zapeljeva približno 200 metrov nazaj, kjer bova našla izhod iz avtoceste. No in tako sva pripeljala do kolone avtobusov o katerih sem pisal malo prej.

Prestavljen let

Ko sva prišla v hotel in vrnila avto, sva morala plačati 10 $ kazni, ki sva si jo prislužila na začetku potovanja in potem še 20 $ za taksi do letališča. Tam sva plačala še 63 $ za izhodni vizi, nato pa naju je čakalo presenečenje. Do leta bi moralo biti še slabi dve uri, vendar pa sva na najino žalost ugotovila, da je bil let prestavljen in to za tri ure, torej na 16.00 uro. Kubanci pa so kar lepo napisali »ON TIME«!

Seveda me ni motilo dodatni tri urno čakanje, me je pa zelo motilo in še bolj skrbelo to, da je obstajala velika verjetnost, da naslednji let iz Cancuna v Miami zamudiva. No in na tem mestu sem se spomnil možakarja, ki je na letališču v Cancunu, ko smo čakali na let proti Havani govoril, da Cubana Air vedno zamuja in da zato s to letalsko družbo nikoli ne leti, ampak leti z Mexicano. Če bi to vedel prej, se zagotovo tudi jaz ne bi odločil za to letalsko družbo, sploh pa potem, ko sem po prihodu v Slovenijo izvedel, da gre za eno izmed petih svetovnih letalskih družb, ki imajo največ letalskih nesreč.

Prisilna nočitev v Cancunu

Kakorkoli že. Sledilo je mučno čakanje do 16.00 ure, ko smo končno le poleteli. Zaradi časovne razlike smo v Cancun prišli ob 16.20 uri. Glede na to, da je bil naslednji let, torej let v Miami ob 17.00 uri, verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da sva ga zamudila. Let je bil namreč iz drugega terminala, midva pa sva še prej morala počakati na prtljago in dobiti letališki bus, ki naju je pripeljal do pravega terminala. Sicer sva tja prišla deset minut pred peto, vendar je bilo že prepozno. Sploh pa za let v ZDA, kjer so varnostni pregledi zelo strogi.

Na srečo sva prav zaradi takih nepredvidenih dogodkov najin načrt potovanja organizirala tako, da sva bila pred Kubo in po Kubi še dva dni v Miamiju, da se ne bi slučajno zgodilo, da bi zaradi Kubancev zamudila let v Evropo.

Nama pa tako ni preostalo drugega, kot da sva se pozanimala kdaj je naslednji let. Ta je bil šele naslednji dan malo pred 14.00 uro, pri čemer bi morala za dodatne karte doplačati 200$. Glede na to, da sva uradno zamudila po lastni krivdi, saj Američanom ne moreš in ne smeš govoriti, da si let zamudil zaradi Kubancev, s katerimi se ne zastopijo najbolje (let zato tudi ni bil povezovalen), sva jo s tako malo doplačila odnesla kar dobro, saj jim tega ne bi bilo treba storiti in bi kar lepo plačala polno ceno.

Ko sva si za naslednji dan rezervirala let, sva morala poiskati še hotel in taksi, ki bi naju pripeljal tja. Žal sva bila videti kar malo obupana, ker sva morala zasilno prespati v Mehiki in še to v Cancunu, kjer so sami hoteli s po štirimi in petimi zvezdicami, midva pa tako rekoč že skoraj brez denarja, zato naju je taksist toliko lažje nategnil in za prevoz do 10 kilometrov oddaljenega hotela računal 42$!!! Samo za primerjavo. Naslednji dan sva za taksi od hotela do letališča plačala 16$! Odločila pa sva se za najbližji (letališki) hotel, ki je bil tudi cenejši od obalnih hotelov, pa čeprav je šlo za hotel Marriott. Kljub temu, da sva za hotel morala kar nekaj plačati, pa sva se vsaj dodobra spočila pred vračanjem v Evropo.

Naslednji dan sva bila na letališču že ob 11.20 uri in bila prijetno presenečena, saj nama za nove letalske karte ni bilo potrebno doplačati prav ničesar, pa še dobre sedeže na prehodu sva dobila, zaradi česar sva pač imela več prostora. Poleteli smo ob 13.50 uri in v Miamiju pristali ob 15.20 uri oz. ob 16.20 uri po vzhodno ameriškem času.

Temeljita kontrola

V soboto, 3. maja sva se ob 11.00 uri prijavila za let iz Miamija v Evropo in ko sva prišla do policijske kontrole, naju je čakalo še eno presenečenje, tako imenovana »temeljita kontrola«. Policisti, ki so bili sicer izjemno prijazni, so namreč temeljito pregledali vso najino prtljago, z nekimi listki pa so jemali iz nje tudi neke vzorce. Poleg tega sva morala v vetrovno komoro, ki naju je temeljito prepihala. Po končani kontroli, kjer niso našli prav ničesar, so nama razložili, da imajo na letališču tak sistem, da računalnik vsakič izžreba nekaj potnikov, ki jih morajo nato temeljito pregledati. No in tokrat sva tako »srečo« imela pač midva. Na srečo sva na letališče prišla toliko prej, da leta v Evropo, kljub pol urni kontroli, nisva zamudila. Ta je bil namreč šele on 13h, deset minut do 15h pa smo že prispeli v Chicago in od tam ob 17.20 uri poleteli proti Munchnu.

V nedeljo 4. maja smo ob 8.30 uri pristali na letališču v Munchnu, ob 9.40 uri pa sva se že odpeljala iz letališča proti Sloveniji, kamor sva prispela ob 14.30 uri.

Nekaj fotografij si lahko ogledate še spodaj, sicer pa je moj potopis skoraj že končan. Naslednjič bom pisal samo še nekaj malega o statistiki in navedel seznam cas, kjer sva prenočevala.



Sorodne teme:

- Potovanje po Kubi (2008) - 15. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 13. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 12. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 11. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 10. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)