Saturday, October 20, 2007

Potovanje po Franciji (2002) - 2. del

Dolgujem vam še nekaj slik od zadnjič. Na prvi sliki je pogled na Monte Carlo, na drugi pa hotel Accent De Sud v Provansi.







In sedaj res nadaljevanje z Avignonom, kamor smo odšli naslednji dan, malce pred deseto uro in kamor smo prispeli po pol ure vožnje po prekrasni Provansi.


St.Remy - Avignon - Arles - St.Remy

Avignon, z obzidjem obdano mesto, očara marsikaterega obiskovalca, ki pa ima poleg lepo urejene okolice, tudi bogato zgodovino. Tako v njem, med drugimi, najdemo papeško palačo in srednjeveški most.


Papeška palača v Avignonu

In kako to, da je bila papeška palača v Avignonu? Kdor ne pozna zgodovine, naj napišem nekaj besed o zgodovini Avignona.

Konec 13. st. je cerkev bila najmogočnejša v svoji zgodovini, kar je bilo delo papeža Bonifacija VIII. Ta se je velikokrat sprl s francoskim kraljem Filipom Lepim, ki je bil eden izmed najmogočnješih francoskih kraljev v zgodovini. Ker je Filip hotel imeti nadzor nad francosko cerkvijo, je papež razglasil leta 1302 bulo (= kraljevski ali papežev ukaz) Unam sanctam, s katero se je razglasil za najvišjega vladarja na zemlji, pokornega edino bogu. 1303. leta so Francozi premagali papeža, general je z železno rokavico oklofutal papeža, ki je kmalu za tem umrl. Novega papeža so postavili leta 1305 (Clement V), Francozi pa so ga leta 1309 odpeljali v Avignon. Papežu so »podarili« mesto, da je bilo kot neodvisno, a so mu vsak trenutek lahko preprečili odhod, prihod hrane, pošte,… Poleg tega so večino kardinalov postavili iz Francije in s tem zagotovili, da bodo novi papeži Franzoci in da ne bodo hoteli nazaj v Rim. Papeži so ostali v Franciji do 1378, ko se je cerkev v Rimu temu uprla in izvolila Papeža, ki ga Francozi niso priznali in izvolili svojega Papeža. Evropa je tako poznala dva Papeža vse do leta 1409.

Papeže volijo v Konklavu, pod ključem. Najprej so bili kardinali zelo pokvarjeni, vsi podkupljeni, pripadniki bogatih rimskih družin, vsi so imeli posestva, ljubice, otroke. Za papeža so se borile rimske družine Orsini, Colonne,. …Kdor je dal več denarja, je bil izvoljen. Ko so papeža odvlekli v Francijo, se po njegovi smrti niso mogli dogovoriti, kdo bi bil papež. Kardinali so se izogibali konklavu in stalno potovali, nikoli jih niso mogli zbrati. Ko so jih s pretvezo le dobili skupaj, so se prerekali zelo dolgko. Francoski kralj je izgubil živce, zato je dal zazidati cerkvena vrata in jih zaprl notri. Dal jim je samo toliko hrane, da so lahko preživeli, a kardinali so bili uporni. Niti lakota, iztrebki jih niso pripravili, da bi izvolili novega papeža, zato jim je kralj porušil streho. Od 20. aprila 1314 do 07.08.1316 je bila cerkev brez poglavarja! Na koncu so izvolili najstarejšega kardinala, ki bi kmalu umrl. Ta pa je živel še celih 18 let. Od takrat so postavili nova pravila. Ob smri papeža se kardinale zapre vsakega v svojo samostansko celico. Ne morejo ven, hrana in iztrebki gredo skozi loputico v vratih. Ko papeža izvolijo (preberejo lističe), jih sežgejo, bel dim pa označuje novega papeža. Še danes bel dim iz dimnika pomeni, da je izvoljnen nov papež, čeprav se ga ne voli več tako rigorozno.


Po ogledu Avignona smo odšli do Pont du Garda-a, akvadukta nad reko Gard. Rimsi akvadukt nas je s svojo veličino resnično prevzel, prevzela pa nas je tudi prekrasna okolica reke Gard, kjer bi se, če bi imeli s seboj šotore, z veseljem za kakšen dan utaborili v bližnjem kampu ter se preiskusili z vožnjo s kanuji.


Pon du Gard




Reka Gard

Rimljani so v južno Galijo prišli že zelo zgodaj. Leta 125 – 122 pr.n.š. so osvojili Provanso, ostalo Francijo pa šele 70 let kasneje (Gaj Julij Cezar, cca 58 – 52 pr.n.š.). Sčasoma so se tu naseljevali, ker je bila podobna domovini. Senatorji so sem lahko potovali brez dovoljenja cesarja (kar je veljalo le za Italijo!). Leta 50 n.š. so zgradili Pont du Gard, enega največjih ohranjenih akvaduktov na svetu. Peljal je vodo v Nîmes.

Za konec dneva pa nam je ostal še Arles. Prav tako lepo mestece z amfiteatrom, lepo romansko cerkvijo in pompozno katedralo… Edina slabost je bila ta, da smo se v mestu malce izgubili, zato smo bili na koncu vsi skupaj malo tečni.

Kakorkoli že, Arles je bil skupaj z Orangom, ki je na naš prihod še čakal, pomembno rimsko mesto, kasneje pa trdnjava za svoje grofe. V 12. st. so tukaj razvili svojo obliko krščanstva, imenovano katarstvo ali albižanstvo. Verjeli so v dobro in zlo in bili zelo strpni. Te ideje so prišle iz manihejstva (vera v Turčiji) in od Bogomilov v Bosni. Cerkev jih je označila za heretike, zato so jih v 13. st. kruto zatrli. Mesta so požigali, klali, mučili…Kasneje je Provansa postala grofija, katere simbol je bil delfin, zato se je imenovala Dauphineja (dauphin = delfin; dofen;dofineja). Francosaki kralj je s poroko Dauphinejo dobil, pod pogojem, da ostane samostojna. Zato je vedno lastnik Dauphineje prestolonaslednik, ki se mu reče Dophin (dofen = tako kot je Charles danes velški princ, ker je Wales samostojna kneževina, ni pa neodvisna.



Amfiteater v Arlesu

Naslednjič nadaljujem z Baux de Provence.

Sorodne teme:

- Potovanje po Franciji (2002) - 1. del
- Potovanje po Franciji (2002) - 3. del
- Potovanje po Franciji (2002) - 4. del
- Potovanje po Franciji (2002) - 5. del
- Potovanje po Franciji (2002) - 6. del

3 comments:

Šuši said...

Zdaj pa spet mislim na Avignon...tisti zrušen most, sedenje pod drevesom ob reki, raziskovanje uličic znotraj obzidja, knjižni sejem, ulični teater, kava ob vrčih s sivko...

Iz Avignona kar nočeš oditi.

andraz said...

Super opis :D zdj bi pa res tkoj šu nazaj v Provanso..bil sm tam poleti, blo je naravnost čudovito. Arles, pa Avignon ja une mjčkene ulice-čarobno.

Popotnik said...

Ja, Provansa je res čudovita. :)