Thursday, December 6, 2007

Ljubezenski trikotnik (Diana - Henrik II - Katarina)

V 16.st. so Francijo pretresale verske vojne. Hugenoti (protestanti) so živeli v južni Franciji in pod vodstvom navarskega kralja Henrika IV. Burbonskega. Zato in zaradi pariške drhali kralji niso živeli v Parizu, ampak v gradovih ob Loiri, kjer so se veš čas selili. Ob Loiri so živeli zato, ker so tako živeli v osrčju Francije in s tem pokazali, da so kralji vseh Francozov, ne glede na vero. Eden najpomembnejših je bil Franc I. (François I.), ki je imel z Eleonoro Avstrijsko, špansko infantinjo (infantinja=kraljeva hčerka), otroka Henrika II. Ker Henrik II ni bil prvi sin ( prvi je bil Franc, ki je kmalu umrl), Henrik II ni bil vzgajan za kralja. Ker je bil nedružaben in beden in je očeta skrbelo, je oče nagovoril plemkinjo Diano Poitiersko, da bi mu bila prijateljica in družabnica, čeprav je bila Diana veliko starejša od njega. Iz velikega prijatelstva je zraslo ljubimkanje, zato je Diana postala problem. Pri 15-ih se je Henrik II poročil s Katarino Medičejko, ki je bila istih let kot sam. Medičejci so bili trgovska družina, ki je obogatela in zavladala Firencam. Zaradi bogastva je bilo nekaj družinskih članov tudi papežev, poročali pa so se v največje evropske družine, ker pa Medičejci niso bili plemenitega porekla, niso bili primerni za vladarje. Henrikov brat Franc je bil takrat še živ, zato se je Henrik II poročil z Medičejko in ne kakšno pomembnejšo princeso. Očeta Franca I. je Diana skrbela, zato je Henrik II precej časa preživel pri ženi, po očetovi smrti, ko je postal kralj, pa je dal Katarino na stranski tir in njegova ljubica je postala prava vladarica. To je Diana Katarini tudi dokazala, ko je Katarina moža prosila za majhen gradič Chenonceau (damski grad). Čeprav ga Diana ni želela, je namenoma javno vpričo Katarine in dvora prosila zanj in Henrik je javno zavrnil Katarino, čeprav ji ga je bil že obljubil in ga tako podaril Diani. Diana je zgradila svoj vrt in mostiček. Katarina je Henrika zelo ljubila in mu dala veliko otrok. Henrik II pa je umrl mlad, leta 1559, star 40 let. Katarina je Diano takoj prisilila, da je ta grad zamenjala za nek drug, veliko bolj beden grad. Grad je preuredila v italijanskem stilu in postavila svoj vrt. Diano je pregnala z dvora, ji odvzela vse dohodke, tako da je umrla izolirana in osamljena. Po moževi smrti je bila namreč Katarina kraljica mati. Njeni otroci pa so jo oboževali, zato je v resnici vladala ona preko svojih otrok. Očeta niso marali (ker jih je zanemarjal, prav tako pa tudi njihovo mater; poleg tega so bili ob njegovi smrti vsi še rosno mladi: Franc 15, Elizabeta in Klavdija 14 in 12, Karel 9, Henrik 8, Margareta 6 in François 4). Katarina je zaradi bednega življenja postala zlobna. Kogar ni marala, je zastrupila. Imela je skupino mladih plemkinj, ki jih je uporabljala za zavajanje moških. Toda tudi otrok ni imela enako rada. Za prvega otroka, ki je postal kralj (Franc II), je vedela, da je preveč slaboten in bolan, da bi dolgo vladal, hkrati pa je bil ta kralj zelo navezan na svojo ženo Marijo Stuart (škotsko kraljico) in se tako odtegoval vplivu matere.

Sorodne teme:

- Potovanje po Franciji (2002) - 5. del

3 comments:

Dijana said...

Uau.. Kako lepo, slikovito je opisana ta zgodbica. In všeč mi je, da je bila Diana ljubljena, pa čeprav na koncu "pogubljena"..

miha said...

Včeraj sem se vrnila iz Pariza in kot skoraj vsakogar, je tudi mene fasciniral. Obiskala pa sem ga predvsem zaradi starejše kraljevske zgodovine. Predvsem me zanima obdobje vladanja Katarine Medičejske. Resda je bila v zadnjih letih življena zlobna in brezkompromisna, pa je vendarle vpeljala ogromno novitet v takratno življenje francozov in pravzato jo pravzaprav zelo spoštujem. Žal so se v glavnem ohranili le njeni negativni podvigi, vendarle ne smemo zanemariti njenih kulinaričnih, družabnih in zdravilskih znanj, ki so se prav zaradi zanemarjenosti s strani moža in večnega povdarjanja njene "neplemenite krvi" izrodili in napovedovali vojno vsakomur, ki ji je stal na poti. Smrt kralja Henrika II ji je pravzaprav odprla vrata in jaz jo kljub nekaterim njenim dekadentnim potezam spoštujem. V St. Dennisu sem si ogledala tudi njeno grobnico in lahko ji rečem le "kapo dol", kajti kljub temu, da je Henri ni spoštoval, mu je ona namenila božansko zadnje počivališče. Pravzaprav je pustila pečat povsod, kjer se je gibala ( Levo krilo Louvra, gradovi ob Loiri, vrtovi...).

Popotnik said...

Ja vrtovi so res božanski.:) Jo pa čisto zastopim, da je bila zlobna in brezkompromisna v zadnjih letih svojega življenja. Kdo pa ne bi bil, če ti pa vsi hodijo po glavi in ti očitajo to in ono. Samo zato, ker ni bila plemenite krvi.