Obveščam vas, da so prenovili spletno stran Videomy, o kateri sem na svojem blogu že večkrat pisal. Po novem si lahko sedaj ogledate skoraj vse moje posnetke in tudi ostale igralce.
Povezave vseh mojih nastopov:
- Dormeo
- Minimax
- Reiffeisen leasing
- Zdrava.si
Manjka samo nastop za Iona M, ker se je naročnik očitno odločil, da bi raje na svoji strani videl mojo kolegico Tjašo. :)
Sorodne teme:
- Nastop za Academia.si
- Nastop za zdrava.si
- Nastop za Iona-m
- Nastop za Reiffeisen leasing
- Malce reklame oz. samopromocije
Monday, March 31, 2008
Saturday, March 29, 2008
Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
V današnjem potopisu bom, med drugimi, pisal o obisku New Orleansa, obisku plantaže Oak Alley in veri Voodoo.
El Paso - Houston - New Orleans
Najino pot sva nadaljevala v soboto, 28. maja ob 9.45 uri. Vreme je bilo oblačno in dokaj mrzlo, pokrajina zahodnega Teksasa pa je bila slabo poseljena in puščavska z velikimi griči ter nizkim grmovjem. Nekaj podobnega kot v severni Nevadi in Novi Mehiki. Na razdalji 100 milj ni bilo žive duše. Od daleč sva opazila samo nekaj manjših tornadov. Ko sva le prispela do prve civilizacije, nekega počivališča ob avtocesti, sva videla samo čudne ljudi, v wc-jih, ki so bili umazani, tako kot po vsem jugu, pa same rasistične napise. Ko sva pot nadaljevala proti vzhodu, se je pokrajina končno malo spremenila. Tako sva lahko po dolgem času videla tudi nekaj listavcev, ki sva jih nazadnje v New Yorku in nekaj malega v Indiani. Nasploh se nama je zdel osrednji in vzhodni Teksas bolj zelen in lep.
Ob 20h uri sva prišla v motel 6 (motel 8, kje sva do sedaj vedno prenočevala, je bil zaseden ) pri Houstonu, kjer sva šla zvečer nenačrtovano tudi žurirat v nek klub.
Naslednji dan sva po zajtrku v restavraciji Dany ob avtocesti South 45 (zajtrka v motelu 6 namreč ni bilo), ob 11.45 uri odšla naprej proti vesoljskemu centru Nase, za kar sva se odločila tudi šele prejšnji dan. Tam sva si ogledala kopijo mednarodno vesoljsko postajo, kjer se astronavti urijo. Zabaviščnega parka pa si, zaradi pomanjkanja časa, nisva ogledala. Ob 14.45 uri sva ponovno odšla na pot in Houston zapustila ob 15.15 uri. Med Houstonom in Luisiano, ki je bila najin naslednji cilj, je bilo zelo veliko listnatih in tudi borovih gozdov. Tja sva prišla ob 17.10 uri.
Louisiana
Zvezna država Louisiana se imenuje tudi Pelikanova oz. Sladkorna dežela. Glavno mesto države je Baton Rouge. Država pa je bila kot 18. po vrsti v zvezo sprejeta 30. aprila 1812.
Ob cesti, ki so bile slabe, sva videla mrtvega pasavca, drevesa v vodi (mangrove), bujno rastje (veliko plevela, trnja, plezalk) in na bencinski črpalki, ki sva jo ob napovedanih hudih nevihtah našla ob čisti temi in praznem tanku bencina, v kis vložene prašičje ustnice in stopala. Baje je to Cajunska specialiteta. Na sami črpalki pa je bilo tudi ogrooomno komarjev.
Ob 21.40 uri sva prišla v Indian hostel v New Orleansu.
New Orleans
Za New Orleans ste že slišali, če ne prej, pa zagotovo po orkanu Katrina, ki je leto po najinem obisku, prizadel to prekrasno mesto, ki je od vseh ameriških mest, najbolj podobno evropskim.
Mestu so vladali Francozi, Španci in naseljenci iz vsega sveta, ki so prišli v pristanišče. To se kaže v kulturni dediščini, kjer se mešajo španska dvorišča, viktorijanski balkoni. Naglas prebivalcev New Orleansa je nekaj posebnega. Je kombinacija glasov, ki jo ne najdete nikjer drugje. Kot je mesto čisto nekaj posebnega, je tudi glasba - afriško-ameriški jazz preliva tradicionalne afriške ritme z glasbo, ki prihaja iz popularnih medeninastih inštrumentov. Arhitektura se prav tako preliva iz staro-španske in staro-francoske do ultra in post modernega centra mesta. V 19. stoletju je bilo mesto zelo popularno po svojem "rdečem okrožju" imenovanem Storyville, kjer so se dogajale nore zabave. Danes je to še vedno mesto, ki ljubi zabave in je vedno polno. Tako med vikendom, kot tudi med tednom in to kljub dežju, ki naju je namakal. Midva sva se osredotočila na francosko četrt, ki je tudi najbolj znana četrt v New Orleansu, čeprav je mesto znano tudi po številnih plantažah, kjer so včasih delali črnci.
Največ prebivalcev New Orleansa je Kreolcev in Kožuncev. Kreolci so potomci osvobojenih sužnjev ter Francozov iz Karibov. Poizkusila sva tudi njihovo hrano, Kožunci pa so Francozi, si so prišli sem in živijo v močvirjih Louisiane. Hrane (prašičjih ustnic ali Jambalaje – riža s klobaso in rakci) nisva poskusila. So pa v New Orleansu zelo poceni ostrige, ki sva se jih dodobra najedla.
V ponedeljek, 30. maja naju je čakal ogled plantaže Oak Alley ob najdaljši ameriški reki Missisipi, ki je dolga 3797 kilometrov in ki se izliva v morje ravno v New Orleansu.
Ker sva večer prej dolgo v noč žurirala, sva si, po dolgem iskanju šele ob 17.00 uri ogledala omenjeno plantažo.
Plantaža Oak Alley
Drevesa oz. hraste, ki so stari 300 let, živijo pa 600 let, je pred plantažo zasadil nek kmet, čez 150 let pa je nek bogataš kupil posest in zase ter za 16 let mlajšo ženo (okoli 1840. leta), zgradil dvorec. Žena, ki je nikoli ni bilo doma, je žurirala v New Orleansu in tam živela, dokler ni mož na plantaži umrl. Potem se je žena vrnila in zapravila vse premoženje. Plantažo je leta 1859 prepustila sinu in ta jo je leta 1866 moral prodati upnikom zaradi vojne med severom in jugom. Kasneje je 1925. leta propadajočo hišo kupila neka družina in jo obnovila ter uredila notri muzej. Še vedno pa na plantaži pridelujejo sladkorni trs, čeprav v manjših količinah in brez sužnjev.
Na plantaži sva tako videla marsikatero zanimivo stvar, jaz pa jih bom tokrat naštel kar po alinejah:
- izbočeno ogledalo, ki je tako omogočalo staršem, da so v sosednjem prostoru nadzirali mladino.
- Spiralast svečnik s katerim so starši določali hčeri, koliko časa se smejo družiti s fanti. Ko je sveča dogorela do prečke in ugasnila, je bil čas za poslovitev. In toliko kolikor visoko je bila sveča nad svečnikom, toliko časa se je hči smela pogovarjati z mladeničem.
- Ker ženske niso smele piti ruma, so jim postregli hruške, ki so bile namočene v rum.
- Dame so pred kaminom uporabljale kovinsko ploščato pahljačo, ki so jo držale pred obrazom, da jim vročina s kamina ne bi topila vosek na obrazu.
- Pohištvo je manjše, ker so bili ljudje manjši.; srebrni pribor pa kaže na bogastvo družine, zato je večji in težji.
- Ko nekdo umre, prekrivajo ogledala s črno tančico, da preprečijo duši, da ostane v hiši in straši.
- Za dobrodošlico dobi gost ananas. Če se predolgo zadržuje, mu v sobi za goste kasneje nastavijo še en ananas in mu s tem dajo vedeti, da je čas za odhod in za obisk koga drugega.
Drugi dan v New Orleansu sva odšla v muzej Voodooja in si ogledala tudi kreolsko hišo.
Vera Voodoo
Seveda pri vsaki veri obstajata svetla in temna plat. Tako kot je v Krščanstvu obstajal lov na čarovnice, kjer je moralo umreti na tisoče žensk samo zaradi suma, da so čarovnice. Tako kot je pri Krščanstvu nastal lov na čarovnice le zaradi tega, ker so se ljudje bali znanja žensk, tako je nastala tudi "temna" stran Voodooja zaradi strahu pred to vero in tudi iz sebičnih razlogov. Strah pred to vero pa so samo še podkrepili Hollywoodski filmi samo zato, da bi pridobili na svoji gledanosti in priljubljenosti. Vendar pa izjeme ne potrjujejo pravilo.
Voodoo vera se je prvotno razvila na otoku Haiti, kasneje pa se je prenesla po vsej Ameriki zaradi zasužnjevanja črnega prebivalstva. V Voodooju obstaja več bogov, najpomembnejša pa sta Olurun in Obtala. Poleg bogov pa poznajo še veliko duhov, ki so prijazni (dobri) ali pa zli. Pomembno vlogo pri Voodoo veri imajo tudi Loe. To so verniki, ki so bili povzdignjeni v svečenike, da bi služili nekemu višjemu namenu. Vsak Loa ima svoj način ritma bobnov in svoj simbol katerega uporabljajo pri svojih ritualih. Pri tej veri obstaja tudi žrtvovanje, žrtvujejo se samo živali in pri originalni veri se živali ubijejo na hiter način, kar pa ne moremo trditi za Zlobni Voodoo.
Obredi pri Voodoo-ju so sestavljeni iz plesanja, risanja posebnih verskih znakov, žrtvovanja živali in gostije. Prav tako ostali verniki svečenikom Loam darujejo hrano, da se lahko oni popolnoma skoncentrirajo na vero in na pomoč ostalim vernikom.
Pri Voodooju so tudi zelo znani razni napitki, ki ti lahko povrnejo moč ali zdravje ali pa so lahko usodni za človeka, ki ga spije. Loe se zelo dobro spoznajo na rastline in znajo pripraviti veliko napojev. Loe večinoma delajo napoje in razne ostale maže za blagor svojih sovernikov, bocor (zlobni čarovniki pri voodoo-ju) pa se večinoma ukvarjajo z raznimi strupi in napoji, ki človeka onesposobijo ali pa spravijo v trans da jih lahko čarovnik "spremeni" v zombija, ki mu vdano služi.
Dobro znana je tudi Voodoo lutka, ki jo uporabljajo bocorji v namene da bi onesposobili svojega nasprotnika ali pa ga oslabili. Preko voodoo lutke se dajo tudi izvajati razni uroki.
Če hočete postati pripadnik katere voodoo sekte pa boste vsekakor morali prestati inicijacijski obred, ki bo dokazal da ste vredni sprejema v voodoo sekto. Inicijacijski obredi so različni od ene do druge sekte. Na primer ena sekta uporablja za sprejem hojo po vroči žerjavici, druga sekta pa polaganje rok v lonce z vrelim oljem. Pri vseh primerih inicijacijskih obredov pa se morate dobro pripraviti nanj z dolgotrajnim meditiranjem. Nekateri pred tem obredom meditirajo tudi po več tednov brez da bi opravljali kako drugo delo in med tem ko meditirajo jim ostali verniki nosijo hrano in ostale nujne reči, da bi se meditacije čim manjkrat prekinila.
Med krščanstvom in voodoojem je veliko podobnih stvari:
- V obeh verah verniki verjamejo v neko višje bitje (Boga).
- Loe v voodooju predstavljajo svetnike v krščanstvu.V voodooju so Loe navadni ljudje, ki so živeli zelo pobožno življenje in so jim ponavadi verniki zelo zaupali in jim celo pripisovali čudežne moči.
- V obeh verah verjamejo v posmrtno življenje.
- Oboji imajo podobne obrede, žrtvovanje božjega mesa (hostije) in žrtvovanje krvi (vino).
- Oboji verjamejo v obstanek zlih duhov ali demonov.
- Privrženci voodooja verjamejo da ima vsak vernik met tet (podobno kot razni krščanski patroni-svetniki).
- Razlika je samo v drugačnih bogovih in angelih (duhovih), v njihovih obrednih pesmih in plesih in v prepričanju da je duša sestavljena iz dveh delov: Iz gros bon ange-a ali velikega angela varuha in iz ti bon ange-a ali majhnega angela varuha.Verniki verjamejo da manjši del duše ti bon ange zapusti dušo med spanjem ali med Loinem ritualom in zato so zaskrbljeni da se lahko poškoduje ali jim ga »ukrade« zlobna magija medtem ko ni v telesu.
Toliko za danes. Tako kot vedno prej, pa si tudi tukaj lahko ogledate slike, ki so spodaj.
Naslednjič bom pisal o obisku Washington D.C. in vrnitvi v New York.
Sorodne teme:
- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 5. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del
El Paso - Houston - New Orleans
Najino pot sva nadaljevala v soboto, 28. maja ob 9.45 uri. Vreme je bilo oblačno in dokaj mrzlo, pokrajina zahodnega Teksasa pa je bila slabo poseljena in puščavska z velikimi griči ter nizkim grmovjem. Nekaj podobnega kot v severni Nevadi in Novi Mehiki. Na razdalji 100 milj ni bilo žive duše. Od daleč sva opazila samo nekaj manjših tornadov. Ko sva le prispela do prve civilizacije, nekega počivališča ob avtocesti, sva videla samo čudne ljudi, v wc-jih, ki so bili umazani, tako kot po vsem jugu, pa same rasistične napise. Ko sva pot nadaljevala proti vzhodu, se je pokrajina končno malo spremenila. Tako sva lahko po dolgem času videla tudi nekaj listavcev, ki sva jih nazadnje v New Yorku in nekaj malega v Indiani. Nasploh se nama je zdel osrednji in vzhodni Teksas bolj zelen in lep.
Ob 20h uri sva prišla v motel 6 (motel 8, kje sva do sedaj vedno prenočevala, je bil zaseden ) pri Houstonu, kjer sva šla zvečer nenačrtovano tudi žurirat v nek klub.
Naslednji dan sva po zajtrku v restavraciji Dany ob avtocesti South 45 (zajtrka v motelu 6 namreč ni bilo), ob 11.45 uri odšla naprej proti vesoljskemu centru Nase, za kar sva se odločila tudi šele prejšnji dan. Tam sva si ogledala kopijo mednarodno vesoljsko postajo, kjer se astronavti urijo. Zabaviščnega parka pa si, zaradi pomanjkanja časa, nisva ogledala. Ob 14.45 uri sva ponovno odšla na pot in Houston zapustila ob 15.15 uri. Med Houstonom in Luisiano, ki je bila najin naslednji cilj, je bilo zelo veliko listnatih in tudi borovih gozdov. Tja sva prišla ob 17.10 uri.
Louisiana
Zvezna država Louisiana se imenuje tudi Pelikanova oz. Sladkorna dežela. Glavno mesto države je Baton Rouge. Država pa je bila kot 18. po vrsti v zvezo sprejeta 30. aprila 1812.
Ob cesti, ki so bile slabe, sva videla mrtvega pasavca, drevesa v vodi (mangrove), bujno rastje (veliko plevela, trnja, plezalk) in na bencinski črpalki, ki sva jo ob napovedanih hudih nevihtah našla ob čisti temi in praznem tanku bencina, v kis vložene prašičje ustnice in stopala. Baje je to Cajunska specialiteta. Na sami črpalki pa je bilo tudi ogrooomno komarjev.
Ob 21.40 uri sva prišla v Indian hostel v New Orleansu.
New Orleans
Za New Orleans ste že slišali, če ne prej, pa zagotovo po orkanu Katrina, ki je leto po najinem obisku, prizadel to prekrasno mesto, ki je od vseh ameriških mest, najbolj podobno evropskim.
Mestu so vladali Francozi, Španci in naseljenci iz vsega sveta, ki so prišli v pristanišče. To se kaže v kulturni dediščini, kjer se mešajo španska dvorišča, viktorijanski balkoni. Naglas prebivalcev New Orleansa je nekaj posebnega. Je kombinacija glasov, ki jo ne najdete nikjer drugje. Kot je mesto čisto nekaj posebnega, je tudi glasba - afriško-ameriški jazz preliva tradicionalne afriške ritme z glasbo, ki prihaja iz popularnih medeninastih inštrumentov. Arhitektura se prav tako preliva iz staro-španske in staro-francoske do ultra in post modernega centra mesta. V 19. stoletju je bilo mesto zelo popularno po svojem "rdečem okrožju" imenovanem Storyville, kjer so se dogajale nore zabave. Danes je to še vedno mesto, ki ljubi zabave in je vedno polno. Tako med vikendom, kot tudi med tednom in to kljub dežju, ki naju je namakal. Midva sva se osredotočila na francosko četrt, ki je tudi najbolj znana četrt v New Orleansu, čeprav je mesto znano tudi po številnih plantažah, kjer so včasih delali črnci.
Največ prebivalcev New Orleansa je Kreolcev in Kožuncev. Kreolci so potomci osvobojenih sužnjev ter Francozov iz Karibov. Poizkusila sva tudi njihovo hrano, Kožunci pa so Francozi, si so prišli sem in živijo v močvirjih Louisiane. Hrane (prašičjih ustnic ali Jambalaje – riža s klobaso in rakci) nisva poskusila. So pa v New Orleansu zelo poceni ostrige, ki sva se jih dodobra najedla.
V ponedeljek, 30. maja naju je čakal ogled plantaže Oak Alley ob najdaljši ameriški reki Missisipi, ki je dolga 3797 kilometrov in ki se izliva v morje ravno v New Orleansu.
Ker sva večer prej dolgo v noč žurirala, sva si, po dolgem iskanju šele ob 17.00 uri ogledala omenjeno plantažo.
Plantaža Oak Alley
Drevesa oz. hraste, ki so stari 300 let, živijo pa 600 let, je pred plantažo zasadil nek kmet, čez 150 let pa je nek bogataš kupil posest in zase ter za 16 let mlajšo ženo (okoli 1840. leta), zgradil dvorec. Žena, ki je nikoli ni bilo doma, je žurirala v New Orleansu in tam živela, dokler ni mož na plantaži umrl. Potem se je žena vrnila in zapravila vse premoženje. Plantažo je leta 1859 prepustila sinu in ta jo je leta 1866 moral prodati upnikom zaradi vojne med severom in jugom. Kasneje je 1925. leta propadajočo hišo kupila neka družina in jo obnovila ter uredila notri muzej. Še vedno pa na plantaži pridelujejo sladkorni trs, čeprav v manjših količinah in brez sužnjev.
Na plantaži sva tako videla marsikatero zanimivo stvar, jaz pa jih bom tokrat naštel kar po alinejah:
- izbočeno ogledalo, ki je tako omogočalo staršem, da so v sosednjem prostoru nadzirali mladino.
- Spiralast svečnik s katerim so starši določali hčeri, koliko časa se smejo družiti s fanti. Ko je sveča dogorela do prečke in ugasnila, je bil čas za poslovitev. In toliko kolikor visoko je bila sveča nad svečnikom, toliko časa se je hči smela pogovarjati z mladeničem.
- Ker ženske niso smele piti ruma, so jim postregli hruške, ki so bile namočene v rum.
- Dame so pred kaminom uporabljale kovinsko ploščato pahljačo, ki so jo držale pred obrazom, da jim vročina s kamina ne bi topila vosek na obrazu.
- Pohištvo je manjše, ker so bili ljudje manjši.; srebrni pribor pa kaže na bogastvo družine, zato je večji in težji.
- Ko nekdo umre, prekrivajo ogledala s črno tančico, da preprečijo duši, da ostane v hiši in straši.
- Za dobrodošlico dobi gost ananas. Če se predolgo zadržuje, mu v sobi za goste kasneje nastavijo še en ananas in mu s tem dajo vedeti, da je čas za odhod in za obisk koga drugega.
Drugi dan v New Orleansu sva odšla v muzej Voodooja in si ogledala tudi kreolsko hišo.
Vera Voodoo
Seveda pri vsaki veri obstajata svetla in temna plat. Tako kot je v Krščanstvu obstajal lov na čarovnice, kjer je moralo umreti na tisoče žensk samo zaradi suma, da so čarovnice. Tako kot je pri Krščanstvu nastal lov na čarovnice le zaradi tega, ker so se ljudje bali znanja žensk, tako je nastala tudi "temna" stran Voodooja zaradi strahu pred to vero in tudi iz sebičnih razlogov. Strah pred to vero pa so samo še podkrepili Hollywoodski filmi samo zato, da bi pridobili na svoji gledanosti in priljubljenosti. Vendar pa izjeme ne potrjujejo pravilo.
Voodoo vera se je prvotno razvila na otoku Haiti, kasneje pa se je prenesla po vsej Ameriki zaradi zasužnjevanja črnega prebivalstva. V Voodooju obstaja več bogov, najpomembnejša pa sta Olurun in Obtala. Poleg bogov pa poznajo še veliko duhov, ki so prijazni (dobri) ali pa zli. Pomembno vlogo pri Voodoo veri imajo tudi Loe. To so verniki, ki so bili povzdignjeni v svečenike, da bi služili nekemu višjemu namenu. Vsak Loa ima svoj način ritma bobnov in svoj simbol katerega uporabljajo pri svojih ritualih. Pri tej veri obstaja tudi žrtvovanje, žrtvujejo se samo živali in pri originalni veri se živali ubijejo na hiter način, kar pa ne moremo trditi za Zlobni Voodoo.
Obredi pri Voodoo-ju so sestavljeni iz plesanja, risanja posebnih verskih znakov, žrtvovanja živali in gostije. Prav tako ostali verniki svečenikom Loam darujejo hrano, da se lahko oni popolnoma skoncentrirajo na vero in na pomoč ostalim vernikom.
Pri Voodooju so tudi zelo znani razni napitki, ki ti lahko povrnejo moč ali zdravje ali pa so lahko usodni za človeka, ki ga spije. Loe se zelo dobro spoznajo na rastline in znajo pripraviti veliko napojev. Loe večinoma delajo napoje in razne ostale maže za blagor svojih sovernikov, bocor (zlobni čarovniki pri voodoo-ju) pa se večinoma ukvarjajo z raznimi strupi in napoji, ki človeka onesposobijo ali pa spravijo v trans da jih lahko čarovnik "spremeni" v zombija, ki mu vdano služi.
Dobro znana je tudi Voodoo lutka, ki jo uporabljajo bocorji v namene da bi onesposobili svojega nasprotnika ali pa ga oslabili. Preko voodoo lutke se dajo tudi izvajati razni uroki.
Če hočete postati pripadnik katere voodoo sekte pa boste vsekakor morali prestati inicijacijski obred, ki bo dokazal da ste vredni sprejema v voodoo sekto. Inicijacijski obredi so različni od ene do druge sekte. Na primer ena sekta uporablja za sprejem hojo po vroči žerjavici, druga sekta pa polaganje rok v lonce z vrelim oljem. Pri vseh primerih inicijacijskih obredov pa se morate dobro pripraviti nanj z dolgotrajnim meditiranjem. Nekateri pred tem obredom meditirajo tudi po več tednov brez da bi opravljali kako drugo delo in med tem ko meditirajo jim ostali verniki nosijo hrano in ostale nujne reči, da bi se meditacije čim manjkrat prekinila.
Med krščanstvom in voodoojem je veliko podobnih stvari:
- V obeh verah verniki verjamejo v neko višje bitje (Boga).
- Loe v voodooju predstavljajo svetnike v krščanstvu.V voodooju so Loe navadni ljudje, ki so živeli zelo pobožno življenje in so jim ponavadi verniki zelo zaupali in jim celo pripisovali čudežne moči.
- V obeh verah verjamejo v posmrtno življenje.
- Oboji imajo podobne obrede, žrtvovanje božjega mesa (hostije) in žrtvovanje krvi (vino).
- Oboji verjamejo v obstanek zlih duhov ali demonov.
- Privrženci voodooja verjamejo da ima vsak vernik met tet (podobno kot razni krščanski patroni-svetniki).
- Razlika je samo v drugačnih bogovih in angelih (duhovih), v njihovih obrednih pesmih in plesih in v prepričanju da je duša sestavljena iz dveh delov: Iz gros bon ange-a ali velikega angela varuha in iz ti bon ange-a ali majhnega angela varuha.Verniki verjamejo da manjši del duše ti bon ange zapusti dušo med spanjem ali med Loinem ritualom in zato so zaskrbljeni da se lahko poškoduje ali jim ga »ukrade« zlobna magija medtem ko ni v telesu.
Toliko za danes. Tako kot vedno prej, pa si tudi tukaj lahko ogledate slike, ki so spodaj.
Naslednjič bom pisal o obisku Washington D.C. in vrnitvi v New York.
Sorodne teme:
- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 5. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del
Friday, March 28, 2008
Suši v Sloveniji počasi le utira svojo pot
Če slučajno kdo še ni slišal za suši, naj mu najprej pojasnim, da gre za japonsko hrano in sicer, po domače, za surovo ribo z rižem in algami. :) Sušija poznamo več vrst, vendar o tem kdaj drugič.
Danes bom namreč na kratko napisal nekaj besed o sušiju v Sloveniji. Sam sem suši prvič preizkusil pred tremi leti na potovanju po ZDA, kjer me je popolnoma zasvojil in prav vesel sem, da se je kmalu za tem pojavila v Sloveniji prva suši restavracija Sušimama, kjer pa je suši, na žalost, precenjen.
Ko sem suši začel delati tudi sam sem videl, da je narediti suši eno izmed najlažjih kuharskih opravil. Pa tudi časa in denarja za pripravo sušija ne potrebuješ veliko. Zato mi res ni jasno zakaj je cena sušijev v Sloveniji tako visoka. Če pogledamo v ZDA lahko opazimo, da je suši tam zelo poceni, je pa tudi res, da se ga da dobiti skoraj v vsaki trgovini, pa tudi suši restavracij je ogromno.
Jaz samo upam, da se bo kaj takega zgodilo kmalu v Sloveniji. Na žalost je večina Slovencev takih, da težko sprejemajo novitete, sploh pa tako eksotične jedi kot je suši. Navsezadnje gre za surovo ribo in mnogim se ob misli na to upre, še preden suši sploh poizkusijo.
Mislim pa, da gredo stvari le v pravo smer, če bodo le trgovci in gostinci dovolj vztrajni. Poleg Sušimame so namreč sušije začeli prodajati v Maximarketu in Mercatorjevem centru v Šiški. Ko sem bil tam nazadnje (to je bilo pred približno dvema mesecema), so žal prodajali samo sušije z zelenjavo, torej brez rib. Upam, da je sedaj že kaj drugače oziroma da bo do spremembe na bolje, če še ni, kmalu prišlo.
Poleg tega so v Sloveniji pred kratkim odprli še eno suši restavracijo in sicer na rudniku v Ljubljani, kjer najdemo v centru Supernova restavracijo Running Suši. Gre za tip restavracije, kjer suši in na žalost tudi vse drugo (kitajsko) kar ravno ne paše k japonski kuhinji, pobirate kar s tekočega traku. Tudi tukaj je večina sušijev z zelenjavo, čeprav se med njimi tudi že najde kakšen, ki ima košček lososa ali tune. Mimogrede. Suši s pečeno ribo? Grozno. Žal se na traku najde tudi to. Ampak napredek je pa le.
In glede na to, da je suši tudi zelo zdrava hrana (brez kakršnih koli maščob...), morate suši poizkusiti. Mogoče se vam bo okus pri prvem grižljaju zdel čuden, vendar pa če boste vztrajali boste opazili, da vam bo suši z vsakim grižljajem bolj všeč.
Za konec še opozorilo. Če se boste kdaj odločili in suši delali doma pazite, da boste imeli sveže ribe. Glede na to, da se suši dela s surovo ribo, je sveža riba zelo pomembna.
Pa dober tek. :)
Danes bom namreč na kratko napisal nekaj besed o sušiju v Sloveniji. Sam sem suši prvič preizkusil pred tremi leti na potovanju po ZDA, kjer me je popolnoma zasvojil in prav vesel sem, da se je kmalu za tem pojavila v Sloveniji prva suši restavracija Sušimama, kjer pa je suši, na žalost, precenjen.
Ko sem suši začel delati tudi sam sem videl, da je narediti suši eno izmed najlažjih kuharskih opravil. Pa tudi časa in denarja za pripravo sušija ne potrebuješ veliko. Zato mi res ni jasno zakaj je cena sušijev v Sloveniji tako visoka. Če pogledamo v ZDA lahko opazimo, da je suši tam zelo poceni, je pa tudi res, da se ga da dobiti skoraj v vsaki trgovini, pa tudi suši restavracij je ogromno.
Jaz samo upam, da se bo kaj takega zgodilo kmalu v Sloveniji. Na žalost je večina Slovencev takih, da težko sprejemajo novitete, sploh pa tako eksotične jedi kot je suši. Navsezadnje gre za surovo ribo in mnogim se ob misli na to upre, še preden suši sploh poizkusijo.
Mislim pa, da gredo stvari le v pravo smer, če bodo le trgovci in gostinci dovolj vztrajni. Poleg Sušimame so namreč sušije začeli prodajati v Maximarketu in Mercatorjevem centru v Šiški. Ko sem bil tam nazadnje (to je bilo pred približno dvema mesecema), so žal prodajali samo sušije z zelenjavo, torej brez rib. Upam, da je sedaj že kaj drugače oziroma da bo do spremembe na bolje, če še ni, kmalu prišlo.
Poleg tega so v Sloveniji pred kratkim odprli še eno suši restavracijo in sicer na rudniku v Ljubljani, kjer najdemo v centru Supernova restavracijo Running Suši. Gre za tip restavracije, kjer suši in na žalost tudi vse drugo (kitajsko) kar ravno ne paše k japonski kuhinji, pobirate kar s tekočega traku. Tudi tukaj je večina sušijev z zelenjavo, čeprav se med njimi tudi že najde kakšen, ki ima košček lososa ali tune. Mimogrede. Suši s pečeno ribo? Grozno. Žal se na traku najde tudi to. Ampak napredek je pa le.
In glede na to, da je suši tudi zelo zdrava hrana (brez kakršnih koli maščob...), morate suši poizkusiti. Mogoče se vam bo okus pri prvem grižljaju zdel čuden, vendar pa če boste vztrajali boste opazili, da vam bo suši z vsakim grižljajem bolj všeč.
Za konec še opozorilo. Če se boste kdaj odločili in suši delali doma pazite, da boste imeli sveže ribe. Glede na to, da se suši dela s surovo ribo, je sveža riba zelo pomembna.
Pa dober tek. :)
Thursday, March 27, 2008
Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
V današnjem potopisu bom napisal malo več kot običajno, saj bi rad, pred mojim naslednjim potovanjem, s tem potopisom zaključil. Tokrat bom pisal o dolini, kjer so posneli največ kavbojskih filmov, o življenju Indijancev v Mesa Verde, obisku Santa Feja v Novi Mehiki in obmejnega mesta El Paso v Teksasu ter mejni kontroli na avtocesti.
V četrtek 26. maja sva ob 9.30 uri nadaljevala najino pot proti vzhodu združenih držav. Najina naslednja postaja (pravzaprav je šlo samo za vožnjo skozi, ustavila pa sva se samo toliko, da sva naredila nekaj fotografij prekrasne pokrajine. Kolikokrat sem besedo prekrasen že ponovil v tem potopisu?) je bila dolina Monument Valley na meji z Utahom, kamor sva prispela ob 11.15 uri.
Najprej pa, na kratko, nekaj o zvezni državi Utah, ki se imenuje tudi Mormonska dežela ali dežela panjev. Glavno mesto države je Salt Lake City, ki je leta 2002 gostilo tudi Olimpijske igre. Država je bila kot 45. po vrsti v zvezo sprejeta 4. januarja 1896. To je bilo res zelo na kratko. :) In sedaj k dolini Monument Valley.
Manument Valley
Dolina velja za klasično pokrajino Ameriškega divjega zahoda. To je dolina, kjer so tudi največkrat snemali ameriške vestern filme.
Ta park je leta 1960 ustanovilo pleme Navajo. Na leto ga obišče tudi do osem milijonov ljudi, ki jih privlači pokrajina in davni načini življenja. Danes živi tukaj približno 152.000 Indijancev v tako imenovani »open-air-slumu«. Za ta slum je značilna razpršena poselitev in zelo uboga prebivališča, ki so zgrajena iz vseh mogočih materialov (ilovica, cedra, plastika, karton, pločevina). Ob "hiši" stoji praviloma terenski avto, odpad, staja,... Pol puščavska klima dopušča rasti le koruzi in fižolu, ki je posajen ob prebivališču. Izguba kulture se je pričela z prihodom belcev na zahod, ki so pregnali Indijance na vedno bolj nedostopna območja. Plemena Navajo, Comanche, Apachi in Siouxi so prvi izgubili ozemlja na katerih so lovili in so se zato tudi spopadali z belci. Končna zmaga je bila na strani dobro opremljene ameriške vojske in politike.
Ob 11.40 uri sva odšla naprej. Odločila sva se, da ne greva v Phoenix, kakor sva sprva načrtovala in kjer bi si ogledala njihove znamenite kaktuse ter konjeniško policijo, ampak proti zvezni državi Kolorado in Mesa Verde. V Lonely planet sva namreč prebrala, da je to zadeva, ki je za videti. :) V Kolorado sva prispela ob 12.55 uri, v park Mesa Verde pa ob 13.50 uri.
Kolorado, Mesa Verde in življenje indijancev
Zvezna država Kolorado se imenuje tudi Stoletna država. Glavno mesto države je Denver. Država je bila kot 38. po vrsti v zvezo sprejeta 1. avgusta 1876.
Ko sva vstopila v
V parku sva izvedela marsikaj o življenju Indijancev v tem delu države, ki so se od prerijskih Indijancev ločili po tem, da se niso selili.
V letih med
V letih od 700 do 950, so živeli v Pithouse and pueblos. To je že druga razvojna stopnja oz. večnadstropne stavbe. Ljudje so sem prišli kot lovci oz. nabiralci leta 0. V
Okoli leta 1200 so se naselili pod previse in nato skrivnostno izginili leta 1300. Videla sva Square Tower house z 80 sobami in sedmimi kivi (obredni prostor). Vhodi so bili še vedno na strehah.
»Sončni tempelj« so začeli graditi okoli leta 1200. Mogočnost zidov in razsežnost objekta dajeta slutiti, da ga je gradilo več skupnosti, ki so živele pod previsi v vaseh. Tempelj (ali je dejansko tempelj, ni potrjeno ) ni bil nikoli dokončan.
Indijanci so bili, v tem delu Amerike, zaradi namakalnih sistemov veliko bolj povezani kot na severu Amerike.
Skratka, kratek povzetek. ZDA je bila v tistih časih slabše razvita kot Evropa, kjer so že gradili gradove.
Ob 17.55 uri sva park zapustila in se skozi gozdno pokrajino Kolorada, ki je prečudovit, peljala proti Novi Mehiki. Okrog 20.30 uri sva prispela v Novo Mehiko.
Nova Mehikanin Santa Fe
Zvezna država Nova Mehika se imenuje tudi Sončna oz. Očarljiva dežela. Glavno mesto države je Santa Fe, ki je tudi največje mesto v tej državi. Država je bila kot 48. po vrsti v zvezo sprejeta 6. januarja 1912.
Ker motela ni bilo v bližini, sva se morala v čisti temi voziti še nekaj časa, pri čemer sva z avtom skoraj zapeljala s ceste, ko se je sopotnik, ki je vozil avto, izognil zajcu, ki je šel čez cesto. Kmalu potem, ko sva prečkala reko Rio Grande, sva ob 22.15 uri prišla do motela Espanola v bližini Santa Fe-ja.
Naslednji dan sva ob 9.25 uri ponovno odšla na pot in se ob 10.00 uri za eno uro ustavila v Santa Fe-ju. Santa Fe je najvišje glavno mesto v ZDA, saj je na nadmorski višini
Ko sva bila ob 11.15 uri ponovno na avtocesti, sva se za 40 minut ustavila še v trgovini in nato nadaljevala s potjo.
Peljala sva se mimo kraja »Resnica ali posledice« in opazila, da je bil severni del Nove Mehike gozdnat, južni del pa je samo še puščava. Ljudje živijo v majhnih hišicah ali kontejnerjih. Pred mejo s Teksasom sva videla ogromno farmo krav, ki se niso pasle po travniku, ampak so ležala druga na drugi v blatu.
Ob 16.00 uri sva v deževnem vremenu prestopila v največjo ameriško zvezno državo, Teksas.
Teksas in El Paso
Ime države Teksas, ki ji pripada tudi vzdevek Lone Star State (Dežela samotne zvezde), izhaja iz jezika Caddo indijancev (Teysha, tejas = prijatelj). Glavno mesto je Austin. Teksas je druga največja država v ZDA in leži na samem jugu, na meji z Mehiko. Med desetimi največjimi mesti v ZDA ima kar tri Teksas, od tega na četrtem mestu Houston, ki je največje mesto v Teksasu. S svojo populacijo 20 milijonov prebivalcev komaj prekaša 18 milijono glavo živino Teksasa. Na razprostranjeni zemlji Teksasa naštejemo nad 23.000 farm, ki pokrivajo 80% zemlje Teksasa. 10% Teksasa pa pokrivajo gozdovi, kjer najdemo tudi štiri nacionalne parke. Teksas nudi dom kar 2,5 milijonu srnjadi in 200.000 krokodilom. Med simboli države so številne živali in rastline. Država je bila kot 28. po vrsti v zvezo sprejeta 29. decembra 1845
Na avtocesti sva opazila, da je Teksas edina država, ki ima ponoči omejitev hitrosti zmanjšano za
Ob 16.30 uri sva prišla v El Paso, kjer je bilo deževno in samo
El Paso je milijonsko mesto na meji z Mehiko. Reka Rio Grande deli to mesto na ameriški in mehiški del, ki se imenuje Juarez. V bistvu El Paso niti ni pravo ameriško mesto, ampak bolj »latino« mesto. Vse naokoli je puščava, posejana s kaktusi in nizkim grmičevjem. Pozimi so temperature nad 10 stopinj, poleti nad 40. Ljudje se vozijo v klimatiziranih velikih avtomobilih, pijejo kokakolo in uživajo v mehiškem fast foodu (burritos, enchiladas, tortillas).
El Paso je čisto drugačno od ostalih Teksaških mest. Je zelo umazano in je veliko revščine. V mestu sva videla zelo dobro zastraženo mejo z Mehiko. V Mehiko tako peljejo trije mostovi. En za pešce, en za avtomobile in en za tovorna vozila. Sicer pa je meja ločena z dvema jarkoma, tremi ograjami, električno napetostjo, reflektorji in na vsakih
Neprijeten dogodek
Žal si samega mesta pobližje (razen iz avtomobila) nisva ogledala, ker sva doživela eno neprijetno izkušnjo. Ker nisva vedela, kaj je v mestu sploh za videti, sva po dolgotrajnem iskanju našla neko turistično pisarno, kjer sva povprašala za mnenje Pa tista ženska še sama ni znala najbolj pojasniti kaj je v tem mestu vredno ogleda. Zato sva po odhodu iz turistične pisarne sama odšla peš odkrivat okolico, vendar pa daleč nisva prišla. Ko sva prišla mimo neke hiše, sva za ograjo opazila psa z velikimi zobmi, ki je začel lajati na naju in malo dane skakati po ograji. Pa se nisva zmenila zanj dokler nisva opazila, da se ta ograja kar naenkrat konča in da ima pes prosto pot na cesto. Takoj sva se obrnila in začela teči nazaj proti parkiranemu avtomobilu, pes pa za nama. Na srečo je pes hitro obupal, midva pa sva se prav tako hitro uspela strpati v avto.
Po temu dogodku nama ni bilo več do ogleda mesta, pa tudi vreme je bilo deževno in turobno, zato sva si poiskala restavracijo nekje izven El Pasa in pojedla pravo mehiško večerjo. Okolico El Pasa sva zapustila ob 18.55 uri.
Mejna kontrola
Ob 20.00 uri je bila na avtocesti, kjer sicer tehtajo tovornjake, mejna kontrola. Ker sva bila tujca, so naju Američani dodobra preverili. Toda, ko sva jim pokazala potni list z zelenim potrdilom, ki sva ga dobila na letališču, so naju takoj izpustili in naju niso pregledovali tako kot neki mehiški avtobus, kjer so pregledovali tudi prtljago.
Ob 20.30 uri pa sva uro premaknila za eno uro naprej, tako da je bila po novem 21.30. Pet minut kasneje pa sva prišla v motel 8 v Van Hornu.
Fotografije si lahko ogledate spodaj, naslednjič pa bom pisal o obisku New Orleansa, mesta, ki ga je leto kasneje najbolj prizadel orkan Katrina, o obisku znamenitih plantaž ob Misisipiju in obisku vesoljskega centra Nase v Houstonu.
Sorodne teme:
- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 5. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del
Čestitka ob rojstvu otroka
Vse člane Šentjakobskega gledališča obveščam, da je naš predsednik dobil šestega otroka!!! :) Čestitke Kajetanu, Katarini in mali Jerci-Mariji.
Wednesday, March 26, 2008
Kdaj bo prišlo do uskladitve kilometrine s ceno bencina?
Danes sem bil na službeni poti s svojim osebnim avtomobilom, zaradi česar mi pripada povračilo kilometrine. Kdor ne ve, naj mu pojasnim, da za en prevožen kilometer dobiš povrnjenih 0,29 €.
Vse lepo in prav boste rekli, vendar pa temu ni tako. Ko sem preveril kdaj je bil ta znesek kilometrine nazadnje določen sem ugotovil, da je bilo to že daljnega 10. marca 2006. Cena na liter najbolj prodajanega 95 oktanskega bencina je bila takrat 0,940 €. Danes, 26. marca 2008, torej dobri dve leti kasneje, pa je cena istega goriva dražja za 0,115 € in stane 1,055 €.
Mi zna kdo pojasniti dejstvo, zakaj je znesek kilometrine že dve leti enak in to kljub stalnemu zviševanju cen bencina? Bolj kot o tem razmišljam, manj mi je jasno.
Vse lepo in prav boste rekli, vendar pa temu ni tako. Ko sem preveril kdaj je bil ta znesek kilometrine nazadnje določen sem ugotovil, da je bilo to že daljnega 10. marca 2006. Cena na liter najbolj prodajanega 95 oktanskega bencina je bila takrat 0,940 €. Danes, 26. marca 2008, torej dobri dve leti kasneje, pa je cena istega goriva dražja za 0,115 € in stane 1,055 €.
Mi zna kdo pojasniti dejstvo, zakaj je znesek kilometrine že dve leti enak in to kljub stalnemu zviševanju cen bencina? Bolj kot o tem razmišljam, manj mi je jasno.
Kje ste izvedeli za moj blog?
V tokratni anketi vas sprašujem, kje ste izvedeli za moj blog. Ne kakšnem od mnogih agregatov, v internetnem brskalniku ali so vam ga mogoče priporočili prijatelji? Hvala za vaše klike.
| Kje ste izvedeli za moj blog? | ||
 | ||
| Selection | Votes | |
| Na Blogoroli |  29% | 14 |
| Na Siblogs |  2% | 1 |
| Na Drugem svetu |  2% | 1 |
| Na Sloblogi |  4% | 2 |
| Na Siolu |  2% | 1 |
| Preko internetnega iskalnika |  31% | 15 |
| Povedali so mi prijatelji |  4% | 2 |
| Na Blogorolli enega izmed blogov |  6% | 3 |
| Pri komentarjih |  10% | 5 |
| Drugod |  8% | 4 |
| | |
| 48 votes total | ||
Sunday, March 23, 2008
Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
Danes bom pisal o Las Vegasu, obisku Doline smrti in Grand Canyona ter prihodu v indijanski rezervat Navajo in Hopi.
V ponedeljek, 23. maja sva ob 10.25 uri in v sončnem vremenu s temperaturo 26°C, odšla proti Nevadi, tokrat proti njenemu južnemu delu in spet prečkala gorovje Sierra Nevada, ki pa tu ni bilo tako visoko. V Nevado sva prišla ob 13.55 uri, zunaj pa je bila temperatura že 41°C.
Med potjo sva na 1300 metrih nadmorske višine videla drevesa Jousha (v istoimenski park na jugu Kalifornije nisva šla), prav tako pa sva na cesti videla table s citati iz Biblije (ne kradi, spoštuj očeta in mater… ).
Los Angeles - Las Vegas (vmes ogled Doline smrti)
Ob 14.25 uri sva prišla v Las Vegas in doživela tudi vročinski rekord na najinem potovanju, 43°C.
Las Vegas
Las Vegas je mesto sredi poleti vročega (temperatura se pogosto vzpne prek 40 stopinj Celzija) in pozimi hladnega puščavskega južnega dela zvezne države Nevada na zahodu Združenih držav Amerike. Mesto ima že skoraj 300.000 prebivalcev, skupaj s predmestjem pa več kot milijon in velja za najhitreje rastoče večje naselje v državi. Je nesporno središče svetovnega igralništva. Ima največ hotelskih sob na našem planetu; zdaj jih je že več kot 100.000. Tolikšno je tudi število gostov, ki dnevno pridejo preizkusiti srečo. Ker večina ostane le nekaj dni, se v mestu dnevno gnete okrog 300.000 turistov, naj bo zima ali poletje, ponedeljek ali sobota.
Naselje je v dolini Las Vegas (špansko ’rodovitne ravnice’), ob stari španski trgovski poti med mestom Santa Fé v Novi Mehiki in Kalifornijo, leta 1855 ustanovila peščica Mormonov. Po neuspešnem izkopavanju svinčeve rude so se ti že čez nekaj let odselili. Pravi začetek kraja sega v leto 1905, ko je sem prišla Pacifiška železnica. V njem so se naselili železniški delavci in že takrat pokazali precejšen smisel za hazard. Mesto je leta 1931, pred legalizacijo igralništva in tik pred pričetkom gradnje bližnjega 221 m visokega Hooverjevega jezu na reki Kolorado, imelo le 5100 prebivalcev. Modrina gladine zajezitvenega jezera Mead je v živem nasprotju z rjavimi, rumenimi in rdečimi odtenki skorajda neporasle puščavske pokrajine v okolici.
Hiter razvoj mesta je ob izobilju električne energije, ki je omogočilo razsvetljavo neslutenih razsežnosti, pospešilo dejstvo, da je bila Nevada dolgo edina država v ZDA, kjer je bilo dovoljeno hazardiranje. V mestu so dovolili tudi organizacijo hitrih porok, pri čemer poreklo mladoporočencev ni pomembno.
Las Vegas počasi izgublja sloves mesta greha in mafijskih poslov. Z organizacijo športnih in vrhunskih zabavnih prireditev skuša privabiti ljubitelja športa, petičnih gostov, pa tudi družin z otroki. Mnogi hoteli si prizadevajo pritegniti najmlajšo generacijo s precej kičasto zunanjostjo. Kljub izvrstni ponudbi so cene prenočišč in hrane dostopne tudi povprečnemu turistu. Zato pa nanj nenehno prežijo trume igralnih aparatov, pa naj bo v hotelskih igralnicah, na letališču ali v javnem stranišču.
Glavna privlačnost Las Vegasa je 4 kilometre dolga osrednja ulica, imenovana Strip. Ob njej so osredotočeni vsi najbolj slavni hoteli, ki s svojo arhitekturo in dogajanjem ob njih posnemajo in predstavljajo glavna čudesa sveta. Strip je posebno impresiven ponoči, ko je prepreden z brezštevilno množico utripajočih neonskih luči.
Sicer pa na daleč izgleda Las Vegas kot Egipt (vročina, puščava, umazanija…. v centru pa sami luksuzni hoteli: Benetke, Egipt, Pariz, New York… ).
V vseh hotelih je igralnica in nihče te ne vpraša po starosti ali od kod si prišel. Tudi, ko vplačaš zadetek, ne. Zanimivo pa je, da noben hotel v dvigalu nima nadstropja št. 13, ki prinaša nesrečo. Hoteli so ogromni in imajo sobe tudi s petmestno številko. Ker je hotelov res zelo veliko, je tudi cena temu primerna. Poceni!!!
Prvi dan v Las Vegasu, sva spila tudi največ tekočine na potovanju. Vsak 2 litra vode, pol litra pepsija in limonado. Vroče je bilo namreč tudi sredi noči oz. ob polnoči in sicer 40°C.
Ja, Las Vegas je vreden ogleda.
Dolina smrti
Naslednji dan sva se ponovno odpeljala v Kalifornijo in sicer v najbolj vroč kraj na Zemlji in najnižjo točko ameriške celine, dolino smrti. Tu sva prvič tudi dokončno ugotovila, da nama klima v avtu ne dela, zato sva naslednji dan avto zamenjala. V Kalifornijo sva prišla ob 10.45 uri in v Dolino smrti ob 11.50 uri.
Dolina smrti oz. Death Valley je ena izmed najbolj čudnih puščav na svetu. Iskalci zlata so ji dali ime dolina smrti, ker jih je na poti skozi to slano puščavo mnogo pomrlo od žeje. Dolina, ki leži 85 metrov pod morsko gladino, je najnižja točka ameriške celine. Tu prav redko dežuje, le toliko, da se malo razmoči dno slankastih lagun, ki čemijo tu in tam, toda premalo, da bi tod rasla kakršnakoli, še tako revna rastlina.
Temperatura je bila ista kot v Las Vegasu in nič topleje, kjub temu, da je to najbolj vroč kraj na zemlji. V puščavi sva videla majhno oazo in peščeno sol ter opozorilne table, da na tem območju živi najbolj strupena kača na svetu. Kakorkoli že, ob 13.05 uri sva bila spet v Nevadi in ob 14.45 uri v najinem hotelu Stratosphera.
Pot proti vzhodu
V sredo, 25. maja sva 9.45 uri odšla iz hotela in ob 11.20 uri dobila novi avto Cherlovett Cavalier, ki je bil malo slabši ter predvsem kakšno leto starejši, vendar je imel vsak klimo. Ob 11.40 uri sva bila tako ponovno na avtocesti in ob 12.25 uri v Arizoni, kjer sva uro premaknila za eno uro naprej, torej na 13.25.
Arizona
Arizona je ena od jugozahodnih zveznih držav ZDA. Znana je po Velikem kanjonu reke Kolorado. Arizona ima dva vzdevka in sicer država Velikega kanjona (The Grand Canyon State) in Država bakra (The Copper State). Glavno in tudi največje mesto je Phoenix. Kot 48. država je bila sprejeta v zvezo 14. februarja 1912.
Hoover Dam
Ko sva vstopila v Arizono, sva si na meji in na reki Colorado, ogledala jez Hoover Dam, zaradi česar imata Nevada in Arizona sploh vodo. Jez so gradili v letih od 1931 do 1935. Jez se imenuje po predsedniku Hooverju, ki je predsedoval ZDA med letoma 1931 in 1935.
Po ogledu jezu sva odšla naprej in se ob 14.45 uri ustavila v trgovini Safeway, ki je bila zelo dobro založena in kjer sva spet nakupila pijačo in sadje.
Ob 16.50 uri sva prišla do mesta Williams, kjer sva se nekaj časa vozila tudi po znameniti cesti Route 66, ki je bila sploh prva cesta, ko je povezovala ameriški vzhod in ameriški zahod (Chicago – Los Angeles). Po zeleni Severni Arizoni sva ob 17.50 uri prišla do 2.170 metrov visokega Grand Canyona.
Grand Canyon
Grand Canyon je ogromna in veličastna soteska, ki se razteza kolikor daleč seže oko v prostranem in čudovitem območju kanjonov, slapov, podzemnih jam, stolpov, skalnih polic in vintgarjev. Grand Canyon ni nikoli videti enak in sonce ter sence bežečih oblakov stalno spreminjajo obarvanost skal, ki sega od črne in škrlatno rjave do bledo rožnate in modro zelene. Ob pogledu z ene od številnih razglednih točk na dno kanjona si je težko zamisliti, da je majhen rjavi vodni tok globoko spodaj zakrivil nastanek te ogromne soseske. Pogled na dno kanjona, ki meri v globino 1.600m, v širino pa od 6 do 30 km, nam razkrije, da je reka Kolorado hitra in silna - brzice Lava Falls naj bi bile najhitrejše plovne brzice na svetu. Starost kamnin na dnu je od 800 milijonov do 1,2 milijarde let. Čas, v katerem je Colorado izdolbel kanjon pa je, zaradi mehkih kamnin, samo 6 milijonov let. Še 70 milijonov let nazaj pa se je to področje dvigalo. Sam Grand Canyon je dolg 422 kilometrov, leta 1540 pa so ga odkrili Španci.
Zanimanje za to nenavadno pokrajino se je začelo po letu 1893 ko se je Wesley Powel spustil po reki Colorado. Že istega leta so ustanovili rezervat za živali. Narodni park so ustanovili leta 1919, na današnjo velikost pa so ga razširili leta 1975. Danes park meri okoli 5.000 km2.
Ob 19.45 sva park zapustila in odšla naprej do indijanskega rezervata Navajo in Hopi.
Indijanska rezervata Navajo in Hopi
Hopiji so najbolj tradicionalno indijansko ljudstvo. Fotografiranje pri njih je prepovedano, s kreditnimi karticami pri njih pa nič ne opraviš. Jemljejo samo gotovino.
Navajo pa so belci v letih 1860 poskušali pokoriti, zato so požgali polja in pobili živino ter jih nagnali na več 100 milj dolgo pot v neploden svet, kjer naj bi iz njih nastali krščanski poljedelci. Toda po več letih uporov in zatiranj, je ameriški kongres 1868, leta ugotovil, da so le šli predaleč ter jim dovolil vrnitev v njihovo domovino. Rezervat je takrat meril 5.500 milj².
Indijanci Navajo imajo sedaj več samostojnosti in kar velik rezervat (25.000 milj²), ki sega v tri ameriške zvezne države. Imajo lastnega predsednika in policijo, določeni napisi ob cesti pa so v navajščini. Nekateri živijo v majhnih, okroglih in lesenih hiškah, sicer pa imajo mesteca z vso moderno infrastrukturo in ameriškim načinom življenja (Mc Donald…, motelske verige.. ).
Pokrajina ima vedno manj zelenja in vedno več rdeče prsti in skalovja. Ob 21.00 uri sva prišla v indijanski hotel Greyhills Inn v kraju Tuba city, kjer sva prenočila.
Las Vegas - Tuba City (vmes ogled Grand Canyona)
Fotografije si lahko ogledate spodaj, naslednjič pa, med drugimi, nadaljujem z vožnjo skozi dolino, kjer so posneli največ kavbojskih filmov, Monument Valley.
Sorodne teme:
- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 5. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del
V ponedeljek, 23. maja sva ob 10.25 uri in v sončnem vremenu s temperaturo 26°C, odšla proti Nevadi, tokrat proti njenemu južnemu delu in spet prečkala gorovje Sierra Nevada, ki pa tu ni bilo tako visoko. V Nevado sva prišla ob 13.55 uri, zunaj pa je bila temperatura že 41°C.
Med potjo sva na 1300 metrih nadmorske višine videla drevesa Jousha (v istoimenski park na jugu Kalifornije nisva šla), prav tako pa sva na cesti videla table s citati iz Biblije (ne kradi, spoštuj očeta in mater… ).
Los Angeles - Las Vegas (vmes ogled Doline smrti)
Ob 14.25 uri sva prišla v Las Vegas in doživela tudi vročinski rekord na najinem potovanju, 43°C.
Las Vegas
Las Vegas je mesto sredi poleti vročega (temperatura se pogosto vzpne prek 40 stopinj Celzija) in pozimi hladnega puščavskega južnega dela zvezne države Nevada na zahodu Združenih držav Amerike. Mesto ima že skoraj 300.000 prebivalcev, skupaj s predmestjem pa več kot milijon in velja za najhitreje rastoče večje naselje v državi. Je nesporno središče svetovnega igralništva. Ima največ hotelskih sob na našem planetu; zdaj jih je že več kot 100.000. Tolikšno je tudi število gostov, ki dnevno pridejo preizkusiti srečo. Ker večina ostane le nekaj dni, se v mestu dnevno gnete okrog 300.000 turistov, naj bo zima ali poletje, ponedeljek ali sobota.
Naselje je v dolini Las Vegas (špansko ’rodovitne ravnice’), ob stari španski trgovski poti med mestom Santa Fé v Novi Mehiki in Kalifornijo, leta 1855 ustanovila peščica Mormonov. Po neuspešnem izkopavanju svinčeve rude so se ti že čez nekaj let odselili. Pravi začetek kraja sega v leto 1905, ko je sem prišla Pacifiška železnica. V njem so se naselili železniški delavci in že takrat pokazali precejšen smisel za hazard. Mesto je leta 1931, pred legalizacijo igralništva in tik pred pričetkom gradnje bližnjega 221 m visokega Hooverjevega jezu na reki Kolorado, imelo le 5100 prebivalcev. Modrina gladine zajezitvenega jezera Mead je v živem nasprotju z rjavimi, rumenimi in rdečimi odtenki skorajda neporasle puščavske pokrajine v okolici.
Hiter razvoj mesta je ob izobilju električne energije, ki je omogočilo razsvetljavo neslutenih razsežnosti, pospešilo dejstvo, da je bila Nevada dolgo edina država v ZDA, kjer je bilo dovoljeno hazardiranje. V mestu so dovolili tudi organizacijo hitrih porok, pri čemer poreklo mladoporočencev ni pomembno.
Las Vegas počasi izgublja sloves mesta greha in mafijskih poslov. Z organizacijo športnih in vrhunskih zabavnih prireditev skuša privabiti ljubitelja športa, petičnih gostov, pa tudi družin z otroki. Mnogi hoteli si prizadevajo pritegniti najmlajšo generacijo s precej kičasto zunanjostjo. Kljub izvrstni ponudbi so cene prenočišč in hrane dostopne tudi povprečnemu turistu. Zato pa nanj nenehno prežijo trume igralnih aparatov, pa naj bo v hotelskih igralnicah, na letališču ali v javnem stranišču.
Glavna privlačnost Las Vegasa je 4 kilometre dolga osrednja ulica, imenovana Strip. Ob njej so osredotočeni vsi najbolj slavni hoteli, ki s svojo arhitekturo in dogajanjem ob njih posnemajo in predstavljajo glavna čudesa sveta. Strip je posebno impresiven ponoči, ko je prepreden z brezštevilno množico utripajočih neonskih luči.
Sicer pa na daleč izgleda Las Vegas kot Egipt (vročina, puščava, umazanija…. v centru pa sami luksuzni hoteli: Benetke, Egipt, Pariz, New York… ).
V vseh hotelih je igralnica in nihče te ne vpraša po starosti ali od kod si prišel. Tudi, ko vplačaš zadetek, ne. Zanimivo pa je, da noben hotel v dvigalu nima nadstropja št. 13, ki prinaša nesrečo. Hoteli so ogromni in imajo sobe tudi s petmestno številko. Ker je hotelov res zelo veliko, je tudi cena temu primerna. Poceni!!!
Prvi dan v Las Vegasu, sva spila tudi največ tekočine na potovanju. Vsak 2 litra vode, pol litra pepsija in limonado. Vroče je bilo namreč tudi sredi noči oz. ob polnoči in sicer 40°C.
Ja, Las Vegas je vreden ogleda.
Dolina smrti
Naslednji dan sva se ponovno odpeljala v Kalifornijo in sicer v najbolj vroč kraj na Zemlji in najnižjo točko ameriške celine, dolino smrti. Tu sva prvič tudi dokončno ugotovila, da nama klima v avtu ne dela, zato sva naslednji dan avto zamenjala. V Kalifornijo sva prišla ob 10.45 uri in v Dolino smrti ob 11.50 uri.
Dolina smrti oz. Death Valley je ena izmed najbolj čudnih puščav na svetu. Iskalci zlata so ji dali ime dolina smrti, ker jih je na poti skozi to slano puščavo mnogo pomrlo od žeje. Dolina, ki leži 85 metrov pod morsko gladino, je najnižja točka ameriške celine. Tu prav redko dežuje, le toliko, da se malo razmoči dno slankastih lagun, ki čemijo tu in tam, toda premalo, da bi tod rasla kakršnakoli, še tako revna rastlina.
Temperatura je bila ista kot v Las Vegasu in nič topleje, kjub temu, da je to najbolj vroč kraj na zemlji. V puščavi sva videla majhno oazo in peščeno sol ter opozorilne table, da na tem območju živi najbolj strupena kača na svetu. Kakorkoli že, ob 13.05 uri sva bila spet v Nevadi in ob 14.45 uri v najinem hotelu Stratosphera.
Pot proti vzhodu
V sredo, 25. maja sva 9.45 uri odšla iz hotela in ob 11.20 uri dobila novi avto Cherlovett Cavalier, ki je bil malo slabši ter predvsem kakšno leto starejši, vendar je imel vsak klimo. Ob 11.40 uri sva bila tako ponovno na avtocesti in ob 12.25 uri v Arizoni, kjer sva uro premaknila za eno uro naprej, torej na 13.25.
Arizona
Arizona je ena od jugozahodnih zveznih držav ZDA. Znana je po Velikem kanjonu reke Kolorado. Arizona ima dva vzdevka in sicer država Velikega kanjona (The Grand Canyon State) in Država bakra (The Copper State). Glavno in tudi največje mesto je Phoenix. Kot 48. država je bila sprejeta v zvezo 14. februarja 1912.
Hoover Dam
Ko sva vstopila v Arizono, sva si na meji in na reki Colorado, ogledala jez Hoover Dam, zaradi česar imata Nevada in Arizona sploh vodo. Jez so gradili v letih od 1931 do 1935. Jez se imenuje po predsedniku Hooverju, ki je predsedoval ZDA med letoma 1931 in 1935.
Po ogledu jezu sva odšla naprej in se ob 14.45 uri ustavila v trgovini Safeway, ki je bila zelo dobro založena in kjer sva spet nakupila pijačo in sadje.
Ob 16.50 uri sva prišla do mesta Williams, kjer sva se nekaj časa vozila tudi po znameniti cesti Route 66, ki je bila sploh prva cesta, ko je povezovala ameriški vzhod in ameriški zahod (Chicago – Los Angeles). Po zeleni Severni Arizoni sva ob 17.50 uri prišla do 2.170 metrov visokega Grand Canyona.
Grand Canyon
Grand Canyon je ogromna in veličastna soteska, ki se razteza kolikor daleč seže oko v prostranem in čudovitem območju kanjonov, slapov, podzemnih jam, stolpov, skalnih polic in vintgarjev. Grand Canyon ni nikoli videti enak in sonce ter sence bežečih oblakov stalno spreminjajo obarvanost skal, ki sega od črne in škrlatno rjave do bledo rožnate in modro zelene. Ob pogledu z ene od številnih razglednih točk na dno kanjona si je težko zamisliti, da je majhen rjavi vodni tok globoko spodaj zakrivil nastanek te ogromne soseske. Pogled na dno kanjona, ki meri v globino 1.600m, v širino pa od 6 do 30 km, nam razkrije, da je reka Kolorado hitra in silna - brzice Lava Falls naj bi bile najhitrejše plovne brzice na svetu. Starost kamnin na dnu je od 800 milijonov do 1,2 milijarde let. Čas, v katerem je Colorado izdolbel kanjon pa je, zaradi mehkih kamnin, samo 6 milijonov let. Še 70 milijonov let nazaj pa se je to področje dvigalo. Sam Grand Canyon je dolg 422 kilometrov, leta 1540 pa so ga odkrili Španci.
Zanimanje za to nenavadno pokrajino se je začelo po letu 1893 ko se je Wesley Powel spustil po reki Colorado. Že istega leta so ustanovili rezervat za živali. Narodni park so ustanovili leta 1919, na današnjo velikost pa so ga razširili leta 1975. Danes park meri okoli 5.000 km2.
Ob 19.45 sva park zapustila in odšla naprej do indijanskega rezervata Navajo in Hopi.
Indijanska rezervata Navajo in Hopi
Hopiji so najbolj tradicionalno indijansko ljudstvo. Fotografiranje pri njih je prepovedano, s kreditnimi karticami pri njih pa nič ne opraviš. Jemljejo samo gotovino.
Navajo pa so belci v letih 1860 poskušali pokoriti, zato so požgali polja in pobili živino ter jih nagnali na več 100 milj dolgo pot v neploden svet, kjer naj bi iz njih nastali krščanski poljedelci. Toda po več letih uporov in zatiranj, je ameriški kongres 1868, leta ugotovil, da so le šli predaleč ter jim dovolil vrnitev v njihovo domovino. Rezervat je takrat meril 5.500 milj².
Indijanci Navajo imajo sedaj več samostojnosti in kar velik rezervat (25.000 milj²), ki sega v tri ameriške zvezne države. Imajo lastnega predsednika in policijo, določeni napisi ob cesti pa so v navajščini. Nekateri živijo v majhnih, okroglih in lesenih hiškah, sicer pa imajo mesteca z vso moderno infrastrukturo in ameriškim načinom življenja (Mc Donald…, motelske verige.. ).
Pokrajina ima vedno manj zelenja in vedno več rdeče prsti in skalovja. Ob 21.00 uri sva prišla v indijanski hotel Greyhills Inn v kraju Tuba city, kjer sva prenočila.
Las Vegas - Tuba City (vmes ogled Grand Canyona)
Fotografije si lahko ogledate spodaj, naslednjič pa, med drugimi, nadaljujem z vožnjo skozi dolino, kjer so posneli največ kavbojskih filmov, Monument Valley.
Sorodne teme:
- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 5. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del
Friday, March 21, 2008
Zaradi vinjet že ne bom volil SDS
Moram reči, da mi je poteza vlade, da uvede vinjete po taki ceni, všeč. Tistih 212 € bi bilo res preveč. Je pa res, da je tudi ta cena za marsikoga prevelika. Za takšnega, ki gre na avtocesto enkrat na leto, ko gre na morje, bi bila dovolj že enodnevna vinjeta. Je pa res, da potem DARS ne bi imel zaslužka, saj bi take vinjete kupovali tudi tujci, ki samo prečkajo našo državo. Zato je kar dobro, da bomo imeli na voljo le polletne in enoletne vinjete. Prosim vas samo to, da cestninske postaje odstranite čim prej in ne šele septembra, ko bo sezona že mimo. Pa še nekaj. Zaradi uvedbe vinjet vseeno ne bom volil SDS na jesenskih volitvah.
Sorodne teme:
- Bi morali uvedbo vinjet preprečiti z referendumom?
- V Sloveniji bi morali cestnine ukiniti
Sorodne teme:
- Bi morali uvedbo vinjet preprečiti z referendumom?
- V Sloveniji bi morali cestnine ukiniti
Sunday, March 16, 2008
Užaljenost nacionalke zaradi Viktorjev
Samo preberite si prispevek Kaje Sajovic pa vam bo vsem jasno zakaj tak naslov.
Res je, da tudi, po mojem mnenju, vsi Viktorji niso prišli v prave roke, res je tudi, da sta Pop TV in Kanal A v primerjavi z nekonkurenčno RTV pobrala večino Vikotrjev, ampak to kar je napisala Kaja Sajovic, je pa kr neki.
Najbolj zabavno pa je, da svoje užaljenosti sploh ni poskušala skriti. Kot bi bila osebno prizadeta. Res neverjetno.
Samo nekaj poudarkov:
...Da so viktorji bolj šov kot relevantne nagrade...
...smo letos dobili briljantno politično nekorektnost kraljev improvizacije Slona in Sadeža (a nacionalka je pa tolk politično korektna!?)...
...Briljantna voditelja, sumljivi nagrajenci...Videovložki kot Radovedni maček, ki otroke uči o tekili in izsiljevanju, in 24žur, ki (resda precej pretirano, a smisel je zadet) prikaže, v kakšno skrajno obliko poročanja gredo današnje informativne oddaje, so se prepletali s pikrimi pripombami na račun alkoholizma RTV-jevcev, smiselnosti nominiranja treh oddaj, ki v medijskem prostoru sploh več ne obstajajo, in podeljevalcev, katerih lepoto merimo v "janih" in "osenarjih"...
Aha ja.
Res je, da tudi, po mojem mnenju, vsi Viktorji niso prišli v prave roke, res je tudi, da sta Pop TV in Kanal A v primerjavi z nekonkurenčno RTV pobrala večino Vikotrjev, ampak to kar je napisala Kaja Sajovic, je pa kr neki.
Najbolj zabavno pa je, da svoje užaljenosti sploh ni poskušala skriti. Kot bi bila osebno prizadeta. Res neverjetno.
Samo nekaj poudarkov:
...Da so viktorji bolj šov kot relevantne nagrade...
...smo letos dobili briljantno politično nekorektnost kraljev improvizacije Slona in Sadeža (a nacionalka je pa tolk politično korektna!?)...
...Briljantna voditelja, sumljivi nagrajenci...Videovložki kot Radovedni maček, ki otroke uči o tekili in izsiljevanju, in 24žur, ki (resda precej pretirano, a smisel je zadet) prikaže, v kakšno skrajno obliko poročanja gredo današnje informativne oddaje, so se prepletali s pikrimi pripombami na račun alkoholizma RTV-jevcev, smiselnosti nominiranja treh oddaj, ki v medijskem prostoru sploh več ne obstajajo, in podeljevalcev, katerih lepoto merimo v "janih" in "osenarjih"...
Aha ja.
Saturday, March 15, 2008
Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
Danes bom pisal o ogledu nacionalnih parkov Yosemite in Sequoia , o prezgodnjemu prihodu v Los Angeles in seveda samem Los Angelesu.
San Francisco sva zapustila v četrtek, 19. maja ob 9.30 uri, ko sva se v oblačnem vremenu in pri19°C odpravila proti parku Yosemite, kamor sva prišla ob 13.00 uri. Tam je bilo vreme jasno in dve stopinji topleje.
San Francisco - Yosemite - Sequoia - Los Angeles - za podrobnosti klikni na to povezavo
Yosemite
Dolina Yosemite na 2000 metrih nadmorske višine, je dolga 12 kilometrov in tako čudovita in raznolika, da je veliki naravoslovec John Muir dejal:"Bog je tukaj ustvaril najboljše." Dolina Yosemite, ugnezdena v osrčju gorske verige Sierra Nevada v Kaliforniji, je kraj številnih veličastnih naravnih pojavov in predvsem velike količine slapov. Eden od teh slapov je tudi slap Yosemite, ki je s svojimi 739 metri tretji najvišji slap na svetu.
V pokrajini so čudovite kupole in vrhovi ter nekatere največje in najveličastnejše skalnate stene na svetu - najbolj impresivna izmed njih je El Capitan, granitna stena, ki se z dna doline skoraj navpično dviguje1099 metrov visoko.
Po ogledu parka sva ob 17.30 uri izstopila iz parka in odšla proti Motelu 8 v Fresnu, kamor sva prispela ob 19. uri. Temperatura zraka pa je bila sedaj že 31°C.
Naslednji dan sva ob 8.05 uri v jasnem vremenu in temperaturi 21°C, odšla do2000 metrov visokih parkov King Canyon in Sequoia national park. Vreme je bilo ves dan jasno in pa, zaradi višine, malce hladneje. Ob 9.40 uri sva tako vstopila v park King Canyon.
Izvedela sva, da so Sekvoje zelo odporna drevesa, ki ne umrejo zaradi starosti ali bolezni, ampak se zaradi plitkih korenin sesujejo, ker so pretežka. Poznamo dve vrsti sekvoj. Visoke in ozke ter »nizke« in debele. Skorja je debela do30 cm . Da se ta ogromna drevesa razmnožujejo, rabijo ogenj oz. požar, saj se šele pri tej vročini, majhni storži, ki rastejo desetletja dolgo, odprejo, semena pa padejo na tla.
Sequoia National Park
Drevesa v parku so največja živa bitja na svetu, visoka do 160 metrov ali več, obseg imajo 30 metrov, premer pa11 metrov. Stara so do 2700 let in vsebujejo do 1600 kubikov uporabnega lesa. Včasih so bila ta drevesa pravi izziv gozdarjem, saj so se radi pohvalili, v kolikšnem času so drevo posekali; npr. eno drevo sta sekala dva gozdarja, drevo pa je padlo po cca. devetih dnevih. Na tak način je ogromno dreves posekanih, danes pa so zaščitena. V tem parku raste tudi največje živo bitje na svetu, General Sherman tree.
Ob 13.00 uri sva park zapustila in se odpravila mimo mnogih policijskih patrulj do Los Angelasa, kamor sva prispela ob 17.15 uri. To je bilo dan prej, kakor pa sva načrtovala, vendar pa sva to ugotovila šele v hostlu, kamor sva prišla ob 17.45 uri. V načrtu sva imela namreč predviden postanek po ogledu Sekvoj v enem izmed motelov na poti proti Los Angelesu, vendar sva to v najinem načrtu spregledala. No, na srečo sva kljub temu dobila prosto sobo in sicer v motelu, ki je bil nasproti Kodak teatra, kjer vsako leto podeljujejo oskarje.
Pa še en dan več časa nama je po novem ostalo za ogled Los Angelesa.
Los Angeles
Los Angeles je velemesto v južnem delu Kalifornije, na tektonsko nemirni obali Tihega oceana. Je središče, za New Yorkom, največjega somestja v Združenih državah Amerike, ki se je po 1. svetovni vojni lovkasto razširilo na vse strani in se zdaj razprostira že na dobrih 1200 kvadratnih kilometrih. Na severovzhodu in vzhodu ga obdaja venec gora in zaradi svojske mikroklime ga neredko prekrivajo oblaki ali pa se duši v smogu. V mestu živi 3,5 milijona ljudi, v njegovem somestju pa se število povzpne na 14,5 milijonov, kar ga uvršča med največja urbana središča razvitega sveta.
Zgodovina Los Angelesa
Začetki mesta segajo šele v leto 1781, ko je skupina španskih misijonarjev postavila postojanko San Gabriel, od zdajšnjega mestnega središča oddaljeno slabih13 km . Naselje, ki se je razvijalo v njeni neposredni bližini, se je imenovalo El Pueblo de Nuestra Seńora la Reina de los Angeles de Porciuncula. Zdajšnje ime Los Angeles je del prvotnega imena, v vsakdanji rabi pa je zanj povsem udomačena različica LA, sestavljena le iz obeh začetnih črk.
Prvotni prebivalci so bili Španci, Mehičani, Indijanci in črnci. Razvoj kraja je pospešila najdba zlata v bližnjem pogorju Sierra Nevada, a še leta 1860 je imelo vsega 5000 prebivalcev. Obsežnejše doseljevanje je sledilo dokončanju južne čez celinske železnice leta 1883, tako da se je število prebivalcev že do leta 1890 povzpelo na 50.000. Nadaljnji zagon mestne rasti je vzpodbudilo odkritje nafte v okolici in izgradnja dveh umetnih pristanišč med letoma1899 in 1913, San Pedra in Long Beacha. Na prelomu stoletja je v mestu živelo že 250.000 ljudi. Gospodarski impulz je pomenila tudi uveljavitev filmske industrije. Nastali sta svetovno znani okrožji Hollywood in Beverly Hills.
Mesto je topilni lonec različnih narodov in ras, kar še vedno povzroča izbruhe med etičnega nasilja. Poenostavljena šovinistična in rasistična členitev razlikuje med "bogatimi" belci, "revnimi" Latinosi (špansko govoreče prebivalstvo; mehiški in drugi špansko govoreči priseljenci se imenujejo Čikani) in Indijanci, črnci in azijati. Slednji so predvsem kitajskega in japonskega porekla.
Los Angeles je postal najpomembnejše industrijsko in storitveno središče zahodno od Misisipija. Glavne industrijske panoge so petrokemična, avtomobilska, letalska, gradbena in elektronska industrija. V mestu s sorazmerno majhnim poslovnim središčem in prevlado enodružinskih hiš so tudi številne banke in zavarovalniške družbe. Pomembna dejavnost je turizem, ki ga je še pospešilo dejstvo, da so tu kar dvakrat, v letih1932 in 1984, gostili poletne olimpijske igre. V Anaheimu na južnem obrobju somestja so že leta 1955 odprli zabaviščni park Disneyland.
Znamenite mestne plaže se od Long Beacha prek Sante Monice in Malibuja vlečejo proti mestnemu obrobju na severozahodu. Kljub temu, da je poletno morje sredi dneva, ko se razkadijo jutranje meglice, na videz vabljivo, je v njem zaradi mrzle vode kot posledice hladnega morskega toka le malo kopalcev. Precej ljudi si pred kopanjem ali vodnimi športi nadene neoprenske obleke. Prizori iz "Obalne straže" so torej varljivi!
Seveda pa je Los Angeles v vsem, kar se dogaja v svetu filma, mode, umetnosti vedno korak pred ostalo Ameriko.
Ker je bilo za javni prevoz vseskozi razmeroma malo posluha, je prebivalec Los Angelesa brez osebnega avtomobila povsem nemočen. Mesto prepreda gosto omrežje sodobnih avtocest s šestimi in več pasovi, po katerih se v vse smeri nenehno valijo trume avtomobilov. Prometna križišča so še posebno slikovita ob pogledih iz zraka.
Beverly Hiils, Santa Monica...
V soboto, 21. maja in v nedeljo 22. maja sva si, v jasnem in zelo vročem vremenu, v L.A ogledala Hollywood, kjer sva imela tudi hostel, Beverly Hills, kjer sva videla vile, da dol padeš in kjer bi sam z veseljem živel ter Santa Monico, kjer sva si privoščila eno zelo dobro kosilo. In če je bilo v Santa Monici nek trenutek še popolnoma jasno in vroče, se je že v naslednjem trenutku kar naenkrat iznad Tihega oceana pojavila grozljiva megla, ozračje pa se je nemudoma ohladilo za 10 stopinj.
Poleg vsega naštetega, pa sva si nujno morala ogledati tudi Universal studie, kjer sva si lahko ogledala prizorišče snemanja različnih filmov in nadaljevank (kulise New Yorka, sosesko iz nadaljevanje Razočarane gospodinje, ki jo takrat v Sloveniji še niso predvajali in tudi motel s hišico na griču, ki v bistvu sploh ni na griču iz filma Psiho) ter kako filmski ustvarjalci ustvarjajo posebne efekte. Ogledala sva si tudi šov Potopljeni sveti, kjer uprizorijo bitko na sceni, ki je bila uporabljena v filmu Potopljeni svet. Paziti moraš samo kam se usedeš, ker si lahko zelo zelo moker.
V ponedeljek, 23. maja sva Los Angeles zapustila in se odpravila proti Las Vegasu, o katerem pa več naslednjič.
Fotografije parkov Yosemite, Sequoia in Los Angelesa pa si seveda lahko ogledate že sedaj.
Sicer pa sva do sedaj prevozila že 7.170 kilometrov od načrtovanih 6.624 kilometrov. Pot, ki sva jo prevozila od New Yorka do Los Angelesa si lahko ogledate spodaj.
Do sedaj prevožena pot od New Yorka do Los Angelesa
Sorodne teme:
- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 5. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del
San Francisco sva zapustila v četrtek, 19. maja ob 9.30 uri, ko sva se v oblačnem vremenu in pri
San Francisco - Yosemite - Sequoia - Los Angeles - za podrobnosti klikni na to povezavo
Yosemite
Dolina Yosemite na 2000 metrih nadmorske višine, je dolga 12 kilometrov in tako čudovita in raznolika, da je veliki naravoslovec John Muir dejal:"Bog je tukaj ustvaril najboljše." Dolina Yosemite, ugnezdena v osrčju gorske verige Sierra Nevada v Kaliforniji, je kraj številnih veličastnih naravnih pojavov in predvsem velike količine slapov. Eden od teh slapov je tudi slap Yosemite, ki je s svojimi 739 metri tretji najvišji slap na svetu.
V pokrajini so čudovite kupole in vrhovi ter nekatere največje in najveličastnejše skalnate stene na svetu - najbolj impresivna izmed njih je El Capitan, granitna stena, ki se z dna doline skoraj navpično dviguje
Po ogledu parka sva ob 17.30 uri izstopila iz parka in odšla proti Motelu 8 v Fresnu, kamor sva prispela ob 19. uri. Temperatura zraka pa je bila sedaj že 31°C.
Naslednji dan sva ob 8.05 uri v jasnem vremenu in temperaturi 21°C, odšla do
Izvedela sva, da so Sekvoje zelo odporna drevesa, ki ne umrejo zaradi starosti ali bolezni, ampak se zaradi plitkih korenin sesujejo, ker so pretežka. Poznamo dve vrsti sekvoj. Visoke in ozke ter »nizke« in debele. Skorja je debela do
Sequoia National Park
Drevesa v parku so največja živa bitja na svetu, visoka do 160 metrov ali več, obseg imajo 30 metrov, premer pa11 metrov. Stara so do 2700 let in vsebujejo do 1600 kubikov uporabnega lesa. Včasih so bila ta drevesa pravi izziv gozdarjem, saj so se radi pohvalili, v kolikšnem času so drevo posekali; npr. eno drevo sta sekala dva gozdarja, drevo pa je padlo po cca. devetih dnevih. Na tak način je ogromno dreves posekanih, danes pa so zaščitena. V tem parku raste tudi največje živo bitje na svetu, General Sherman tree.
Ob 13.00 uri sva park zapustila in se odpravila mimo mnogih policijskih patrulj do Los Angelasa, kamor sva prispela ob 17.15 uri. To je bilo dan prej, kakor pa sva načrtovala, vendar pa sva to ugotovila šele v hostlu, kamor sva prišla ob 17.45 uri. V načrtu sva imela namreč predviden postanek po ogledu Sekvoj v enem izmed motelov na poti proti Los Angelesu, vendar sva to v najinem načrtu spregledala. No, na srečo sva kljub temu dobila prosto sobo in sicer v motelu, ki je bil nasproti Kodak teatra, kjer vsako leto podeljujejo oskarje.
Pa še en dan več časa nama je po novem ostalo za ogled Los Angelesa.
Los Angeles
Los Angeles je velemesto v južnem delu Kalifornije, na tektonsko nemirni obali Tihega oceana. Je središče, za New Yorkom, največjega somestja v Združenih državah Amerike, ki se je po 1. svetovni vojni lovkasto razširilo na vse strani in se zdaj razprostira že na dobrih 1200 kvadratnih kilometrih. Na severovzhodu in vzhodu ga obdaja venec gora in zaradi svojske mikroklime ga neredko prekrivajo oblaki ali pa se duši v smogu. V mestu živi 3,5 milijona ljudi, v njegovem somestju pa se število povzpne na 14,5 milijonov, kar ga uvršča med največja urbana središča razvitega sveta.
Zgodovina Los Angelesa
Začetki mesta segajo šele v leto 1781, ko je skupina španskih misijonarjev postavila postojanko San Gabriel, od zdajšnjega mestnega središča oddaljeno slabih
Prvotni prebivalci so bili Španci, Mehičani, Indijanci in črnci. Razvoj kraja je pospešila najdba zlata v bližnjem pogorju Sierra Nevada, a še leta 1860 je imelo vsega 5000 prebivalcev. Obsežnejše doseljevanje je sledilo dokončanju južne čez celinske železnice leta 1883, tako da se je število prebivalcev že do leta 1890 povzpelo na 50.000. Nadaljnji zagon mestne rasti je vzpodbudilo odkritje nafte v okolici in izgradnja dveh umetnih pristanišč med letoma
Mesto je topilni lonec različnih narodov in ras, kar še vedno povzroča izbruhe med etičnega nasilja. Poenostavljena šovinistična in rasistična členitev razlikuje med "bogatimi" belci, "revnimi" Latinosi (špansko govoreče prebivalstvo; mehiški in drugi špansko govoreči priseljenci se imenujejo Čikani) in Indijanci, črnci in azijati. Slednji so predvsem kitajskega in japonskega porekla.
Los Angeles je postal najpomembnejše industrijsko in storitveno središče zahodno od Misisipija. Glavne industrijske panoge so petrokemična, avtomobilska, letalska, gradbena in elektronska industrija. V mestu s sorazmerno majhnim poslovnim središčem in prevlado enodružinskih hiš so tudi številne banke in zavarovalniške družbe. Pomembna dejavnost je turizem, ki ga je še pospešilo dejstvo, da so tu kar dvakrat, v letih
Znamenite mestne plaže se od Long Beacha prek Sante Monice in Malibuja vlečejo proti mestnemu obrobju na severozahodu. Kljub temu, da je poletno morje sredi dneva, ko se razkadijo jutranje meglice, na videz vabljivo, je v njem zaradi mrzle vode kot posledice hladnega morskega toka le malo kopalcev. Precej ljudi si pred kopanjem ali vodnimi športi nadene neoprenske obleke. Prizori iz "Obalne straže" so torej varljivi!
Seveda pa je Los Angeles v vsem, kar se dogaja v svetu filma, mode, umetnosti vedno korak pred ostalo Ameriko.
Ker je bilo za javni prevoz vseskozi razmeroma malo posluha, je prebivalec Los Angelesa brez osebnega avtomobila povsem nemočen. Mesto prepreda gosto omrežje sodobnih avtocest s šestimi in več pasovi, po katerih se v vse smeri nenehno valijo trume avtomobilov. Prometna križišča so še posebno slikovita ob pogledih iz zraka.
Beverly Hiils, Santa Monica...
V soboto, 21. maja in v nedeljo 22. maja sva si, v jasnem in zelo vročem vremenu, v L.A ogledala Hollywood, kjer sva imela tudi hostel, Beverly Hills, kjer sva videla vile, da dol padeš in kjer bi sam z veseljem živel ter Santa Monico, kjer sva si privoščila eno zelo dobro kosilo. In če je bilo v Santa Monici nek trenutek še popolnoma jasno in vroče, se je že v naslednjem trenutku kar naenkrat iznad Tihega oceana pojavila grozljiva megla, ozračje pa se je nemudoma ohladilo za 10 stopinj.
Poleg vsega naštetega, pa sva si nujno morala ogledati tudi Universal studie, kjer sva si lahko ogledala prizorišče snemanja različnih filmov in nadaljevank (kulise New Yorka, sosesko iz nadaljevanje Razočarane gospodinje, ki jo takrat v Sloveniji še niso predvajali in tudi motel s hišico na griču, ki v bistvu sploh ni na griču iz filma Psiho) ter kako filmski ustvarjalci ustvarjajo posebne efekte. Ogledala sva si tudi šov Potopljeni sveti, kjer uprizorijo bitko na sceni, ki je bila uporabljena v filmu Potopljeni svet. Paziti moraš samo kam se usedeš, ker si lahko zelo zelo moker.
V ponedeljek, 23. maja sva Los Angeles zapustila in se odpravila proti Las Vegasu, o katerem pa več naslednjič.
Fotografije parkov Yosemite, Sequoia in Los Angelesa pa si seveda lahko ogledate že sedaj.
Sicer pa sva do sedaj prevozila že 7.170 kilometrov od načrtovanih 6.624 kilometrov. Pot, ki sva jo prevozila od New Yorka do Los Angelesa si lahko ogledate spodaj.
Do sedaj prevožena pot od New Yorka do Los Angelesa
Sorodne teme:
- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 5. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del
Friday, March 14, 2008
Slovenci zadovoljni s plačami
Ne vem kako naj si sicer razlagam podatek, da je stavkalo, po podatkih sindikatov nekje okrog 160.000 ljudi, po podatkih delodajalcev pa celo manj.
Zaposlenih v gospodarstvu je namreč okrog 830.000 Slovencev. In kje je bilo potem ostalih 670.000 Slovencev? So res tako zadovoljni s plačo ali pa so navadne reve?
Dajte malce pogledat Francoze, pa Italijane... Stavkajo kadar se jim "zlušta" in s tem tudi kaj dosežejo. Pa Slovenci?
Ne verjamem, da so tako zadovoljni s plačami. Očitno so navadni hlapci, ki se jim ne da boriti za svoje pravice. Če pa so mogoče celo zadovoljni, pa lepo prosim, da ne bi še koga slišal jamrati nad visokimi cenami in kako je življenje v Sloveniji slabo in ne vem kaj še vse. Imeli ste priložnost, ki pa je niste izkoristili.
Se prav sprašujem kaj bi se moralo zgoditi, da bi šli vsi Slovenci na ceste. Bolj kot da bi svojo jezo sproščali na stavkah ali shodih, jo raje stresajo nad svojimi domačimi ali sami nad seboj. Ste kdaj pomislili, zakaj smo Slovenci v samem evropskem vrhu po številu samomorov?
Zaposlenih v gospodarstvu je namreč okrog 830.000 Slovencev. In kje je bilo potem ostalih 670.000 Slovencev? So res tako zadovoljni s plačo ali pa so navadne reve?
Dajte malce pogledat Francoze, pa Italijane... Stavkajo kadar se jim "zlušta" in s tem tudi kaj dosežejo. Pa Slovenci?
Ne verjamem, da so tako zadovoljni s plačami. Očitno so navadni hlapci, ki se jim ne da boriti za svoje pravice. Če pa so mogoče celo zadovoljni, pa lepo prosim, da ne bi še koga slišal jamrati nad visokimi cenami in kako je življenje v Sloveniji slabo in ne vem kaj še vse. Imeli ste priložnost, ki pa je niste izkoristili.
Se prav sprašujem kaj bi se moralo zgoditi, da bi šli vsi Slovenci na ceste. Bolj kot da bi svojo jezo sproščali na stavkah ali shodih, jo raje stresajo nad svojimi domačimi ali sami nad seboj. Ste kdaj pomislili, zakaj smo Slovenci v samem evropskem vrhu po številu samomorov?
Tuesday, March 11, 2008
Prebrisana vdova na Vest.si
Prebrisana vdova še vedno navdušuje občinstvo v Šentjakobskem gledališču. O tem so poročali tudi na Vest.si, zato si lahko podrobnosti in videoposnetke dogajanja pred, med in po predstavi, ogledate tukaj.
Sorodne teme:
- Kritika Prebrisane vdove
- Prebrisana vdova
- Prebrisana vdova navdušila
- Prebrisana vdova
Sorodne teme:
- Kritika Prebrisane vdove
- Prebrisana vdova
- Prebrisana vdova navdušila
- Prebrisana vdova
Monday, March 10, 2008
Pazite v katero državo greste na dopust :)
17 let po osamosvojitvi nas namreč, zaradi takšnih in drugačnih razlogov, še vedno ni priznalo vsaj 20 držav. Po pisanju Mladine, nas namreč še vedno niso priznale: Nauru, Čad, Zimbabve, Papua Nova Gvineja, Kiribati, Tuvala, Vanuatu, Mikronezija, Grenada, Sveti Krištof, Nevis, Salamonovi otoki, Ekvatorialna Gvineja, Benin, Sierra Leone, Svazi, Lesota, Sao Tome, Principe, otočje Komori in Butan.
Če torej greste na dopust v katero izmed teh držav se teoretično lahko zgodi, da vas ne bodo spustili v državo, ker imate potni list države, ki za njih sploh ne obstaja. Do bolj verjetnih težav pa lahko pride, če v taki državi potrebujete konzularno zaščito ali pomoč. Po pisanju Mladine pa tudi pri tem ne bi smelo biti težav, saj nam konzularno pomoč, od kar smo v EU, lahko nudi katerakoli članica EU, ki ima svoje predstavništvo v državi v kateri se nahajamo in nas le-ta še ni priznala.
Sunday, March 9, 2008
Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
V današnjem potopisu potovanja po Ameriki, bom pisal o San Franciscu, kjer sva ostala tri dni in kjer sva si, med drugimi, ogledala znameniti zapor Alcatraz, most Golden gate in pomol Pier39.
San Francisco ali Sveti Frančišek je znano kot najdražji kraj za bivanje v ZDA, ki je prehitelo celo New York City. Tako visoko vrednost mu daje neposredna bližina Silikonske doline v kateri se bliskovito razvija računalniška industrija in zato potrebe po novih strokovnjakih nikakor ne usahnejo. Žal pa je tako, da ima San Francisco tudi največ brezdomcev in da je tudi dokaj nevarno mesto.
Mestu ob zalivu, lega ob Pacifiku daje stabilne temperature skozi vse leto. Gibljejo se med
Prvi dan sva se po mestu samo malo sprehodila, saj se je, po nastanitvi v hostlu, mrak nezadržno bližal. Sva si pa zato drugi dan ogledala celo kolonijo morskih levov, ki so se pred mnogimi leti naselili na pomolu Pier 39 oz. na Wisherman' s wharfu, ki je danes ena izmed večjih znamenitosti San Francisca. Prav tako sva drugi dan obiskala Kitajsko četrt, ki je do nedavnega predstavljala največjo naselbino Kitajcev izven njihove domovine, danes pa ima največji China town kanadsko mesto Vancouver. Ogledala sva si tudi Union square in Golden Gate ter se povzpela na razgledni stolp Coit Tower na Telegraph hillu, od koder je čudovit razgled na San Francisco z okolico.
Golden gate
Golden gate je delo arhitekta Daniela Burnhama, ki je na začetku stoletja ustanovil gibanje za olepševanje mest. Dolgo časa je veljal za največji verižni most na svetu. Zgrajen je bil v letih 1933 do
Javni prevoz v San Franciscu
V San Franciscu je na voljo več vrst javnih prevoznih sredstev. Zbirate lahko med taksiji, avtobusi, trolejbusi, cable car-om in tramvajem..Midva sva se največkrat, kadar pač nisva pešačila, vozila s Cable car, ki ima prednost pred vsemi vozili in ki ima postaje v križiščih. Karta se plača samo na vstopni postaji, če pa se povzpneš na vozilo na kakšni kasnejši postaji, je vožnja brezplačna. Vozila pa sva se tudi z F line (tramvaj iz različnih držav), ki pelje po Embarcadero ulici in Market streetu in te pripelje do vseh najpomembnejših znamenitosti.
Naslednji dan, 18. maja sva si ogledala najbolj zavito ulico v ZDA, Lombard street na območju Russian hilla in se ob 10.40 uri z ladjico odpeljala proti Alcatrazu, ki sva si ga dan prej lahko ogledala samo od daleč.
Alcatraz
Ime Alcatraz izhaja iz španske besede »Alcatraces«. Leta 1775, je španski raziskovalec Juan Manuel de Ayala kot prvi zaplul v današnji San Francisco Bay – odprava je poimenovala obalo in enega izmed treh otokov Alcatraces; skozi čas se je ime spremenilo v angleški Alcatraz. Medtem, ko je prvotni pomen besede še vedno neznan, pomeni Alcatraces dobesedno »pelikan« oziroma »čudna ptica«.
Leta 1850, je vodstvo države predlagalo področje okoli otoka kot Ameriško vojaško oporišče. Na obali je kaj hitro nastal San Francisco. Potrebe po zaščiti mesta, so pripeljale do idej o zgradbi gradu ali trdnjave na vrhu otoka, vojska pa je imela načrt postavitve 100 topov, kar bi naredilo Alcatraz najbolj utrjeno vojaško bazo na zahodni obali ZDA. Skupaj z utrjenim sprednjim in zadnjim delom, je Alcatraz tvoril »trikotnik obrambe«, ki je bil namenjen varovanju vhoda v zaliv. Otok je bil poleg tega tudi prvi otok z delujočim svetilnikom na zahodni obali ZDA.
V poznih 1850, so na otok nastanili prve vojaške zapornike. Medtem ko je obrambna vloga Alcatraza s časoma vedno bolj padala (med bitkami, niso uporabili niti enega orožja na otoku), pa je kot zapor deloval preko 100 let. Leta 1909, je vojska trdnjavo opustila, le kleti so jim služile za morebitne vojaške zapornike. Le ti so med letoma
Ameriška vojska je otok uporabljala več kot 80 let - od1850 do 1933, ko je oblast nad otokom prevzela FBP (Federal Bureau of Prisons). Vlada se je nato odločila odpreti visoko varovani zapor z minimalnimi privilegiji kamor bojo premestili nepopravljive »prebivalce« zveznih zaporov. S tem je želela vlada pokazati, da gre za resen načrt zmanjševanja kriminala v letih od 1920 do 1930.
Zapor Alcatraz ni bil ameriški »Devli's Island« kakor pričajo marsikatere knjige in filmi. Povprečno je bilo v zaporu le 260 – 270 kaznjencev (zapor ni niti enkrat v času svojega delovanja dosegel svoje polne kapacitete – 336; V Alcatrazu je glede na vse zvezne zapore bival le 1% zapornikov). Veliko kaznjencev je priznalo, da so življenjske razmere v Alcatrazu veliko boljše od tistih v zveznih zaporih (v Alcatrazu le 1 zapornik na celico) in nekaj zapornikov je celo zaprosilo za premestitev v Alcatraz.
Poleg znanih kriminalcev kot Al Capone, George »Machine-gun« Kelly, Alvin Karpis (»Public Enemy #1«), in Arthur »Doc« Barker, je bila večina 1576-ih zapornikov nepoznanih »gangsterjev« ki so se požvižgali na pravila v zveznih zaporih in so bili tam razglašeni za nasilne in nevarne ali pa so poizkušali s pobegi. Alcatraz je služil kot »zapor zaporov«. Če se zapornik ni vedel po pravilih, je bil premeščen v Alcatraz, kjer se je bil v monotonih vsakdanjikih prisiljen naučiti spoštovati pravila in predpise, ki so veljali v zaporu.
V Alcatrazu je imel zapornik 4 pravice: hrano, obleko, zaščito in medicinsko pomoč. Vse ostalo je bil privilegij, ki si ga je bilo potrebno prislužiti z delom; Možnost dopisovanja in obiski družinskih članov, dostop do knjižnice zapora in razvedrilne dejavnosti kot so barvanje in glasba. Ko je zapor ugotovil da se kaznjenec sam drži pravil in ga k temu ni potrebno siliti (ponavadi po 5 letih na Alcatrazu), je lahko bil ta premeščen nazaj v zvezni zapor, kjer je bival do izpusta.
Tudi tu so se našli zaporniki, ki se jim ni dalo čakati na premestitev v drug zapor. V 29-ih letih (1934 – 1963), ko je zvezni zapor deloval, je 36 mož (vključno z dvema ki sta srečo poizkusila dvakrat) sodelovalo v 14-ih poizkusih pobegov. 23 je bilo ulovljenih, 6 je bilo streljenih in ubitih med poizkusom pobega, 2 sta se utopila. Dva ki so ju ujeli, so kasneje usmrtili v plinski celici v kalifornijskem državnem zaporu, zaradi smrti paznika, ki je bil ubit med znanim »Battle of Alcatraz« poizkusom pobega 2. – 4. maja leta 1946. Uradno ni nihče uspel pobegniti iz Alcatraza, čeprav do danes pogrešajo 5.
21. marca, 1963, so zapor Alcatraz po 29-ih letih delovanja zaprli. Niso ga zaprli zaradi izginotja Anglinsa in Morrisa (odločitev o zaprtju je padla dolgo pred njunim izginotjem), temveč zaradi prevelikih stroškov upravljanja in vzdrževanja zgradbe. Le za obnovo je bilo potrebnih $3-5 milijonov. Delovanje Alcatraza je bilo trikrat dražje od delovanja kateregakoli zveznega zapora. Glavni vzrok, za drago delovanje zapora, je bila njegova fizična odvisnost. Hrano, vodo, gorivo, vse je bilo na otok potrebno pripeljati z ladjo. Ker otok ni imel lastnega izvira vode, je bilo potrebno vsak teden na otok pripeljati 4 milijone litrov vode. Vlada je menila, da je ceneje zgraditi novo ustanovo, kakor pustiti Alcatraz odprt.
Ob 16.30 uri sva končala z ogledom in se z ladjico vrnila na celino, kjer sva si ogledala tudi akvarij in izvedela, da morski psi živijo nedaleč stran in sicer na drugi strani Golden gate-a.
Toliko za danes, naslednjič pa več o najinih naslednjih postajah, parkoma Yosemite in Sequoia ter prihodu v mesto angelov.
Sorodne teme:
- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 5. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del
Friday, March 7, 2008
Bi morali uvedbo vinjet preprečiti z referendumom?
O uvedbi vinjet v Sloveniji sem na svojem blogu pisal že pred kratkim. Na žalost pa vlada s to potezo misli zelo resno. Ne samo, da bo pri tem nekdo dobro zaslužil, ampak bomo najebali tudi državljani, ki avtocesto uporabljamo samo občasno oz. državljani, ki uporabljamo avtoceste, ki so bile do sedaj brezplačne, torej tudi ljubljanski avtocesti obroč, ki je med najprometnejšimi v Sloveniji.
Prvič pa se je zgodilo, da se v nečem strinjam tudi z Jelinčičem, ki se je v imenu SNS odzval na napovedano uvedbo vinjet:
Predsednik stranke Zmago Jelinčič temu ostro nasprotuje, saj gre, po njegovem mnenju, za slabo in politično naravnano odločitev. "Glede na to, da gre pri uvedbi vinjet za pavšalno obračunavanje cestnine, bodo predvsem na boljšem tisti, ki vsakodnevno oz. pogosto uporabljajo avtoceste, na slabšem pa bodo občasni uporabniki avtocest," še pravi Jelinčič. Po njegovem mnenju je obstojoči sistem bistveno bolj pravičen. "Zato se sprašujemo, kakšen je resničen namen uvedbe vinjet, glede na to, da cestninjenje tovornjakov ostaja nespremenjeno, kar pomeni, da cestninske postaje ostajajo, torej ostaja tudi gneča." Kot je še dodal Jelinčič, bi bila uvedba vinjet smiselna le v primeru, če bi ukinili obvezno plačilo nadomestila za uporabo cest in da celoletna vinjeta ne bo presegala cene celoletne vinjete v Avstriji.
Celoten članek (vir).
Predvsem sem poudaril zadnje Jelinčičeve besede, saj je nameravana cena letne vinjete v Sloveniji, ki naj bi bila okoli 200€, navaden ROP državljanov s strani vlade. Sploh če nameravano ceno, ob predpostavki, da imajo Avstrijci višje plače, primerjate z avstrijsko letno vinjeto, ki je 72,6 € (!?).
Če bo do te odločitve Vlade (predvsem do tako visokih cen vinjet) res prišlo, se javim za zbiranje podpisov za referendum na to temo.
Sorodne teme:
- V Sloveniji bi morali cestnine ukiniti
- Aretacije gradbenikov pretresle Slovenijo
Prvič pa se je zgodilo, da se v nečem strinjam tudi z Jelinčičem, ki se je v imenu SNS odzval na napovedano uvedbo vinjet:
Predsednik stranke Zmago Jelinčič temu ostro nasprotuje, saj gre, po njegovem mnenju, za slabo in politično naravnano odločitev. "Glede na to, da gre pri uvedbi vinjet za pavšalno obračunavanje cestnine, bodo predvsem na boljšem tisti, ki vsakodnevno oz. pogosto uporabljajo avtoceste, na slabšem pa bodo občasni uporabniki avtocest," še pravi Jelinčič. Po njegovem mnenju je obstojoči sistem bistveno bolj pravičen. "Zato se sprašujemo, kakšen je resničen namen uvedbe vinjet, glede na to, da cestninjenje tovornjakov ostaja nespremenjeno, kar pomeni, da cestninske postaje ostajajo, torej ostaja tudi gneča." Kot je še dodal Jelinčič, bi bila uvedba vinjet smiselna le v primeru, če bi ukinili obvezno plačilo nadomestila za uporabo cest in da celoletna vinjeta ne bo presegala cene celoletne vinjete v Avstriji.
Celoten članek (vir).
Predvsem sem poudaril zadnje Jelinčičeve besede, saj je nameravana cena letne vinjete v Sloveniji, ki naj bi bila okoli 200€, navaden ROP državljanov s strani vlade. Sploh če nameravano ceno, ob predpostavki, da imajo Avstrijci višje plače, primerjate z avstrijsko letno vinjeto, ki je 72,6 € (!?).
Če bo do te odločitve Vlade (predvsem do tako visokih cen vinjet) res prišlo, se javim za zbiranje podpisov za referendum na to temo.
Sorodne teme:
- V Sloveniji bi morali cestnine ukiniti
- Aretacije gradbenikov pretresle Slovenijo
Thursday, March 6, 2008
Ali bi podprli posvojitev otrok pri homoseksualnih parih?
Ne dolgo nazaj se je na Dajaninem blogu pojavila burna debata o "normalnih" družinah, ki se je nadaljevala tudi na drugih blogih, predvsem tukaj in tukaj. Poleg omenjenih debat, pa so se pojavili tudi posamezniki in družine, ki so začeli z zbiranjem podpisov za peticijo "Ohranitev pojma družine". O tem danes pišejo tudi v Dnevniku.
Jaz pa vas v tokratni anketi sprašujem. Ali bi podprli posvojitev otrok pri homoseksualnih parih?
Spodaj so rezultati ankete, katere sem dodal 26.3.2008.
Jaz pa vas v tokratni anketi sprašujem. Ali bi podprli posvojitev otrok pri homoseksualnih parih?
Spodaj so rezultati ankete, katere sem dodal 26.3.2008.
| Ali bi podprli posvojitev otrok pri homoseksualnih parih? | ||
| ||
| Selection | Votes | |
| Da | 32% | 8 |
| Ne | 60% | 15 |
| Ne vem | 8% | 2 |
| | |
| 25 votes total | ||
Blogerji razdeljeni glede neodvisnosti Kosova
Slovenski blogerji so glede neodvisnosti Kosova, ki ga je Slovenija včeraj priznala, zelo razdeljeni. To dokazuje anketa, v kateri sem vas spraševal, če podpirate neodvisnost Kosova.
| Ali podpirate neodvisnost Kosova? | ||
| ||
| Selection | Votes | |
| Da | 49% | 25 |
| Ne | 43% | 22 |
| Ne vem | 8% | 4 |
| | |
| 51 votes total | ||
Tuesday, March 4, 2008
Nastop za Zdrava.si
Nastop za internetno stran Zdrava.si, si oglejte tukaj.
Žal pa me, na spodnjih povezavah, vidite lahko samo še na strani Reiffeisen leasing.
Sorodne teme:
- Nastop za Academia.si
- Nastop za Iona-m
- Nastop za Reiffeisen leasing
- Malce reklame oz. samopromocije
Žal pa me, na spodnjih povezavah, vidite lahko samo še na strani Reiffeisen leasing.
Sorodne teme:
- Nastop za Academia.si
- Nastop za Iona-m
- Nastop za Reiffeisen leasing
- Malce reklame oz. samopromocije
Sunday, March 2, 2008
Potovanje po ZDA (2005) – 7. del
Danes bom pisal o dvodnevnem potovanju iz Yellowstona proti San Franciscu, o nenavadnih opozorilnih tablah ob cesti, snegu v Kaliforniji in na koncu o prenočevanju v ameriških hostlih.
Nenavadni nočni dogodek
Nedelja, 15. maj ob pol treh zjutraj. Jaz trdno spim, ko naenkrat v sobo plane kolega, ki je šel pred tem na WC. »Kaj pa je?« ga vprašam in on mi odgovori: »Pejt hitr ven, boš nekaj vidu.« Ves zaspan se splazim iz tople postelje, si nataknem pulover in grem pogledat kaj se dogaja. Kljub temu, da Yellowstone sploh ni toliko na severu, sva lahko občudovala polarni oz. severni sij. Ni bil sicer tako izrazit kot na severu, bil je pa le. Je to mogoče ali se nama je samo bledlo? Še sedaj nisem popolnoma siguren, toda kakšne druge razlage ne najdem. Toda, ker naju je zjutraj čakala pot proti San Franciscu, sva se kmalu odpravila spat in zaradi vzburjenja komaj zaspala.
Pot proti San Franciscu
Yellowstone – Winnemucca – San Francisco
Zjutraj sva ob 9.15 uri odšla na pot, po 50 minutah vožnje zapustila park in ob 10.00 uri že vstopila v Montano, po kateri sva se sicer vozila samo 12 milj oz. 15 minut. Ob 10.15 uri sva namreč že vstopila v Idaho in s tem zapustila tudi gorovje Rocky mountains.
Idaho je veliko bolj gozdnat kot Wyoming. Sva pa tudi tukaj opazila skoraj same iglavce, predvsem borovce, nekaj malega pa tudi smrek.
Med potjo sva se, za eno uro, ustavila v trgovini Albertsons, kjer sva nakupila hrano in nato ob 15.05 uri prišla v kraj Twin Falls, kjer sva si ogledala kanjon reke Snake river in odšla na italijansko kosilo v restavracijo Johny Carinos Italian. Ob 16.15 uri sva odšla naprej po cesti South 90. Vreme je bilo oblačno, deloma deževno, s temperaturo 19°C.
Nevada
Ob 17.15 uri sva prišla v Nevado in uro premaknila na Pacifiški čas, za eno uro nazaj. Takoj po vstopu v Nevado pa naju je ob cesti presenetila prestreljena tabla »Prijavi streljanje z vozila«.
Zvezna država Nevada je ime dobila po gorovju Sierra Nevada, imenuje pa se tudi srebrna dežela oz. Dežela vesterna. Glavno mesto države je Carson city, največje mesto pa je Las Vegas. Država je bila kot 36. po vrsti v zvezo sprejeta 31. oktobra 1864.
Nevada je dokaj gorata, vzhodni del je zelen, a brez dreves in trave, saj sva opazila samo nizko grmičevje. Zahodni del pa je povsem peščen, s puščavskim grmičevjem. Na zahodu ni niti živine, ki bi bila zunaj, nasploh pa je severni del Nevade redko poseljen. Sem ter tja sva opazila kakšen ranč, naselja pa majhna in večinoma barakarska.
Ob 19.50 uri sva prišla v motel Winnemucca.
V ponedeljek, 16. maja sva ob 8.45 uri, v oblačnem vremenu in temperaturi 16°C, odšla naprej proti Kaliforniji.
Peljala sva se mimo ameriškega zapora sredi puščave in rudnika, kjer delajo po vsej verjetnosti zaporniki. V bližini zapora sva ob cesti opazila tablo z napisom, da je prepovedano pobirati štoparje. Tu sva prvič videla cestni vlak oz. tovornjak s tremi prikolicami, kot tudi zelo dolg vlak s tremi lokomotivami. Povsod po Nevadi sva videla tudi veliko tabel z reklamami za casinoje, saj je Nevada edina zvezna država, kjer so casinoji dovoljeni.
Sneg v Kaliforniji
Ko sva se peljala skozi gorovje Sierra Nevada, naju je pred vstopom v sončno in vročo Kalifornijo, pričakal močan dež s točo in kasneje tudi sneg. Temperatura pa se je iz 15°C, spustila na samo 4°C. No in v takem vremenu sva v Kalifornijo prišla ob 11.15 uri.
Kalifornija je zahodna zvezna država ZDA, ki meji na Tihi ocena in ima največje število prebivalstva med zveznimi državami ZDA. Glavno mesto je Sacramento, največje pa je Los Angeles. 9. septembra 1850 je bila kot 41. država sprejeta v zvezo. Država se imenuje tudi Zlata država ali Golden state.
Na vrhu Sierra Nevade, kjer sva tudi napolnila najinega jeklenega konjička, se je temperatura še bolj spustila in sicer na neverjetnih 0°C, zapadlo pa je tudi že kar nekaj snega. Peljala sva se celo mimo zimskih letovišč. Nisem si mislil, da imajo tudi v Kaliforniji smučišča.
Kmalu sva se začela spuščati 40 milj daleč v dolino Sacramenta. Iz približno 3000 na 0 metrov nadmorske višine. Na poti proti dolini, pa se je kar naenkrat ves promet ustavil za 10 minut, nakar se je počasi začel premikati naprej. Verjetno je prišlo do kakšne nesreče, saj sva videla ogromno policistov. Toda vseeno se je vse skupaj hitro premaknilo naprej. Ob 13h sva tako prišla v dolino, kjer je bilo že 20°C in veliko sredozemskega rastja (oleandri…).
Po vsej Kaliforniji sva opazila opozorilne table, da moraš voziti počasi in da te lahko izmeri radar, ki je v letalu. Prav tako so povsod po Kaliforniji na veliko obnavljali in gradili ceste.
Prenočevanje v ameriških hostlih
Ob 15.05 uri sva se peljala čez Bay bridge v San Francisco in ob 15.20 uri prispela v hostel, ki sva ga rezervirala že po internetu. Je bil pa to, na poti po Ameriki, šele drugi hostel. Prvi je bil v New Yorku.
Ne vem, če sem že omenil, toda v vseh večjih mestih sva imela rezervirana prenočišča v hostlih, ki so bila v samem centru, medtem ko sva na poti spala po motelih, ki pa so bili, v primerjavi s hostli, luksuzni in ker so bili zunaj mest, tudi cenejši. V Ameriki namreč kultura prenočevanja v hostlih ni razvita tako kot v Evropi in tam hostlov skoraj ne poznajo. Če pa že so, so zelo zanemarjeni in v njih prenočujejo v glavnem Evropejci, od Američanov pa samo reveži in starejši ljudje. Ni tako kot v Evropi, kjer v hostlih prenočuje v glavnem mladina.
Naslednjič nadaljujem z znamenitostmi San Francisca, spodaj pa si lahko ogledate fotografije potovanja iz Yellowstona proti San Franciscu.
Sorodne teme:
- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 5. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del
Nenavadni nočni dogodek
Nedelja, 15. maj ob pol treh zjutraj. Jaz trdno spim, ko naenkrat v sobo plane kolega, ki je šel pred tem na WC. »Kaj pa je?« ga vprašam in on mi odgovori: »Pejt hitr ven, boš nekaj vidu.« Ves zaspan se splazim iz tople postelje, si nataknem pulover in grem pogledat kaj se dogaja. Kljub temu, da Yellowstone sploh ni toliko na severu, sva lahko občudovala polarni oz. severni sij. Ni bil sicer tako izrazit kot na severu, bil je pa le. Je to mogoče ali se nama je samo bledlo? Še sedaj nisem popolnoma siguren, toda kakšne druge razlage ne najdem. Toda, ker naju je zjutraj čakala pot proti San Franciscu, sva se kmalu odpravila spat in zaradi vzburjenja komaj zaspala.
Pot proti San Franciscu
Yellowstone – Winnemucca – San Francisco
Zjutraj sva ob 9.15 uri odšla na pot, po 50 minutah vožnje zapustila park in ob 10.00 uri že vstopila v Montano, po kateri sva se sicer vozila samo 12 milj oz. 15 minut. Ob 10.15 uri sva namreč že vstopila v Idaho in s tem zapustila tudi gorovje Rocky mountains.
Idaho je veliko bolj gozdnat kot Wyoming. Sva pa tudi tukaj opazila skoraj same iglavce, predvsem borovce, nekaj malega pa tudi smrek.
Med potjo sva se, za eno uro, ustavila v trgovini Albertsons, kjer sva nakupila hrano in nato ob 15.05 uri prišla v kraj Twin Falls, kjer sva si ogledala kanjon reke Snake river in odšla na italijansko kosilo v restavracijo Johny Carinos Italian. Ob 16.15 uri sva odšla naprej po cesti South 90. Vreme je bilo oblačno, deloma deževno, s temperaturo 19°C.
Nevada
Ob 17.15 uri sva prišla v Nevado in uro premaknila na Pacifiški čas, za eno uro nazaj. Takoj po vstopu v Nevado pa naju je ob cesti presenetila prestreljena tabla »Prijavi streljanje z vozila«.
Zvezna država Nevada je ime dobila po gorovju Sierra Nevada, imenuje pa se tudi srebrna dežela oz. Dežela vesterna. Glavno mesto države je Carson city, največje mesto pa je Las Vegas. Država je bila kot 36. po vrsti v zvezo sprejeta 31. oktobra 1864.
Nevada je dokaj gorata, vzhodni del je zelen, a brez dreves in trave, saj sva opazila samo nizko grmičevje. Zahodni del pa je povsem peščen, s puščavskim grmičevjem. Na zahodu ni niti živine, ki bi bila zunaj, nasploh pa je severni del Nevade redko poseljen. Sem ter tja sva opazila kakšen ranč, naselja pa majhna in večinoma barakarska.
Ob 19.50 uri sva prišla v motel Winnemucca.
V ponedeljek, 16. maja sva ob 8.45 uri, v oblačnem vremenu in temperaturi 16°C, odšla naprej proti Kaliforniji.
Peljala sva se mimo ameriškega zapora sredi puščave in rudnika, kjer delajo po vsej verjetnosti zaporniki. V bližini zapora sva ob cesti opazila tablo z napisom, da je prepovedano pobirati štoparje. Tu sva prvič videla cestni vlak oz. tovornjak s tremi prikolicami, kot tudi zelo dolg vlak s tremi lokomotivami. Povsod po Nevadi sva videla tudi veliko tabel z reklamami za casinoje, saj je Nevada edina zvezna država, kjer so casinoji dovoljeni.
Sneg v Kaliforniji
Ko sva se peljala skozi gorovje Sierra Nevada, naju je pred vstopom v sončno in vročo Kalifornijo, pričakal močan dež s točo in kasneje tudi sneg. Temperatura pa se je iz 15°C, spustila na samo 4°C. No in v takem vremenu sva v Kalifornijo prišla ob 11.15 uri.
Kalifornija je zahodna zvezna država ZDA, ki meji na Tihi ocena in ima največje število prebivalstva med zveznimi državami ZDA. Glavno mesto je Sacramento, največje pa je Los Angeles. 9. septembra 1850 je bila kot 41. država sprejeta v zvezo. Država se imenuje tudi Zlata država ali Golden state.
Na vrhu Sierra Nevade, kjer sva tudi napolnila najinega jeklenega konjička, se je temperatura še bolj spustila in sicer na neverjetnih 0°C, zapadlo pa je tudi že kar nekaj snega. Peljala sva se celo mimo zimskih letovišč. Nisem si mislil, da imajo tudi v Kaliforniji smučišča.
Kmalu sva se začela spuščati 40 milj daleč v dolino Sacramenta. Iz približno 3000 na 0 metrov nadmorske višine. Na poti proti dolini, pa se je kar naenkrat ves promet ustavil za 10 minut, nakar se je počasi začel premikati naprej. Verjetno je prišlo do kakšne nesreče, saj sva videla ogromno policistov. Toda vseeno se je vse skupaj hitro premaknilo naprej. Ob 13h sva tako prišla v dolino, kjer je bilo že 20°C in veliko sredozemskega rastja (oleandri…).
Po vsej Kaliforniji sva opazila opozorilne table, da moraš voziti počasi in da te lahko izmeri radar, ki je v letalu. Prav tako so povsod po Kaliforniji na veliko obnavljali in gradili ceste.
Prenočevanje v ameriških hostlih
Ob 15.05 uri sva se peljala čez Bay bridge v San Francisco in ob 15.20 uri prispela v hostel, ki sva ga rezervirala že po internetu. Je bil pa to, na poti po Ameriki, šele drugi hostel. Prvi je bil v New Yorku.
Ne vem, če sem že omenil, toda v vseh večjih mestih sva imela rezervirana prenočišča v hostlih, ki so bila v samem centru, medtem ko sva na poti spala po motelih, ki pa so bili, v primerjavi s hostli, luksuzni in ker so bili zunaj mest, tudi cenejši. V Ameriki namreč kultura prenočevanja v hostlih ni razvita tako kot v Evropi in tam hostlov skoraj ne poznajo. Če pa že so, so zelo zanemarjeni in v njih prenočujejo v glavnem Evropejci, od Američanov pa samo reveži in starejši ljudje. Ni tako kot v Evropi, kjer v hostlih prenočuje v glavnem mladina.
Naslednjič nadaljujem z znamenitostmi San Francisca, spodaj pa si lahko ogledate fotografije potovanja iz Yellowstona proti San Franciscu.
Sorodne teme:
- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 5. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del
Subscribe to:
Posts (Atom)