Sunday, March 23, 2008

Potovanje po ZDA (2005) - 10. del

Danes bom pisal o Las Vegasu, obisku Doline smrti in Grand Canyona ter prihodu v indijanski rezervat Navajo in Hopi.

V ponedeljek, 23. maja sva ob 10.25 uri in v sončnem vremenu s temperaturo 26°C, odšla proti Nevadi, tokrat proti njenemu južnemu delu in spet prečkala gorovje Sierra Nevada, ki pa tu ni bilo tako visoko. V Nevado sva prišla ob 13.55 uri, zunaj pa je bila temperatura že 41°C.

Med potjo sva na 1300 metrih nadmorske višine videla drevesa Jousha (v istoimenski park na jugu Kalifornije nisva šla), prav tako pa sva na cesti videla table s citati iz Biblije (ne kradi, spoštuj očeta in mater… ).


Los Angeles - Las Vegas (vmes ogled Doline smrti)

Ob 14.25 uri sva prišla v Las Vegas in doživela tudi vročinski rekord na najinem potovanju, 43°C.

Las Vegas

Las Vegas je mesto sredi poleti vročega (temperatura se pogosto vzpne prek 40 stopinj Celzija) in pozimi hladnega puščavskega južnega dela zvezne države Nevada na zahodu Združenih držav Amerike. Mesto ima že skoraj 300.000 prebivalcev, skupaj s predmestjem pa več kot milijon in velja za najhitreje rastoče večje naselje v državi. Je nesporno središče svetovnega igralništva. Ima največ hotelskih sob na našem planetu; zdaj jih je že več kot 100.000. Tolikšno je tudi število gostov, ki dnevno pridejo preizkusiti srečo. Ker večina ostane le nekaj dni, se v mestu dnevno gnete okrog 300.000 turistov, naj bo zima ali poletje, ponedeljek ali sobota.

Naselje je v dolini Las Vegas (špansko ’rodovitne ravnice’), ob stari španski trgovski poti med mestom Santa Fé v Novi Mehiki in Kalifornijo, leta 1855 ustanovila peščica Mormonov. Po neuspešnem izkopavanju svinčeve rude so se ti že čez nekaj let odselili. Pravi začetek kraja sega v leto 1905, ko je sem prišla Pacifiška železnica. V njem so se naselili železniški delavci in že takrat pokazali precejšen smisel za hazard. Mesto je leta 1931, pred legalizacijo igralništva in tik pred pričetkom gradnje bližnjega 221 m visokega Hooverjevega jezu na reki Kolorado, imelo le 5100 prebivalcev. Modrina gladine zajezitvenega jezera Mead je v živem nasprotju z rjavimi, rumenimi in rdečimi odtenki skorajda neporasle puščavske pokrajine v okolici.

Hiter razvoj mesta je ob izobilju električne energije, ki je omogočilo razsvetljavo neslutenih razsežnosti, pospešilo dejstvo, da je bila Nevada dolgo edina država v ZDA, kjer je bilo dovoljeno hazardiranje. V mestu so dovolili tudi organizacijo hitrih porok, pri čemer poreklo mladoporočencev ni pomembno.

Las Vegas počasi izgublja sloves mesta greha in mafijskih poslov. Z organizacijo športnih in vrhunskih zabavnih prireditev skuša privabiti ljubitelja športa, petičnih gostov, pa tudi družin z otroki. Mnogi hoteli si prizadevajo pritegniti najmlajšo generacijo s precej kičasto zunanjostjo. Kljub izvrstni ponudbi so cene prenočišč in hrane dostopne tudi povprečnemu turistu. Zato pa nanj nenehno prežijo trume igralnih aparatov, pa naj bo v hotelskih igralnicah, na letališču ali v javnem stranišču.

Glavna privlačnost Las Vegasa je 4 kilometre dolga osrednja ulica, imenovana Strip. Ob njej so osredotočeni vsi najbolj slavni hoteli, ki s svojo arhitekturo in dogajanjem ob njih posnemajo in predstavljajo glavna čudesa sveta. Strip je posebno impresiven ponoči, ko je prepreden z brezštevilno množico utripajočih neonskih luči.

Sicer pa na daleč izgleda Las Vegas kot Egipt (vročina, puščava, umazanija…. v centru pa sami luksuzni hoteli: Benetke, Egipt, Pariz, New York… ).

V vseh hotelih je igralnica in nihče te ne vpraša po starosti ali od kod si prišel. Tudi, ko vplačaš zadetek, ne. Zanimivo pa je, da noben hotel v dvigalu nima nadstropja št. 13, ki prinaša nesrečo. Hoteli so ogromni in imajo sobe tudi s petmestno številko. Ker je hotelov res zelo veliko, je tudi cena temu primerna. Poceni!!!

video

Prvi dan v Las Vegasu, sva spila tudi največ tekočine na potovanju. Vsak 2 litra vode, pol litra pepsija in limonado. Vroče je bilo namreč tudi sredi noči oz. ob polnoči in sicer 40°C.

Ja, Las Vegas je vreden ogleda.

Dolina smrti

Naslednji dan sva se ponovno odpeljala v Kalifornijo in sicer v najbolj vroč kraj na Zemlji in najnižjo točko ameriške celine, dolino smrti. Tu sva prvič tudi dokončno ugotovila, da nama klima v avtu ne dela, zato sva naslednji dan avto zamenjala. V Kalifornijo sva prišla ob 10.45 uri in v Dolino smrti ob 11.50 uri.

Dolina smrti oz. Death Valley je ena izmed najbolj čudnih puščav na svetu. Iskalci zlata so ji dali ime dolina smrti, ker jih je na poti skozi to slano puščavo mnogo pomrlo od žeje. Dolina, ki leži 85 metrov pod morsko gladino, je najnižja točka ameriške celine. Tu prav redko dežuje, le toliko, da se malo razmoči dno slankastih lagun, ki čemijo tu in tam, toda premalo, da bi tod rasla kakršnakoli, še tako revna rastlina.

Temperatura je bila ista kot v Las Vegasu in nič topleje, kjub temu, da je to najbolj vroč kraj na zemlji. V puščavi sva videla majhno oazo in peščeno sol ter opozorilne table, da na tem območju živi najbolj strupena kača na svetu. Kakorkoli že, ob 13.05 uri sva bila spet v Nevadi in ob 14.45 uri v najinem hotelu Stratosphera.

Pot proti vzhodu

V sredo, 25. maja sva 9.45 uri odšla iz hotela in ob 11.20 uri dobila novi avto Cherlovett Cavalier, ki je bil malo slabši ter predvsem kakšno leto starejši, vendar je imel vsak klimo. Ob 11.40 uri sva bila tako ponovno na avtocesti in ob 12.25 uri v Arizoni, kjer sva uro premaknila za eno uro naprej, torej na 13.25.

Arizona

Arizona je ena od jugozahodnih zveznih držav ZDA. Znana je po Velikem kanjonu reke Kolorado. Arizona ima dva vzdevka in sicer država Velikega kanjona (The Grand Canyon State) in Država bakra (The Copper State). Glavno in tudi največje mesto je Phoenix. Kot 48. država je bila sprejeta v zvezo 14. februarja 1912.

Hoover Dam

Ko sva vstopila v Arizono, sva si na meji in na reki Colorado, ogledala jez Hoover Dam, zaradi česar imata Nevada in Arizona sploh vodo. Jez so gradili v letih od 1931 do 1935. Jez se imenuje po predsedniku Hooverju, ki je predsedoval ZDA med letoma 1931 in 1935.

Po ogledu jezu sva odšla naprej in se ob 14.45 uri ustavila v trgovini Safeway, ki je bila zelo dobro založena in kjer sva spet nakupila pijačo in sadje.

Ob 16.50 uri sva prišla do mesta Williams, kjer sva se nekaj časa vozila tudi po znameniti cesti Route 66, ki je bila sploh prva cesta, ko je povezovala ameriški vzhod in ameriški zahod (Chicago – Los Angeles). Po zeleni Severni Arizoni sva ob 17.50 uri prišla do 2.170 metrov visokega Grand Canyona.

Grand Canyon

Grand Canyon je ogromna in veličastna soteska, ki se razteza kolikor daleč seže oko v prostranem in čudovitem območju kanjonov, slapov, podzemnih jam, stolpov, skalnih polic in vintgarjev. Grand Canyon ni nikoli videti enak in sonce ter sence bežečih oblakov stalno spreminjajo obarvanost skal, ki sega od črne in škrlatno rjave do bledo rožnate in modro zelene. Ob pogledu z ene od številnih razglednih točk na dno kanjona si je težko zamisliti, da je majhen rjavi vodni tok globoko spodaj zakrivil nastanek te ogromne soseske. Pogled na dno kanjona, ki meri v globino 1.600m, v širino pa od 6 do 30 km, nam razkrije, da je reka Kolorado hitra in silna - brzice Lava Falls naj bi bile najhitrejše plovne brzice na svetu. Starost kamnin na dnu je od 800 milijonov do 1,2 milijarde let. Čas, v katerem je Colorado izdolbel kanjon pa je, zaradi mehkih kamnin, samo 6 milijonov let. Še 70 milijonov let nazaj pa se je to področje dvigalo. Sam Grand Canyon je dolg 422 kilometrov, leta 1540 pa so ga odkrili Španci.

Zanimanje za to nenavadno pokrajino se je začelo po letu 1893 ko se je Wesley Powel spustil po reki Colorado. Že istega leta so ustanovili rezervat za živali. Narodni park so ustanovili leta 1919, na današnjo velikost pa so ga razširili leta 1975. Danes park meri okoli 5.000 km2.

Ob 19.45 sva park zapustila in odšla naprej do indijanskega rezervata Navajo in Hopi.

Indijanska rezervata Navajo in Hopi

Hopiji so najbolj tradicionalno indijansko ljudstvo. Fotografiranje pri njih je prepovedano, s kreditnimi karticami pri njih pa nič ne opraviš. Jemljejo samo gotovino.

Navajo pa so belci v letih 1860 poskušali pokoriti, zato so požgali polja in pobili živino ter jih nagnali na več 100 milj dolgo pot v neploden svet, kjer naj bi iz njih nastali krščanski poljedelci. Toda po več letih uporov in zatiranj, je ameriški kongres 1868, leta ugotovil, da so le šli predaleč ter jim dovolil vrnitev v njihovo domovino. Rezervat je takrat meril 5.500 milj².

Indijanci Navajo imajo sedaj več samostojnosti in kar velik rezervat (25.000 milj²), ki sega v tri ameriške zvezne države. Imajo lastnega predsednika in policijo, določeni napisi ob cesti pa so v navajščini. Nekateri živijo v majhnih, okroglih in lesenih hiškah, sicer pa imajo mesteca z vso moderno infrastrukturo in ameriškim načinom življenja (Mc Donald…, motelske verige.. ).

Pokrajina ima vedno manj zelenja in vedno več rdeče prsti in skalovja. Ob 21.00 uri sva prišla v indijanski hotel Greyhills Inn v kraju Tuba city, kjer sva prenočila.


Las Vegas - Tuba City (vmes ogled Grand Canyona)

Fotografije si lahko ogledate spodaj, naslednjič pa, med drugimi, nadaljujem z vožnjo skozi dolino, kjer so posneli največ kavbojskih filmov, Monument Valley.



Sorodne teme:

- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 5. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del

No comments: