Saturday, June 7, 2008

Hrvati so še kr prijazni

Včeraj se mi je na cesti zgodila manjša neprijetnost, ki pa se je končala s srečnim koncem. Bil sem na službeni poti v Beogradu in ko sem se zvečer vračal iz Beograda nazaj v Slovenijo, mi je približno 38 kilometrov pred Zagrebom, zaradi porabe vsega bencina, ugasnil avto. Ne sprašujte me kako se je to zgodilo, ker še sam ne vem. Se je pač zgodilo. Jebi ga.

Vendar pa preden sem to ugotovil, je preteklo kar nekaj časa. Ponavadi je tako, da ko se prižge lučka za bencin, lahko narediš še vsaj 50 kilometrov. No, jaz sem jih naredil 18 in potem se je avto ustavil. Prav zaradi tega sploh nisem pomislil, da bi bil razlog za ustavitev vozila bencin, ampak kakšna druga napaka.

Seveda sem vseeno najprej hotel preveriti, da ni mogoče kriv bencin. No, na "srečo" sta se kmalu po drugi strani avtoceste pripeljala cestarja in ko sta preplezala odbojno ograjo, ki je ločevala pasove na avtocesti, sta me vprašala, če je kaj narobe. Pa sem jima rekel, da mi je verjetno zmanjkalo bencina, nakar mi je eden od njiju rekel, da naj malo počakam. Pa sem počakal v upanju, da mi bosta pripeljala kantico bencina. Pa čakam 10 minut, pa še nadaljnji 10 minut in še nadaljnjih 10 minut. In ker po 30 minutah še vedno nista prišla do mene, sem začel z ustavljanjem vozil z namenom, da bi se me kateri od voznikov usmilil in odpeljal na najbližjo črpalko. Baterije nisem imel, odsevnega jopiča tudi ne, tako da sem vozila ustavljal kar z mobitelom, kolikor je pač oddajal svetlobe. Vse skupaj je bilo neuspešno. No in ko to počnem približno pet minut, se do mene pripeljeta cestarja in mi rečeta, da so ju obvestili, da je neko vozilo zapeljalo v graben. Takega sprenevedanja pa še ne. Šlo je namreč za ista cestarja, ki sta me že pred 35 minutami spraševala, če je kaj narobe. Pa ne samo to. Tudi bencina mi nista pripeljala. Pa sem jima rekel, da smo se že videli in šele nato sta priznala: "Ja pa res".

Še sedaj ne vem, zakaj je do tega prišlo. Ali mi nista pomagala, ker sem bil Slovenec, kar ob takih medsosedskih odnosih ne bi bilo nič nenavadno ali pa smo se narobe zastopili. Kakorkoli že. Tokrat sem ju prosil, če se lahko usedem v njun avto, da me odpeljeta do bencinske črpalke. Proti nista imela nič, zato sem se takoj usedel v avto in skupaj smo se odpeljali do 10 kilometrov oddaljene črpalke. In ko smo prišli nazaj, sta mi prav prijazno tudi natočila v vozilo gorivo.

In avto? Hja, je vžgal. Torej sem šele tukaj ugotovil, da mi je res zmanjkalo bencina. Na srečo torej ni bilo z avtom nič narobe. Že ta stvar mi je vzela cele dve uri. Kaj bi šele bilo, da bi moral klicati avtovleko...

Tako pa sem se samo še odpeljal proti najbližji črpalki in do konca natočil gorivo ter obema delavcema v zahvalo plačal dve pivi.

2 comments:

pijanec said...

No, to pa je bila vrhunska neumnost, da si šel ustavljat vozila na avtocesti, da ne rečem kar norost. Da ne bi ljudje počeli takih bedarij, imaš tiste telefone vsakih par 100 metrov, kjer poveš, kaj te muči in ti avtocestni delavci pridejo pomagat.

Popotnik said...

Ja vem.