Monday, June 23, 2008

Potovanje po Kubi (2008) - 6. del

V današnjem zapisu bom med drugimi pisal o tem, zakaj ne leteti s Cubano Air in o načinu plačevanja na Kubi.

Po dvodnevnem bivanju v Miamiju, ki sva ga izkoristila predvsem za poležavanje na plaži in odkrivanju nočnega življenja, sva najino pot nadaljevala v torek, 15. aprila. S taksijem, za katerega je potrebno plačati 33 $ (toliko za informacijo, če kdo razmišlja o obisku Miamija), sva se odpeljala do letališča, od tam pa smo ob 10.10 uri odleteli proti Kubi. Pravzaprav proti Cancunu v Mehiki, saj nobena letalska družba iz Amerike ne sme leteti na Kubo.

Zamuda letala

Pristali smo po uri in pol letenja ter dali urine kazalce za uro nazaj. Glede na to, da je bila ura 10.40, let pa je bil predviden ob 14.25 uri, je bilo več kot dovolj časa, da sva odšla na buritos in se sprehodila po Duty-free coni. Žal pa je tako, da se je odhod letala krepko zavlekel. Po treh urah in pol dodatnega čakanja je letalo družbe Cubana air ob 17.55 uri le vzletelo. Zakaj je prišlo do zamude, pravzaprav ne vem. Dejstvo pa je, da se to pri Cubani air pogosto dogaja. No, vsaj tako je na letališču trdil nek Američan, ki je po rodu Kubanec in ki zaradi obiska svojih sorodnikov pogosto leti na Kubo, poleg tega pa sem to izkusil tudi na lastni koži, ko sem se vračal iz Kube v Mehiko in zaradi ponovne zamude letala, zamudil naslednji let iz Cancuna v Miami. Ampak o tem enkrat drugič.

Vsem, ki se odpravljate na Kubo (še posebej iz ZDA) priporočam, da letite z letalsko družbo Mexicana, ki težav z zamujanjem nima. No, pa tudi bolj varna je. Za Cubano sem namreč, šele po vrnitvi v Slovenijo izvedel, da spadajo letala omenjene družbe med pet najbolj nevarnih letal na svetu!

Nam se na srečo ni nič zgodilo, čeprav se ne bi čudil, da bi do kakšne tragedije prišlo. Rusko letalo je bilo namreč lep primerek muzejskega letala in se sprašujem, kako da takšnemu letalu sploh še pustijo leteti. Ne samo, da je bilo letalo staro, da so bili sedeži polomljeni in da ni bilo klime, to letalo sploh nima sistema za uravnavanje pritiska. Prav zato ti pred letom razdelijo bonbone, s katerim uravnavaš pritisk v glavi in ne, kakor sem sprva mislil, zaradi dobrodošlice.

Prihod v Havano

Po dobri uri letenja smo ob 19.00 uri oz. ob 20.00 uri po kubanskem času, prispeli v Havano. Pogled z letala je bil kar malo grozljiv, saj je bila skoraj celotna Kuba v temi. Sem in tja se je videlo (predvsem v Havani) nekaj luči.



Po pristanku letala smo odšli čez mejno kontrolo, kjer pa sem moral policistko opozoriti, da mi potnega lista ni žigosala, saj bi mi lahko ameriški policisti, ko bi se vračal v ZDA, komplicirali. Očitno so na te prošnje Kubanci že navajeni, saj mi je policistka odgovorila, da potnega lista itak ni nameravala žigosati.

Po opravljeni kontroli smo odšli še po prtljago, kjer pa je bilo videti marsikaj. Po traku niso prihajali samo kovčki in potovalke, kakor je to običajno, ampak tudi klime, televizorji, dvd predvajalniki,.. Vse kar se na Kubi, do še pred kratkim, ni dalo kupiti ali pa so te stvari nenormalno drage.

Tako letalo, kot vsa ta tehnika mi je dalo slutiti, v kakšno državo sem prispel. In če sem pred potovanjem približno vedel kam potujem, so me vse te stvari vseeno kar malo presenetile.

Ko sem po dolgem času le dobil svojo prtljago in z njo odšel mimo carine, ki nas turistov sploh ni kontrolirala, je bila prva naslednja stvar menjava denarja.

Kateri način plačevanja izbrati?

Ko sem se pripravljal na to potovanje, sem ogromno časa posvetil iskanju informacij glede plačevanja na Kubi. Ker je bilo po raznih forumih veliko opozoril, da kreditnih kartic povsod ne jemljejo in da so vprašljivi tudi potovalni čeki, sem se odločil, da bom vse plačeval z gotovino. Zelo tvegana odločitev, glede na to, da so povsod tudi opozarjali, da je potrebno zelo paziti, da te kakšen, sicer prijazen Kubanec, ne okrade. Na srečo se to na celem potovanju ni zgodilo. Na podlagi vseh zbranih in tudi zelo različnih informacij, ki sem jih našel na internetu, sem se na koncu odločil, da s seboj vzamem evre, pa čeprav sem dolgo razmišljal, da bi s seboj vzel dolarje. Ugotovil sem, da sem se prav odločil. Če v menjalnici menjaš dolarje, ti namreč obračunajo še 10% provizijo, medtem ko ti tega pri menjavi evrov ne obračunajo. Torej, če že greste na Kubo, je trenutno najboljša valuta evro.

Kakorkoli že, vse evre sem takoj zamenjal v kubanske konvertibilne pesote (CUC). To je valuta, ki je pred leti zamenjala ameriški dolar in je namenjena turistom. Predvsem pa je CUC desetkrat vrednejši od njihove nacionalne valute (peso) s katerim operirajo domačini. Tujcem je namreč z njihovim pesom prepovedano plačevati in mi ga v menjalnici, kljub moledovanju, ni uspelo kupiti. Če bi mi to uspelo, bi marsikje ceneje prišel skozi, kot pa sem sicer. Cene za turiste so namreč vse v CUC-ih, kar pomeni, da so vse stvari za turiste 10 x dražje kot za domačine. Ker sem bil s fotoaparatom, kamero in prtljago ter najetim avtomobilom močno podoben tujcu, mi tudi kasneje CUC-ov ni uspelo zamenjate v nacionalne pesote. Kaj takega bi mi uspelo samo, če bi izgledal kot domačin. Pri meni je bilo to že, zaradi svetlejše polti od kubanske, nemogoče in zato se tudi trudil nisem kaj pretirano. Sem pač vse plačeval desetkrat dražje.

Povsod poskušajo zaslužiti

Po nakupu CUC-ov sva pot nadaljevala s taksijem do hotela Nacional de Kuba. Za prvih šest dni sva imela namreč rezervirane v hotelih, v nadaljevanju pa sva prenočevala v Casa particulares. Za vožnjo do hotela sva plačala 30 CUC, kar je približno 21 € in se pri tem naučila, da nikoli, ampak res nikoli, ne smeš pustiti, da ti nekdo dela uslugo, ker te na koncu to vedno stane. V tem primeru sva za taksi plačala 30 CUC, čeprav bi morala cena biti 25 CUC. Tako pa sva se pustila neki ženski, da nama je poklicala taksi in na ta način zaslužila 5 CUC. Ta denar ji je plačal taksist, ki pa je denar dobil povrnjen s tem, da nama je pač računal 30 CUC.

V hotel Nacional, ki je bil zgrajen leta 1930 in v katerem so prenočevali Ava Gardner, Winston Churchill, Ernest Hemingway in mnogi drugi, sva prišla ob 21.30 uri in se odločila, da si bova Havano ogledala naslednji dan.

O Havani torej naslednjič!

Sorodne teme:

- Potovanje po Kubi (2008) - 15. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 14. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 13. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 12. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 11. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 10. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)

2 comments:

Anonymous said...

CUC-e se brez problema zamenja v pesote, ampak samo v Cadeca bankah. Zamenjajo jih vsakemu, kupuje pa se lahko vso hrano na ulicah in v peso restavracijah ter slaščičarnah, včasih tudi kruh in sladice v pekarnah. Jaz sem večinoma jedla na pesote. edino voda se dobi samo na CUC-e.

Popotnik said...

Ja ne vem. Sem tudi v tej banki probal, pa mi niso hotel menjat. Mi je pa ena znanka rekla, ki je bila že večkrat na Kubi, da se da zamenjat denar v navadne pesote, če zgledaš kot domačin in ne kot turist. :)