Potovanje po Kubi (2008) - 10. del

V današnjem potopisu potovanja po Kubi bom med drugimi pisal o prenočevanjih pri zasebnikih, najlepši plaži na Kubi in najslabši cesti na Kubi.

Camaguey

Po celodnevnem poležavanju sva nadaljevala najino pot proti vzhodu. Ob 8.35 uri sva se odpravila izpred hotela in po treh urah prispela v 191 kilometrov oddaljeni Camaguey, tretje največje kubansko mesto. Klub temu, da ogled tega mesteca v načrtu ni bil predviden, sva se v njem vseeno ustavila za dobro uro. V tem času sva se sprehodila po mestnem središču, popila kavo na čudovitem vrtu in si ogledala velike keramične sode za shranjevanje vode, ki so simbol mesta, saj so reševali prebivalce v času suš. Predvsem pa sva, čeprav le za kratek čas, izkusila pravo kubansko življenje brez turistov. Tako kot vedno do sedaj, pa se je tudi tokrat zgodilo to, da sva sicer z lahkoto prišla v samo mesto, vendar pa toliko težje iz mesta. Po slabe pol ure in prevoženih 20 kilometrih nama je to ob 13.15 uri le uspelo. Značilnost Camagueya je namreč pravi labirint ulic, ki so jih v srednjem veku zgradili zaradi obrambe pred gusarskimi napadi.

Cayo Coco - Holguin

Prenočevanje v Casah Particulares (Zasebne sobe)

Po 180 kilometrih sva ob 16.45 uri prispela v Holguin oz. najino prvo Caso particulares Aracelis R.Arias, ki jo je imela v upravljanju neka zelo stara gospa. Za prenočevanje sva plača 25 CUC (približno 17 €) na sobo, kar je seveda najugodnejša varianta prenočevanja na Kubi. Za Case particulares je namreč potrebno na Kubi odšteti med 20 in 35 CUC, lahko pa tudi manj, če so te nelegalne. Cena namreč velja za uradne Case, za katere morajo upravljavci plačati državi davek. So pa vse Case solidne in ti zagotavljajo najosnovnejše bivalne pogoje (postelja, hladilnik, wc, tuš in klima). Skoraj vedno pa se zgodi, da je določena Casa zasedena, zaradi česar ti lastnik zasedene Case priporoči neko drugo Caso, pri čemer običajno plačaš 5 CUC več, saj ta, ki je priporočal Caso, dobi od tega nekaj provizije.

Parkiranje

Vse Case Particulares poskrbijo tudi za parkiranje tvojega jeklenega konjička. Če imajo garažo, ga lahko parkiraš v garaži in plačaš za do 24 urno parkiranje 2 CUC, če garaže nimajo, pa parkiraš na cesti ob Casi in plačaš 1 CUC, pri čemer je v ceno všteto varovanje vozila. Običajno lastnik Case določi kakega mulca, ki mora nato na avto paziti celo noč. Seveda plačilo za parkiranje na cesti ni obvezno, vendar bi se ti kaj hitro lahko zgodilo, da bi ti ga kateri od domačinov poškodoval.

Hrana v Casah Particulares

Seveda se da v Casah skoraj vedno zmeniti tudi za prehrano. Vedno ti gostitelj pripravi zajtrk, za katerega plačaš nekje med 3 in 5 CUC na osebo, skoraj vedno pa se lahko dogovoriš tudi za večerjo, ki običajno stane med 8 in 10 CUC na osebo. Cene torej niso pretirane, sploh če upoštevaš, da za ta denar dobiš res veliko in da zagotovo ne ostaneš lačen. Malce zna biti problematična samo pestrost hrane. Za zajtrk vedno dobiš ali jajca ali pa marmelado in maslo, pri čemer je maslo pri njih zelo dragoceno in ti ga dajo res zelo malo. Po 14 dneh se torej zajtrkov kar malo preobješ. Izbor jedi pri večerji je sicer malce bolj širok, saj lahko (ne glede na to, na katerem koncu Kube se nahajaš), izbiraš med svinjino, piščancem, ribami in jastogom. Jastog je ponavadi najdražji in še vedno smešno poceni (10 CUC/7 €), medtem ko so ostale stvari po 8 CUC na osebo. Seveda pa je poleg mesa v ceno všteta še priloga, ki pa je prav tako vedno ista. Fižol, riž, pomfri in solata.

Holguin - Baracoa

Pot proti Baracoi

V ponedeljek, 21. aprila sva se ob 8.25 uri odpravila na pot proti Baracoi, skrajni vzhodni točki Kube. Po dvajsetih minutah nama je uspelo priti iz mesta, ob deseti uri pa sva se, po prevoženih 59 kilometrih, ustavila na plaži v Guardalevaci, na kateri je pristal že Krištof Kolumb in dejal, da je to nekaj najlepšega kar je kdaj videl.

Raj na zemlji

Guardalevaca je s svojo okolico resort namenjen turistom, vendar pa gre v primerjavi z Varaderom ali Cayo Cocom predvsem za hotele s tremi zvezdicami. Na tej prečudoviti, belo peščeni in ne mivkasti plaži, ki je lepša od Varadera ali Cayo Coca, sva opazila predvsem domačine, medtem ko tujih turistov tukaj skoraj da ni bilo. Kljub temu, da kopanja tukaj nisva imela predvidenega, sva se vseeno ustavila za slabi dve uri in se naužila kristalno čistega morja brez valov. Tako v Varaderu, kot Cayo Cocu plavanje zaradi valov namreč ni bilo mogoče.

Štoparji so povsod

Ob 11.40 uri sva najino pod nadaljevala proti Baracoi in vmes trikrat pobrala štoparje. Odločila sva se, da bova odslej pobirala tudi štoparje, ki jih je bilo res ogromno. Vendar pa nisva pobrala prav vseh, ampak sva pobirala predvsem starejše ter ženske z otroki. Slaba izkušnja z enim predstavnikom moškega spola, ki nama je za vožnjo še računal, je pač naredila svoje.

Izogibajte se ceste proti Mayariju

Ob 16.15 uri, torej po dobrih štirih urah in pol vožnje (!) in prevoženih samo 177 kilometrih sva prišla v mesto Moa. Pred vasjo Mayari sva namreč naletela na 20 kilometrov dolg odsek poti, za katerega sva porabila kar eno uro vožnje. Če ne bi pred tem pobrala dveh štopark, bi mislila, da sva na napačni poti. Pot je bila namreč v katastrofalnem stanju in je bila najslabša na vsem potovanju. Največji problem je bil razpadajoči asfalt, da si moral zelo paziti na vse te luknje na cesti, ki so bile res globoke in velike kot avto, predvsem pa si moral paziti na ostre dele asfalta, ki bi ti lahko preluknjali gume. Na srečo se nama nič od tega ni zgodilo, saj v okolici ni bilo nobene žive duše, ki bi lahko priskočila na pomoč.

Po prevoženih nadaljnjih 74 kilometrih sva ob 18.45 uri končno prispela v Caso Particulares v Baracoi, kjer sva dvakrat prespala. Več o tem tropskem paradižu naslednjič, že sedaj pa ste vabljeni na ogled fotografij s tega dela poti.

Sorodne teme:

- Potovanje po Kubi (2008) - 15. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 14. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 13. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 12. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 11. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)

Utrinki s snemanja filma Skriti spomini Angele Vode

Pretekli vikend smo na sodišču v Ljubljani posneli nekaj sekvenc filma Skriti spomini Angele Vode, ki ga snema kulturno-umetniški program RTV Slovenija, pod vodstvom režiserke Maje Weiss. Film govori o letu 1947 oz. Nagodetovem procesu, predvsem pa o Angeli Vode, ki je bila na tako imenovanem Nagodetovem procesu obsojena leta 1947. Angela Vode je na to temo napisala knjigo, o kateri se sedaj film tudi snema. V nadaljevanju si lahko preberete nekaj več o Nagodetovem procesu (vir: wikipedija), čisto na koncu pa si ogledate še utrinke s snemanja, kjer sem igral vojaka (foto: popotnik).

Nagodetov proces je politični proces slovenske oblasti pod vodstvom Komunistične partije Slovenije (KPS) proti nekomunističnim politikom, ki so želeli politično delovati v državi kot opozicija. Maja 1947 je slovenska tajna policija UDBA aretirala 32 visoko izobraženih intelektualcev. Med njimi so bili nekateri nekdanji člani KPS, večina pa je bila liberalnih demokratov, ki so bili naklonjeni parlamentarnim demokracijam na Zahodu. Med aretiranimi so bili Črtomir Nagode, Ljubo Sirc, Leon Kavčnik, Boris Furlan, Zoran Hribar, Angela Vode, Metod Kumelj, Pavla Hočevar, Svatopluk Zupan, Bogdan Stare, Metod Pirc, Vid Lajovic, Franjo Sirc, Elizabeta Hribar, sredi procesa pa so priključili še Franca Snoja. Dva meseca so jih zasliševali in mučili v ljubljanskih zaporih. Politbiro Centralnega komiteja KPS je aretirane v slovenskih medijih označil kot peščico špijonov, razrednih sovražnikov, plačancev inozemstva, ki nimajo nobene politične vsebine in katerih delo je brez vsake politične osnove škodovati ljudski oblasti. Proti 15 obtoženim se je 29. julija začelo sojenje, katerega vsebino so oblasti prek posebnih zvočnikov na ljubljanskih ulicah predvajale državljanom. Proces je dobil ime Nagodetov proces. Po 13 dneh sojenja, 12. avgusta so tri obtožene, med njimi Črtomirja Nagodeta, obsodili na smrt s streljanjem, ostale na visoke zaporne kazni, s prisilnim delom in odvzemom vseh državljanskih pravic. Dva od obsojenih sta izvršila samomor.

Vrhovno sodišče RS je leta 1991 sodbo zoper dr. Nagodeta in štirinajst soobsojenih razveljavilo z ugotovitvijo, da je slonela na lažnih obtožbah in da je šlo za krivičen proces proti namišljenim zahodnim vohunom.

Sodna dvorana





Odmor med snemanjem


Jaz, vojak


Kosilo med snemanjem


Gledalci na sojenju


No, pa na koncu spet jaz! :)

Koliko ljudi je bilo na sprejemih olimpijcev?

To se že kar nekaj časa sprašujem. Na dosedanjih sprejemih olimpijcev, nogometašev ali alpinistov, so mediji vedno poročali tudi o število ljudi, ki so prišli bodisi na letališče Brnik, bodisi na Prešernov trg ali kam drugam, pozdravit naše uspešne športnike. Letos pa tega podatka nisem zasledil prav nikjer. Edin podatek, ki sem ga dobil je, da se je sprejema Primoža Kozmusa v Brežicah udeležilo 5000 ljudi. Kako je bilo pa drugod? Je bila mogoče številka tolk majhna, da se novinarjem ni splačalo o tem pisati? Me pa zanima ta podatek predvsem zato, da vidim, kolk so Slovenci z osvojenimi medaljami res zadovoljni. Če so bili zadovoljni, bi verjetno moralo biti število obiskovalcev visoko. Pa je bilo? Ali pa so se Slovenci na medalje že toliko navadili, da se jim na sprejeme ne da več hoditi?

Se pa strinjam z novinarjem RTV Slovenija, ki se je spraševal "Kje so slovenske zastave". Da na tak sprejem ne prinese niti eden slovenske zastave, je pa že malo čudno. Kje ste torej slovenski domoljubi? No, na srečo vsaj baloni niso bili rumeno - modri.


Foto: RTV SLO

Podnapisi v operi

Priznam, da Ljubljanski poletni festival kar malo zanemarjam. Do letošnjega leta sem si, če že ne kakšnega koncerta (pred leti sem si na primer ogledal baročni koncert) ali predstave (spet je bilo to pred leti, ko sem si ogledal Hazarski slovar), ogledal vsaj kakšen film pod zvezdami na Ljubljanskem gradu. Letos pa tudi tega ne. In glede na to, da se festival počasi izteka, sem imel za ogled vsaj enega dogodka časa zelo malo.

Potem pa je prišel Radio Hit. Ko sem se včeraj peljal iz službe proti domu, sem tako kot vedno poslušal radio Hit in rubriko "Estrada v šestdesetih sekundah". Ponavadi v tej rubriki govorijo bolj o estradi rumenega tiska, tokrat pa so naredili izjemo in govorili o operi SNG Maribor, ki je imela včeraj, v okviru Ljubljanskega poletnega festivala, predstavo v Cankarjevem domu. In po koncu te rubrike so podelili dva kompleta dveh vstopnic. Glede na to, da sem bil v operi nazadnje pred sedmimi leti, sem si rekel, zakaj pa ne bi šel spet malo pogledat. Priložnost je bila odlična. Samo en klic na radio in z malo sreče lahko dobim karti. In res. Poklical sem, takoj dobil zvezo, odgovoril na eno zelo enostavno vprašanje in zadel karti. Jeeee. Prvič v življenju, da sem nekaj zadel. :) Čez tri ure in pol sem se že moral vrniti v Ljubljano na ogled kar dveh oper in sicer opero Cavalleria Rusticana in opero Glumači. Dveh zato, ker sta krajši, vsaka po nekje 80 minut, zato so jih pač združili v en dogodek.

Ocenjeval umetniške vrednosti ne bom, ker strokovnjak ravno nisem, lahko pa povem to, da sem bil s predstavama zadovoljen, predvsem pa to, da me je presenetilo, da je imela opera podnapise. Res, da sem navajen podnapisov opere na televiziji, to da so bili podnapisi v dvorani, pa me je res zelo presenetilo. Pred sedmimi leti, ko sem gledal opero Nabucco, podnapisov ni bilo, zato si se pač moral zadovoljiti s podrobno vsebino v gledališkem listu. Tudi, če bi znal italijansko, mi verjetno to znanje pri operi ne bi najbolj pomagalo. Ampak podnapisi? Čestitke organizatorjem. Res dobra poteza!

Komad, ki me zbudi vsako jutro

Janša suverenejši od Pahorja

Klub temu, da sem dolgočasno predvolilno soočenje v oddaji Tarča gledal samo zadnjo uro, je bilo to dovolj, da lahko mirno rečem, da je bil Janša suverenejši od Pahorja. Ne bom govoril o sami vsebini prvega predvolilnega soočenja, saj bo za to še dovolj časa, ampak o tem kakšen občutek sem dobil, ko sem opazoval njun nastop.

Janša je v oddaji nastopil izredno umirjeno in državniško in je na trenutke izgledal kot pokojni dr. Drnovšek, predvsem pa je skoraj na vsako vprašanje znal podati odgovor, pa čeprav ti njegovi odgovori niso ravno po mojem okusu. Ampak to sedaj ni pomembno. Poglejmo raje Pahorja.

Pahor je bil tokrat presenetljivo nesuveren, preveč živčen (svojo živčnost je na trenutke celo poskušal zakriti z glasnim smejanjem) in predvsem nepripravljen, saj na določena vprašanja ni znal podati pravega odgovora, poleg tega pa je kar nekajkrat deloval precej zmedeno.

Naj Pahor še ne vem kako trdi, da se je na oddajo pripravljal, mene ni prepričal. Da me prepriča in da prepriča mnoge druge volilce, bo moral v svojem nastopu marsikaj spremeniti, predsvem pa se bolje pripraviti. V nasprotnem primeru se mu lahko zgodi, da bo še štiri leta presedel v opoziciji ali pa v vladi Janeza Janše, ki je na koncu soočenja dejal: "To pa diši po veliki koaliciji."

Velika koalicija, v kateri bi bil predsednik vlade Janez Janša, bi bila za Pahorja politični pogreb, saj v velikih koalicijah običajno kratko potegne prav druga stranka, kot se to dogaja v Nemčiji, kjer je Angela Merkel popolnoma zasenčila (kako zanimivo) ravno socialne demokrate.

Katero stranko boste volili na parlamentarnih volitvah?

Glede na to, da je do parlamentarnih volitev natanko en mesec, vas v anketi od danes naprej in vse do volitev sprašujem, katero stranko boste volili 21. septembra 2008?

Še naprej pa lahko oddate glas v anketi "Za kakšno ceno bi še kupili električni avto, velikosti Smarta?" Več o tem si lahko preberete tukaj.

Katero stranko boste volili na parlamentarnih volitvah 20. septembra 2008?
Selection		Votes
DeSUS	1%	2
LDS	7%	13
LIPA	2%	4
NSi	6%	12
SD	25%	46
SDS	23%	42
SLS	3%	6
SNS	5%	10
ZARES	17%	32
Drugo	2%	4
Ne bom volil	3%	6
Ne vem se	5%	9
186 votes total

City Park omejuje svobodo gibanja

Čeprav si nihče v svobodni in demokratični družbi, torej tudi City Park, ne bi smel privoščiti omejevanja svobode gibanja (razen seveda v določenih primerih policija), pa se je prav to meni včeraj zgodilo.

Kot že večkrat prej, sem tudi včeraj zvečer odšel po nakupih v City Park, avto sem tako kot vedno parkiral v garažni hiši pred City Parkom in nato peš (tako ko vedno) odšel na ogled filma v Kolosej. Le zakaj bi premikal avto na sosednje, Kolosejevo parkirišče, če pa imam avto parkiran že v City Parkovi garaži, ki je nekaj metrov stran. Tak "scenarij" imam predviden skoraj vedno, ko nakupujem ob petkih ali sobotah in je to vse do včeraj potekalo brez problemov.

Ko pa sem se včeraj vračal iz kina, se usedel v avto in se hotel odpeljati iz garažne hiše, me je pri izhodu presenetila spuščena zapornica, ki je vsaj do še pred kratkim, tam ni bilo. Avto sem obrnil in poskusil priti iz garaže še pri drugem izhodu, vendar pa je bila zapornica spuščena tudi tam.

Pravzaprav ima po novem garažna hiša City Parka štiri zapornice in sicer dve pri obeh vhodih in dve pri obeh izhodih, vse pa so bile spuščene, medtem ko sem jaz in ne samo jaz, izgubljen taval po parkirišču in nekako poizkušal priti ven. Na srečo sem med zapornico in enim stebričkom našel ravno toliko prostora, da sem z avtom zapeljal skozi in na svobodo. Če bi imel malo večji avto, mi to ne bi uspelo.

Ne vem sicer zakaj se je City Park za zapornice sploh odločil, dejstvo pa je, da bodo tukaj morali nekaj spremeniti ali pa bo za omejevanje svobode gibanja nekdo odgovarjal. Ne bi se čudil, če se bo v bližnji prihodnosti našel nekdo, ki bo zapornico poškodoval ali na silo odstranil. Mene je, priznam, to včeraj zelo zamikalo. Razmišljal sem tudi, da bi poklical policijo. Nikjer namreč tudi ni bilo nobenega varnostnika, ki bi zapornico dvignil ali vsaj telefonske številke na katero bi varnostno službo lahko poklical.

Naj dam ob koncu še predlog upravi City Parka. Če se bo City Park hotel izogniti kakršnimkoli tožbam, bo moral ali odstraniti zapornice ali vgraditi senzor, da se bo zapornica pri izhodu dvignila (to bi bila po mojem najboljša rešitev) ali pa izobesiti pred vhodom v garažno hišo veliko opozorilo, da se ob tej in tej uri zapornice spustijo in da naj vozniki še pravočasno umaknejo svoja vozila.

Potovanje po Kubi (2008) - 9. del

V današnjem zapisu pišem o potovanju iz Varadera proti Cayo Cocu, o tem kako sva na poti imela policijsko spremstvo in o tem kako je Cayo Coco ločen od celine in Kubancev.

Pot proti Cayo Cocu

Najino pot sva nadaljevala naslednji dan ob 8.30 uri.

Varadero - Ciega de Avila

Za 115 kilometrov poti do avtoceste pa sva potrebovala dve uri. Nekje na pol poti sva se pripeljala v eno mestece ali bolje rečeno malo večjo vas, kjer pa ni bilo prav nič prometnih znakov, kaj šele usmerjevalnih tabel. Da o labirintu ulic sploh ne govorim. Ker kljub zemljevidu nisva vedela kako oz. kam naprej, sva hotela povprašati kakega domačina, da nama vsaj približno pokaže pot do avtoceste. In takoj ko sva se ustavila, je že do naju pritekel en domačin, star nekje 25 let. Ko sva mu pojasnila, da iščeva pot do avtoceste, je dejal, da je ravno namenjen v tisti konec in naju vprašal, če gre lahko z nama. Če sva hotela priti ven iz vasi in pravočasno do Cayo Coca, torej pred nočjo, sva ga pač morala pobrati in skupaj smo se odpeljali proti avtocesti. Na poti sva lahko videla polno šol in mangovih nasadov pri katerih je zanimivo to, da visijo iz dreves kot bi bili privezani z vrvico. Res neverjetno.

Ciega de Avila - Cayo Coco

Plačilo za »vodenje«

Tik pred avtocesto smo morali natočiti gorivo, zato smo se ustavili na bencinski črpalki v neki vasi in brez da bi natočili gorivo, hitro odpeljali naprej. Najin sopotnik se je namreč ustrašil policije, ki je stala na bencinski črpalki in prosil, če ne kar ukazal, da naj peljemo naprej. Očitno ni imel najbolj čiste vesti. Zato sva bencin natočila šele na avtocesti, kamor sva prišla kmalu za tem. Še prej pa sva odložila sopotnika, ki je kljub temu, da sva mu naredila uslugo in ga peljala, zahteval 20 CUC za »turistično vodenje«. Na koncu sva popustila in mu dala tistih 20 CUC oz. 14 €. Po 110 kilometrov prevožene poti sva se torej ob avtocesti ustavila in napolnila najinega konjička.

Che Guevara v Santa Clari in policijsko spremstvo

Ob 12.15 uri sva pot nadaljevala in bila nekje ob pol enih že v Santa Clari, kjer pa sva si ogledala najbolj znan spomenik Che Guevari. Parkirišče oz. trg pred kipom je bil prazen, obiskovalcev je bilo zelo malo… povsod pa so bili zvočniki iz katerih so se slišali Che Guevarovi govori.

Ker tam nisva imela kaj početi, razen to, da sva naredila par fotografij, sva se kar hitro odpeljala naprej. Seveda pa spet ni šlo brez težav. Uvoz na avtocesto proti Havani sva našla zelo hitro, medtem ko je bil uvoz na avtocesto proti vzhodu, na čisto drugem koncu, nekaj kilometrov stran. Na srečo nama je pot pokazal policist na motorju, ki se je vse do avtoceste peljal pred nama. Žal pa je bilo veselja hitro konec, saj se je dokaj kmalu avtocesta na kateri je bilo polno lukenj, končala in si kar naenkrat pred seboj zagledal travo. Nobenih opozorilni tabel o koncu avtoceste, samo trava. Pot sva nadaljevala po navadni cesti in po 58 kilometrih prišla v mesto Ciega de Avile, kjer sva ponovno natočila gorivo in si nekje 20 minut vzela odmora za malico. Pot sva nadaljevala ob 15.50 uri in bila po uri vožnje že pred zapornico.

Cayo Coco namenjen samo tujim turistom

Zapornica namreč preprečuje Kubancem, da se po nekje 40 kilometrov dolgem nasipu čez morje pripeljejo do otočja Cayo Coco, ki je namenjen izključno tujim turistom. V bistvu gre tukaj za neke vrste mejno kontrolo, kjer moraš pokazati tudi svoj potni list. Po opravljeni kontroli in plačilu dveh CUC za cestnino sva se odpeljala čez nasip. Potem pa sva se, namesto da bi se odpeljala takoj v hotel odločila, da se odpeljeva še približno 20 kilometrov naprej do Playa Flamingos, kjer naj bi lahko videla te čudovite ptice in pelikane. Žal neuspešno. Zato sva se obrnila in se do tega trenutka, najslabši cesti, odpeljala do hotela, kamor sva prispela ob 18.45 uri. V hotelu, ki je tipičen AI hotel, sva ostala cel naslednji dan in izkoristila za poležavanje na plaži, pa čeprav je bila slabša kot v Varaderu. Dejstvo je pa nekaj. Nikoli več v take resorte. Sploh pa ne pred potovanjem, kot sva to naredila midva. Velika napaka! :)

Toliko za danes. Oglejte si še fotografije, naslednjič pa nadaljujem s Camugeyem.

Sorodne teme:

- Potovanje po Kubi (2008) - 15. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 14. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 13. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 12. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 11. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 10. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)

Za kakšno ceno bi kupili električni avto?

Rezultate zadnje ankete o selitvi Šentjakobskega gledališča najdete tukaj, od danes naprej pa vas sprašujem, za kakšno ceno bi bili še pripravljeni kupiti električni avto. Hvala za vaše klike!

Da pa se boste lažje odločili, vam bom v nadaljevanju posredoval nekaj podatkov. Že nekaj časa je znano, da vsaj dva proizvajalca avtomobilov (Renault in Honda) načrtujeta, da bosta nekje leta 2010 na trg poslala nova avtomobia, ki pa ju bo poganjala samo elektrika. Glede na visoke cene nafte in onesnaževanje okolja, je to več kot dobrodošlo.

Ko pa sem na to temo malo brskal po internetu sem ugotovil, da Kitajci že nekaj časa izdelujejo električne avtomobile. Eno tako podjetje je npr. Escomoto, ki že izdeluje majhne električne avtomobile velikosti Smarta (pravzaprav gre kar za kopijo Smarta).



Vozilo ima prostora za 2 potnika, največja hitrost, ki jo lahko doseže je 65 km/h, z enim polnjenjem pa se lahko pripeljete 120 kilometrov daleč. Seveda je prevožena razdalja odvisna od same hitrosti vožnje in od tega ali avto obremenjujete z vožnjo po klancu navzgor. Omenjeni avto sicer lahko premaguje 30 stopinjske klance. Avto torej ni primeren za daljša potovanja, ampak predvsem za mesto vožnjo. Problem pa se pojavi pri polnjenju, saj le to vzame preveč časa in sicer nekje do 10 ur.

Seveda obstaja tudi podjetje, ki dela močnejši in hitrejši, vendar pa tudi dražji električni avtomobil. To je ameriško podjetje Tesla motors, ki pa za svojega Tesla Roadster zahtevajo 99.000 €.



Tega si verjetno marsikdo ne bi mogel privoščiti, bi se pa lahko kdo odločil za nakup električnega "Smarta". Za kakšno ceno bi bili pripravljeni to storiti?

Za kaksno ceno bi se kupili elektricni avto, velikosti Smarta?
Selection		Votes
od 7.000 EUR do 9.000 EUR	45%	14
od 9.000 EUR do 11.000 EUR	45%	14
od 11.000 EUR do 13.000 EUR	10%	3
31 votes total

Nasmejana Gaja

Pred dobrima dvema mesecema sem objavil fotografijo Gaje, sedaj pa jo spet. Tokrat je že prava punca.



Sorodne teme:

- Nečakinja Gaja
- Postal sem stric

Hvar za svojo ceno ponuja premalo

Pred kratkim sem se vrnil z dopusta na Hvaru, za katerega sicer vsi govorijo, da je postal pregrešno drag. Temu seveda lahko samo potrdim. Hvar (še posebej mesto Hvar) je res postal drag. Če primerjam npr. ceno mojita na Hvaru (v baru Carpe Diem), s ceno mojita v Ljubljani (v lokalu Fetiš) ugotovim, da je cena na Hvaru za 1 evro dražja od cene v Ljubljani. Da o tem, da je bil mojito grozen, sploh ne govorim.

Seveda s cenami ni nič narobe, še posebej, če si želijo Hrvati iti elitni turizem. To je pač cena elitnega turizma, kateremu se bomo morali prilagoditi. Zakaj bi Hrvati morali vztrajati na turizmu, ki so ga "furali" v času socializma? Bodo pač morali Slovenci, ki so na Hvar hodili na "socialno" varianto, razmisliti o kaki drugi destinaciji. Bodisi Bolgariji ali Albaniji. Na Hvar pa bodo hodili vsi, ki so do sedaj hodili na bolj elitne destinacije, npr. Azurna obala. Pa bo res tako?

Odvisno od ponudbe. Hvaru do elitnega turizma namreč manjka še kar nekaj. Samo z višanjem cen tega zagotovo ne bodo dosegli. Kljub temu, da se trudijo, bodo vseeno morali spremeniti oz. dopolniti svojo ponudbo. Vse elitne destinacije po Evropi in svetu imajo namreč v svoji ponudbi tudi trgovine s priznanimi blagovnimi znamkami oblek, ki pa jih na Hvaru ni. Poleg tega bodo morali spremeniti koncept privabljanja gostov v restavracije in samo ponudbo hrane. Vse tiste table s fotografijami hrane bodo morali odstraniti, ker je to tako... socialistično. Poleg tega bodo morali ponuditi tudi bolj izbrano hrano in ne samo rib ali kalamarov.

No, pa še kaj bi se našlo. Npr. to, da vse cene zaokrožujejo na gor. In to mirno za 0,10 kun, kar znese 1 cent oz. pa starem, dva tolarja. En cent ti v Sloveniji vrnejo, na Hvaru pa se jim to zdi očitno nepotrebno. Pa saj enemu en cent res ne pomeni veliko. Če pa to naredijo pri vsakemu turistu, pa se tega denarja kar nabere.

Skratka. Če ne bodo spremenili oz. dopolnili ponudbe, bo Hvar v prihodnje ostal prazen. Cene bodo za "navaden folk" previsoke, za ljudi z malo debelejšo denarnico pa bodo sicer ravno pravšnje, vendar kaj ko tak turist ne bo imel denarja kje zapraviti.