Potovanje po Kubi (2008) - 9. del

V današnjem zapisu pišem o potovanju iz Varadera proti Cayo Cocu, o tem kako sva na poti imela policijsko spremstvo in o tem kako je Cayo Coco ločen od celine in Kubancev.

Pot proti Cayo Cocu

Najino pot sva nadaljevala naslednji dan ob 8.30 uri.

Varadero - Ciega de Avila

Za 115 kilometrov poti do avtoceste pa sva potrebovala dve uri. Nekje na pol poti sva se pripeljala v eno mestece ali bolje rečeno malo večjo vas, kjer pa ni bilo prav nič prometnih znakov, kaj šele usmerjevalnih tabel. Da o labirintu ulic sploh ne govorim. Ker kljub zemljevidu nisva vedela kako oz. kam naprej, sva hotela povprašati kakega domačina, da nama vsaj približno pokaže pot do avtoceste. In takoj ko sva se ustavila, je že do naju pritekel en domačin, star nekje 25 let. Ko sva mu pojasnila, da iščeva pot do avtoceste, je dejal, da je ravno namenjen v tisti konec in naju vprašal, če gre lahko z nama. Če sva hotela priti ven iz vasi in pravočasno do Cayo Coca, torej pred nočjo, sva ga pač morala pobrati in skupaj smo se odpeljali proti avtocesti. Na poti sva lahko videla polno šol in mangovih nasadov pri katerih je zanimivo to, da visijo iz dreves kot bi bili privezani z vrvico. Res neverjetno.

Ciega de Avila - Cayo Coco

Plačilo za »vodenje«

Tik pred avtocesto smo morali natočiti gorivo, zato smo se ustavili na bencinski črpalki v neki vasi in brez da bi natočili gorivo, hitro odpeljali naprej. Najin sopotnik se je namreč ustrašil policije, ki je stala na bencinski črpalki in prosil, če ne kar ukazal, da naj peljemo naprej. Očitno ni imel najbolj čiste vesti. Zato sva bencin natočila šele na avtocesti, kamor sva prišla kmalu za tem. Še prej pa sva odložila sopotnika, ki je kljub temu, da sva mu naredila uslugo in ga peljala, zahteval 20 CUC za »turistično vodenje«. Na koncu sva popustila in mu dala tistih 20 CUC oz. 14 €. Po 110 kilometrov prevožene poti sva se torej ob avtocesti ustavila in napolnila najinega konjička.

Che Guevara v Santa Clari in policijsko spremstvo

Ob 12.15 uri sva pot nadaljevala in bila nekje ob pol enih že v Santa Clari, kjer pa sva si ogledala najbolj znan spomenik Che Guevari. Parkirišče oz. trg pred kipom je bil prazen, obiskovalcev je bilo zelo malo… povsod pa so bili zvočniki iz katerih so se slišali Che Guevarovi govori.

Ker tam nisva imela kaj početi, razen to, da sva naredila par fotografij, sva se kar hitro odpeljala naprej. Seveda pa spet ni šlo brez težav. Uvoz na avtocesto proti Havani sva našla zelo hitro, medtem ko je bil uvoz na avtocesto proti vzhodu, na čisto drugem koncu, nekaj kilometrov stran. Na srečo nama je pot pokazal policist na motorju, ki se je vse do avtoceste peljal pred nama. Žal pa je bilo veselja hitro konec, saj se je dokaj kmalu avtocesta na kateri je bilo polno lukenj, končala in si kar naenkrat pred seboj zagledal travo. Nobenih opozorilni tabel o koncu avtoceste, samo trava. Pot sva nadaljevala po navadni cesti in po 58 kilometrih prišla v mesto Ciega de Avile, kjer sva ponovno natočila gorivo in si nekje 20 minut vzela odmora za malico. Pot sva nadaljevala ob 15.50 uri in bila po uri vožnje že pred zapornico.

Cayo Coco namenjen samo tujim turistom

Zapornica namreč preprečuje Kubancem, da se po nekje 40 kilometrov dolgem nasipu čez morje pripeljejo do otočja Cayo Coco, ki je namenjen izključno tujim turistom. V bistvu gre tukaj za neke vrste mejno kontrolo, kjer moraš pokazati tudi svoj potni list. Po opravljeni kontroli in plačilu dveh CUC za cestnino sva se odpeljala čez nasip. Potem pa sva se, namesto da bi se odpeljala takoj v hotel odločila, da se odpeljeva še približno 20 kilometrov naprej do Playa Flamingos, kjer naj bi lahko videla te čudovite ptice in pelikane. Žal neuspešno. Zato sva se obrnila in se do tega trenutka, najslabši cesti, odpeljala do hotela, kamor sva prispela ob 18.45 uri. V hotelu, ki je tipičen AI hotel, sva ostala cel naslednji dan in izkoristila za poležavanje na plaži, pa čeprav je bila slabša kot v Varaderu. Dejstvo je pa nekaj. Nikoli več v take resorte. Sploh pa ne pred potovanjem, kot sva to naredila midva. Velika napaka! :)

Toliko za danes. Oglejte si še fotografije, naslednjič pa nadaljujem s Camugeyem.

Sorodne teme:

- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)

Potovanje po Kubi (2008) - 8. del

V današnjem zapisu bom pisal o tem, kakšni občutki so naju prevevali pri najemu avtomobila s katerim sva se nato odpeljala proti vzhodu, v Varadero.



V četrtek zjutraj je končno napočil čas, da si po ogledu Miamija in Havane, ogledava še preostale dele Kube. Kljub temu, da je najem avtomobila kar draga stvar in se lahko primerja z evropski cenami, sva se odločila da ga najameva, saj nama do štopanja in javnega prevoza nekako ni bilo. Pa tudi bolj »komot« je in več časa ti ostane za oglede, saj le-tega ne porabiš za čakanje na avtobusnih ali železniških postajah.

Goljufija pri najemu avtomobila

Pri enem izmed ponudnikov, ki so imeli pisarno pred hotelom, sva se odločila in vzela Hyundai Accenta. Marsikdo bi bil mnenja, da je tak avto za dva prevelik in da bi bil bolj primeren kakšen manjši avto, toda ker je bilo prtljage preveč, da bi jo lahko spravila v prtljažnik kakšnega manjšega avtomobila, tvegati vloma v avto pa tudi nisva hotela, če bi imela del prtljage na zadnjih sedežih sva se pač odločila, da raje vzameva večji avto.

Seveda pa se tudi pri najetju avtomobila nisva mogla znebiti občutka, da so naju ogoljufali. Za avto sva plačala 220 $ depozita, ki so nama jih sicer, ko sva vrnila avto, vrnili, poleg tega pa sva plačala še 1050$ s plačilno kartico in še 300 konvertibilnih pesov v gotovini. No in teh 300 konvertibilnih pesov nama ni šlo iz glave. Zakaj se jih ni dalo plačati s kartico? Zakaj z gotovino? In zakaj s konvertibilnimi pesoti in ne dolarji, čeprav sva preostale zneske in depozit plačala z dolarji? Imava občutek, da je teh 300 pesov enostavno pobasal v žep, medtem ko je državi prikazal, da je zaslužil 1050 dolarjev kolikor sva plačala s kartico. 300 konvertibilnih pesov pa je za Kubance celo veliko, če pomisliš, da ima natakar plače nekje 10 konvertibilnih pesov na mesec, doktor pa 30.

Kakorkoli že, ko sva najela avto in uredila vse formalnosti, sva se ob 10.30 uri končno le odpeljala izpred hotela. Kljub temu, da je bilo prometa malo, sva imela vseeno kar nekaj težav, da sva prišla iz Havane, saj je bilo prometnih znakov in kažipotov bolj malo, pa še ti so bili slabo vidni.

Ko te ustavi kubanski policist

Zato toliko manj zastopim kubanskega policista, ki naju je ustavil ravno v trenutku, ko sva končno le našla pot iz Havane oz. avtocesto proti vzhodu oz. Varaderu. Ko sva se namreč peljala skoti podvoz proti avtocesti, naju je ustavil policist in nama v španščini, ker angleško pač ni znal, poskušal dopovedati kaj tako groznega sva naredila, da naju je ustavil. Pa še sedaj ne veva točno. Moralo je biti nekaj v zvezi z vožnjo skozi predor… no ja, plačala sva tistih 10 CUC kazni oz. samo podpisala en listek, medtem ko sva kazen morala plačati na koncu, ko sva vrnila avto.

Na srečo je bilo to najino edino srečanje s policisti na Kubi. Sva pa zato zaradi tega srečanja cel dan vozila zelo na trnih, ker sva se pač bala kaj šele bo. Ampak kot sem že rekel, takega srečanja nisva imela nikoli več (mogoče tudi zato, ker naju je skoraj vsak nasproti vozeči voznik z »blendanjem« opozoril na policijsko kontrolo), pa tudi vožnja je bila veliko bolj sproščena. No, ampak prometnih predpisov sva se pa vseeno kar držala.

Prihod v Varadero

Skozi dokaj pusto pokrajino in ob bolj ali manj deževnem vremenu, sva ob 12.40 uri prišla v 145 kilometrov oddaljeni Varadero te ob 12.00 uri v hotel, ki sva ga rezervirala že po internetu. Preostali del dneva sva izkoristila za poležavanje na plaži, v hotelski trgovini pa sva prvič kupila tudi cigare in jih v preddverju tudi pokadila.

Evo. Toliko za danes, naslednjič pa o Cayo Cocu! Za danes pa še nekaj fotk.



Sorodne teme:

- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)

Potovanje po Kubi (2008) - 7. del

Danes bom pisal o tem, kako sem doživel Havano in na kaj moraš biti na Kubi še posebej pozoren.

Sreda, 16. aprila je bila po najinem načrtu predvidena za ogled Havane. Jutranji pogled skozi hotelsko okno ni obetal nič dobrega. Zunaj je bilo oblačno in vetrovno, ko pa sva stopila ven sva opazila, da je bilo tudi hladno. No, tega na karibskem otoku res nisva pričakovala, pa čeprav sva za vsak slučaj s seboj imela pulover, ki sva si ga seveda morala obleči.

Ko te zajebe Kubanec

V načrtu sva imela ogled starega dela Havane, kapitola, katedrale, trga revolucije in muzeja revolucije. Če bi ostalo še kaj časa, pa bi si ogledala še kakšno drugo znamenitost. Ker točnega plana nisva imela oz. ker nisva imela točno določeno kje bo najina prva postojanka, sva se pred hotelom na hitro odločila, da si greva prvo ogledat katedralo.

Do katedrale, ki je bila v starem delu Havane je bilo kar daleč, saj se je najin hotel nahajal na območju Vedada. Še preden sva resno pričela z iskanjem javnega prevoza, že se je do naju pripeljala rikša oz. kolo taksi, katerega voznik se je prav prijazno ponudil, da naju odpelje do želene destinacije. Ker so naju na vseh forumih pred odhodom opozarjali, da morava biti previdna, ker te povsod poskušajo prenesti na okrog, sva si vzela kakšno minuto časa za razmislek, saj temu domačinu nisva najbolj zaupala. No, na koncu sva se le odločila. Naročila sva mu, da naju odpelje do katedrale, za katero sva približno vedela kje stoji in se dogovorila, da bo cena 10 konvertibilnih kubanskih pesov za oba. Potem pa sva naredila napako. Ko naju je voznik vprašal koliko časa sva že v Havani oz. na Kubi, sva mu po pravici povedala, da sva ravnokar prišla. Tega, kot sva ugotovila kasneje, ne bi smela povedati. Ker je vedel, da Havane ne poznava, naju je vozil približno deset minut po nekih čudnih ulicah in naju odložil v še bolj čudni ulici in rekel, da je katedrala za vogalom v sosednji ulici. Ker se nama je ves predel zdel zelo čuden, sva se poskušala dogovoriti, da naju pripelje prav do katedrale ali vsaj na točko, da jo bova lahko videla. Vsako prepričevanje je bilo zaman, saj se ga ni dalo prepričati, češ da naju je že pripeljal. Ne vem kako pregovarjati se nama ni dalo, saj sva imela urnik kar natrpan, zato nama ni preostalo nič drugega kot to, da sva mu plačala. Seveda pa tudi tukaj ni šlo vse gladko, ker sva mu morala plačati 20 konvertibilnih kubanskih pesov, pa čeprav nama je pred vožnjo rekel, da je cena 10 za oba. No, tukaj je trdil, da je bila cena na osebo. Spet nama ni preostalo drugega kot to, da sva plačala. Nisva namreč hotela tvegati, da naju za kakšnim vogalom pričaka in naju… Ma, pustimo zdaj to.

Kubancem ni ravno za zaupati

Ko se je odpeljal sva takoj odšla za vogalom in ugotovila, da Kubancem ni za zaupati in da imajo forumi še kako prav, saj za vogalom, kot sva nekako slutila, ni bilo katedrale, ampak je še ena čudna ulica. Ker si nisva več upala najeti vozila, sva se odločila, da bova vso pot raje prepešačila. No in ta ni bila kratka. Pa tudi oblaki so se razpršili, zaradi česar je kmalu postalo zelo vroče. Do katedrale je tako še nekako šlo, čeprav je bila vsaj tri kilometre oddaljena (torej naju je Kubanec vozil bolj ali manj v krogu, saj najin hotel ni bil tako daleč stran), pa tudi do Kapitlja, muzeja revolucije in starega mestnega jedra. Zelo pa se je vlekla pot do trga Revolucije, ki je bil na čisto drugem koncu mesta. Prav zaradi tega sva ta dan prehodila okoli 10 kilometrov.

Američani bodo Kubancem zavidali

Ampak se je splačalo. Katedrala, v katero te sicer ne spustijo (nasploh je tako po vsej Kubi in je torej praksa čisto drugačna od Evropske, z izjemo Baracoe in Trinidada), ni bila nič posebnega. Je pa bilo zato toliko bolj zanimivo videti staro mestno jedro (Havana Vieja), ki je res čudovito in kjer se kolonialne stavbe na veliko obnavljajo. Ko bo Kuba nekoč obnovljena in ko se bo sedanji politični sistem poslovil, Kubanci pa bodo na polno zaživeli, bo verjetno Američanom kar malo težko pri srcu, ko bodo imeli tako blizu državo s tako bogato kolonialno zgodovino in s tako lepimi zgodovinski stavbami, ki pa jih, resnici na ljubo, v Ameriki ni kaj dosti.

Ogledala sva si tudi Kapitol, kubanski parlament, ki pa nima ravno pomembne vloge. Je pa zato iz Kapitola viden prečudovit razgled na stare kubanske avtomobile, ki so po večini stari več kot 50 let. In kar je še bolj zanimivo. S temi vozili se vozijo.

Kot zanimivost naj na tem mestu omenim še to, da so se parlamentarci, preden so se preselili v Kapitol, sprva zbirali nekje drugje in sicer v stavbi poslanske zbornice, kjer je bila kasneje predsedniška palača (sedaj je tam muzej, ki sva si ga tudi ogledala) in to vse do trenutka, ko so v ta namen zgradili stavbo, kjer pa je sedaj muzej Revolucije. Vse to pa se je dogajalo mnogo pred revolucijo.

Revolucija žre lastne otroke

Ogledala pa sva si tudi muzej Revolucije, kjer sva se seznanila prav z vso Kubansko zgodovino, ki pa bi ji Američani zagotovo oporekali. Ko se tako seznaniš s kubansko revolucijo ugotoviš, da je bila ta sicer dobra, saj so se s tem osvobodili španske diktature, v vsako vas so pripeljali zdravnika, postavili šole… vendar pa so pri vsem skupaj »malo« pretiravali. Namesto, da bi se šli demokracijo, so revolucionarji postajali vedno bolj diktatorski in zaradi njih je pač Kuba tam kjer je. Se popolnoma strinjam s trditvijo, ko pravijo, da revolucija žre lastne otroke.

Kubanske trgovine in kubanski rum

Na poti proti trgu Revolucije sva se ustavila v eni izmed malo »boljših« oz. malo bolje založenih trgovin in ugotovila, da imajo izbiro zelo majhno. Manjšo kot smo jo denimo imeli v času socializma v Jugoslaviji. V bistvu za vsak izdelek eno vrsto, brez izbire. So pa imeli rum, zaradi katerega sva v trgovino sploh šla, tako da sva kupila Havano Club, najbolj znan kubanski rum. Če kdo misli, da je najbolj znan kubanski rum Bacardy, se moti, saj Bacardy izdelujejo kubanski izseljenci v Italiji, medtem ko Havano Club izdelujejo prav na Kubi.

Na koncu sva si ogledala še Trg revolucije, kjer vsakoletno poteka shod ob prazniku dela, tam pa ima oz. je imel govore Fidel Castro.

Jose Marti

Na trgu Revolucije sva se povzpela še na stolp pred katerim stoji ogromen kip kubanskega pesnika, pisatelja, novinarja, slikarja, diplomata in prevajalca Joseja Martija.

Jose Marti je za Kubance nacionalni prvak in ga častijo prav na vsakem koraku. V Španiji je študiral pravo in napisal veliko člankov o napačni politiki Španije do Kube. Spodbudil je revolucijo in Kubansko neodvisnost od Španije. Zelo je vplival tudi na politike, ki so bili proti Ameriški priključitvi Kubi. Januarja 1892 je ustanovil Kubansko Revolucionarno partijo z namenom, da Kubo in Puerto Rico osvobodi izpod Španije. 25. Marca sta skupaj z Máximom Gómezom izdala Manifesto de montecristi, v katerem sta razglasila kubansko neodvisnost, konec vsakršnemu razlikovanju in poveličevanju ene rase na račun druge/ih, poimenovala sta vse Špance, ki niso nasprotovali kubanski neodvisnosti, kot prijatelje in vojno vsem tistim, ki so stali na poti kubanske neodvisnosti. 11. Aprila je Martí pristal na Kubi z manjšo silo uporniških izgnancev, kjer mu je bil dodeljen naziv General-major. José Martí je bil 19. Maja 1895 ubit v bitki pri Dos Ríos.

Javni prevoz na Kubi

Z vrha stolpa je viden je čudovit razgled na celotno Havano z okolico. Tukaj so se prav lepo videle tudi ceste, ki so široke, toda prazne, saj avtomobilov skorajda ni. Skoraj vsi se namreč vozijo z avtobusi, ker denarja za avtomobile ni. No, izven Havane, kot sva opazila na samem potovanju po Kubi, tudi avtobusov ni, zaradi česar se ljudje vozijo s predelanimi kamioni za živino ali pa celo s kočijami. No, na veliko tudi štopajo in upajo, da jim bo kakšen od redkih avtomobilov ustavil.

Po ogledu naju je čakala samo še dolga pot nazaj proti hotelu Nacional, kjer sva se na njegovi terasi privoščila nekaj najboljših mojitov na Kubi, ki jih priporoča tudi Lonely Planet.

Dragocene plastenke in elektrika

Kot zanimivost naj povem še tri stvari, ki sem jih po sprehajanju po Havani ugotovil. Pri Kubancih so zelo zaželjene prazne plastenke vode, ki jih očitno primanjkuje, saj si Kubanci verjetno vode v plastenki ne morejo privoščiti.

Zelo zanimivo in po drugi strani grozljivo je to, da na Kubi zelo varčujejo z elektriko, zaradi česar se večkrat zgodi, da za nekaj minut enostavno zmanjka elektrike.

No in še tretja stvar. Brez vsaj malo znanja španščine ali vsaj malo znanja sporazumevanja z rokami, na Kubi nimaš kaj iskati, ker skoraj nihče ne zna govoriti angleško.

Tako. Toliko za danes. Oglejte si še fotke, naslednjič pa o najemu avtomobila in poti proti Varaderu.



Sorodne teme:

- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)

Potovanje po Kubi (2008) - 6. del

V današnjem zapisu bom med drugimi pisal o tem, zakaj ne leteti s Cubano Air in o načinu plačevanja na Kubi.

Po dvodnevnem bivanju v Miamiju, ki sva ga izkoristila predvsem za poležavanje na plaži in odkrivanju nočnega življenja, sva najino pot nadaljevala v torek, 15. aprila. S taksijem, za katerega je potrebno plačati 33 $ (toliko za informacijo, če kdo razmišlja o obisku Miamija), sva se odpeljala do letališča, od tam pa smo ob 10.10 uri odleteli proti Kubi. Pravzaprav proti Cancunu v Mehiki, saj nobena letalska družba iz Amerike ne sme leteti na Kubo.

Zamuda letala

Pristali smo po uri in pol letenja ter dali urine kazalce za uro nazaj. Glede na to, da je bila ura 10.40, let pa je bil predviden ob 14.25 uri, je bilo več kot dovolj časa, da sva odšla na buritos in se sprehodila po Duty-free coni. Žal pa je tako, da se je odhod letala krepko zavlekel. Po treh urah in pol dodatnega čakanja je letalo družbe Cubana air ob 17.55 uri le vzletelo. Zakaj je prišlo do zamude, pravzaprav ne vem. Dejstvo pa je, da se to pri Cubani air pogosto dogaja. No, vsaj tako je na letališču trdil nek Američan, ki je po rodu Kubanec in ki zaradi obiska svojih sorodnikov pogosto leti na Kubo, poleg tega pa sem to izkusil tudi na lastni koži, ko sem se vračal iz Kube v Mehiko in zaradi ponovne zamude letala, zamudil naslednji let iz Cancuna v Miami. Ampak o tem enkrat drugič.

Vsem, ki se odpravljate na Kubo (še posebej iz ZDA) priporočam, da letite z letalsko družbo Mexicana, ki težav z zamujanjem nima. No, pa tudi bolj varna je. Za Cubano sem namreč, šele po vrnitvi v Slovenijo izvedel, da spadajo letala omenjene družbe med pet najbolj nevarnih letal na svetu!

Nam se na srečo ni nič zgodilo, čeprav se ne bi čudil, da bi do kakšne tragedije prišlo. Rusko letalo je bilo namreč lep primerek muzejskega letala in se sprašujem, kako da takšnemu letalu sploh še pustijo leteti. Ne samo, da je bilo letalo staro, da so bili sedeži polomljeni in da ni bilo klime, to letalo sploh nima sistema za uravnavanje pritiska. Prav zato ti pred letom razdelijo bonbone, s katerim uravnavaš pritisk v glavi in ne, kakor sem sprva mislil, zaradi dobrodošlice.

Prihod v Havano

Po dobri uri letenja smo ob 19.00 uri oz. ob 20.00 uri po kubanskem času, prispeli v Havano. Pogled z letala je bil kar malo grozljiv, saj je bila skoraj celotna Kuba v temi. Sem in tja se je videlo (predvsem v Havani) nekaj luči.



Po pristanku letala smo odšli čez mejno kontrolo, kjer pa sem moral policistko opozoriti, da mi potnega lista ni žigosala, saj bi mi lahko ameriški policisti, ko bi se vračal v ZDA, komplicirali. Očitno so na te prošnje Kubanci že navajeni, saj mi je policistka odgovorila, da potnega lista itak ni nameravala žigosati.

Po opravljeni kontroli smo odšli še po prtljago, kjer pa je bilo videti marsikaj. Po traku niso prihajali samo kovčki in potovalke, kakor je to običajno, ampak tudi klime, televizorji, dvd predvajalniki,.. Vse kar se na Kubi, do še pred kratkim, ni dalo kupiti ali pa so te stvari nenormalno drage.

Tako letalo, kot vsa ta tehnika mi je dalo slutiti, v kakšno državo sem prispel. In če sem pred potovanjem približno vedel kam potujem, so me vse te stvari vseeno kar malo presenetile.

Ko sem po dolgem času le dobil svojo prtljago in z njo odšel mimo carine, ki nas turistov sploh ni kontrolirala, je bila prva naslednja stvar menjava denarja.

Kateri način plačevanja izbrati?

Ko sem se pripravljal na to potovanje, sem ogromno časa posvetil iskanju informacij glede plačevanja na Kubi. Ker je bilo po raznih forumih veliko opozoril, da kreditnih kartic povsod ne jemljejo in da so vprašljivi tudi potovalni čeki, sem se odločil, da bom vse plačeval z gotovino. Zelo tvegana odločitev, glede na to, da so povsod tudi opozarjali, da je potrebno zelo paziti, da te kakšen, sicer prijazen Kubanec, ne okrade. Na srečo se to na celem potovanju ni zgodilo. Na podlagi vseh zbranih in tudi zelo različnih informacij, ki sem jih našel na internetu, sem se na koncu odločil, da s seboj vzamem evre, pa čeprav sem dolgo razmišljal, da bi s seboj vzel dolarje. Ugotovil sem, da sem se prav odločil. Če v menjalnici menjaš dolarje, ti namreč obračunajo še 10% provizijo, medtem ko ti tega pri menjavi evrov ne obračunajo. Torej, če že greste na Kubo, je trenutno najboljša valuta evro.

Kakorkoli že, vse evre sem takoj zamenjal v kubanske konvertibilne pesote (CUC). To je valuta, ki je pred leti zamenjala ameriški dolar in je namenjena turistom. Predvsem pa je CUC desetkrat vrednejši od njihove nacionalne valute (peso) s katerim operirajo domačini. Tujcem je namreč z njihovim pesom prepovedano plačevati in mi ga v menjalnici, kljub moledovanju, ni uspelo kupiti. Če bi mi to uspelo, bi marsikje ceneje prišel skozi, kot pa sem sicer. Cene za turiste so namreč vse v CUC-ih, kar pomeni, da so vse stvari za turiste 10 x dražje kot za domačine. Ker sem bil s fotoaparatom, kamero in prtljago ter najetim avtomobilom močno podoben tujcu, mi tudi kasneje CUC-ov ni uspelo zamenjate v nacionalne pesote. Kaj takega bi mi uspelo samo, če bi izgledal kot domačin. Pri meni je bilo to že, zaradi svetlejše polti od kubanske, nemogoče in zato se tudi trudil nisem kaj pretirano. Sem pač vse plačeval desetkrat dražje.

Povsod poskušajo zaslužiti

Po nakupu CUC-ov sva pot nadaljevala s taksijem do hotela Nacional de Kuba. Za prvih šest dni sva imela namreč rezervirane v hotelih, v nadaljevanju pa sva prenočevala v Casa particulares. Za vožnjo do hotela sva plačala 30 CUC, kar je približno 21 € in se pri tem naučila, da nikoli, ampak res nikoli, ne smeš pustiti, da ti nekdo dela uslugo, ker te na koncu to vedno stane. V tem primeru sva za taksi plačala 30 CUC, čeprav bi morala cena biti 25 CUC. Tako pa sva se pustila neki ženski, da nama je poklicala taksi in na ta način zaslužila 5 CUC. Ta denar ji je plačal taksist, ki pa je denar dobil povrnjen s tem, da nama je pač računal 30 CUC.

V hotel Nacional, ki je bil zgrajen leta 1930 in v katerem so prenočevali Ava Gardner, Winston Churchill, Ernest Hemingway in mnogi drugi, sva prišla ob 21.30 uri in se odločila, da si bova Havano ogledala naslednji dan.

O Havani torej naslednjič!

Sorodne teme:

- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)

Potovanje po Kubi (2008) - 5. del

Končno nadaljujem s pisanjem mojega potopisa po Kubi, saj je od zadnje objave preteklo že dobre tri tedne. Toda dejstvo je, da za pisanje enostavno ni dovolj časa. Tokrat sem si ga le vzel in sem napisal nekaj o Miamiju, ki je bila vmesna postaja na poti na Kubo, o kateri bom pisal naslednjič. Danes torej Miami.

Iz letališča sva se po široki avtocesti mimo downtowna in visokih stolpnic, odpeljala do Miami Beacha, podolgovatega otoka, ki je od Miamija ločen s številnimi mostovi. Iz taksija sva izstopila na Drexel aveniji, v predelu South beach, kjer sva imela za tri dni rezervirano prenočišče. Lokacija je bila fenomenalna, saj je bila glavna ulica Lincoln road, na kateri se odvija glavnina družabnega življenja na Mimi Beachu, takoj za vogalom. Na Lincoln roadu si namreč lahko privoščite dobro večerjo v eni izmed mnogih restavracij (veliko je sicer italijanskih), lahko popijete pijačo v enem izmed številnih barov ali pa si konec koncev kupite kakšno oblačilo. Izbire je namreč dovolj za vse okuse.




V Miamiju sva se na dan prihoda sprehodila po Lincoln roadu, preostali del mesta pa sva si ogledala v nedeljo in ponedeljek. Pravzaprav sva si ogledala samo pisane stavbe v predelu Art-deco, imenovanem po gradbenemu slogu stavb, ki so bile tukaj zgrajene med leti 1920 in 1950. Preostali čas pa sva izkoristila za kopanje v Atlantskem oceanu, saj drugega v Miamiju, razen nakupov in zabave, resnici na ljubo, ni za početi.

Sicer pa je mesto zelo zaznamovala bližina Karibov, predvsem Kube. Zaradi lege in bližine kubanskega otoka živi v Miamiju veliko priseljencev. Znotraj mesta Miami je zraslo mesto v malem − Little Havana (Mala Havana), ki leži na osmi ulici (8th Street ali Calle Ocho) in je kulturno ter administrativno središče kubanskih pribežnikov.



Nasploh pa bi lahko za celoten Miami rekli, da ni tipično ameriško mesto. Ko sem se sprehajal po mestu sem imel zelo mešane občutke. Miami je s svojimi stolpnicami in franšiznimi prodajalnami ter restavracijami hitre prehrane, tipično ameriško mesto. Ko to povežeš s tropskim podnebjem in številnimi palmami ter španskim jezikom, ki ga govori večina domačinov, pa je občutek zelo hecen. Kot bi celotno ameriško mesto preselil na nek tropski karibski otok.

Sorodne teme:

- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)

Potovanje po Kubi (2008) - 4. del

Do sedaj sem vas obremenjeval s kubansko zgodovino, danes pa res začnem pisati o svojih doživljajih s potovanja po Kubi, o katerih sem sicer nekaj malega pisal že sproti. Od danes naprej bom namreč o vsem skupaj pisal veliko bolj obsežno. No in prva stvar o kateri bom pisal je dogodek, zaradi katerega sem skoraj prespal let za Miami, v nadaljevanju pa med drugimi tudi o "varnosti" na letalih...

Najino potovanje se je začelo v soboto 12. aprila, ko sva se morala najprej odpeljati do letališča v Münchnu, od koder sva poletela na onstran Atlantika. Let iz Münchna je bil namreč najcenejši, saj so bili leti iz Dunaja, Benetk ali celo Ljubljane, neprimerno dražji.

V primerjavi z Ameriko, pa tokrat karte nisva kupila v eni izmed turističnih agencij, kjer sva pred tremi leti imela še popust (za vse, ki smo bili mlajši od 26 let), ampak preko interneta oz. preko internetne strani Expedia. Vseeno je bila karta dokaj ugodna, sploh če se upošteva, da sva na Kubo letela preko Miamija. V kolikor bi kupila karte za direkten let na Kubo, pa bi verjetno prihranila nekje 200 €. Kakorkoli že. Ker sva se odločila, da si želiva ogledati Miami, ki je iz potovalnega načrta izpadel pred tremi leti, sva se pač odločila za to varianto.

Najin odhod je bil planiran ob pol treh zjutraj in ob predpostavki, da bi do Münchna vozila štiri ure in pol, bi morala tja prispeti, če bi bilo vse normalno, ob sedmih, torej dve ure pred odhodom letala. Toda žal ni bilo tako.

Namesto ob pol treh sva se namreč odpeljala šele ob treh. Glede na to, da sem vstal šele petnajst minut pred tretjo, pa je ta čas vseeno zelo odličen. In kaj se je zgodilo? Ker sem imel novi telefon in je imel neke probleme z budilko na uri oz. alarma nisem pravilno nastavil, ura enostavno ni zvonila. Kaj hitro bi se torej lahko zgodilo, da bi let… hm… prespal.

Ni potrebno posebej poudarjati, da sem se ob pogledu na uro zgrozil in da je temu sledilo kar se da hitro preoblačenje, ob treh že v avtu in ob petnajst čez tretjo, na poti proti letališču. Ker pa je bila cesta prazna, sva tja prišla samo petnajst minut kasneje, kot pa sva predvidevala, torej ob 7.15 uri. Žal pa je tako, da sva avtobus, ki na vsakih dvajset minut vozi do terminala, zamudila za kakšno minuto, tako da sva se do terminala odpeljala šele z avtobusom, ki naju je pobral ob 7.35 uri in naju odložil ob 7.50 uri. Dovolj časa torej, da pravočasno prideva na letalo. Toda ne. Ker nekako ni bilo najinih letalskih kart v mreži (kopije e-pošte, kjer so nama potrdili nakup kart preko interneta, sva imela s seboj), so naju začeli letališki delavci pošiljati izpred enega okenca, na drugega. Vse skupaj je trajalo toliko časa, da nama je na koncu, pol ure pred odhodom letala, ena izmed Lufthansinega osebja, ki naju je le uspela vnesti v računalnik in prijaviti za let, dejala, da je vprašanje, če bova sploh uspela pravočasno priti čez vse varnostne sisteme in na letalo.

Po prijavi za let in oddaji prtljage je seveda sledil šprint na čisto drugi konec letališča, ki ga imajo očitno v uporabi Američani in je popolnoma ločen od drugih letalskih družb. No, na srečo nama je na koncu le uspelo in sva na letalo prišla še pravočasno, pa čeprav vsa prepotena. Na naslednjih letih težav s kartami na srečo nisva več imela, saj so bile vse karte normalno vnesene v mrežo oz. sistem.

Predviden prihod letala v Chicago, ki je bila vmesna postaja do Miamija, je bil ob 11.30 uri in to kljub pol ure kasnejšemu odhodu iz Münchna. Letalo je bilo kar udobno, zmotilo pa me je predvsem to, da ni imel vsak potnik svojo televizijo, kar se za čezoceanski let, spodobi. V letalu, s katerim sva se vračala nazaj v Evropo, je namreč imelo prav to. Druga stvar, ki pa me je zmotila je to, da je bil jedilni pribor kovinski. Proti kovini seveda nimam nič, saj je s takim priborom veliko lažje jesti kot pa s plastičnim. Bolj me je namreč zmotilo to, da vsi poudarjajo zagotavljanje varnosti pred terorističnimi napadi in ne vem kaj še vse. A kovinski jedilni pribor pa kar dovolijo? Meni osebno se to zdi zelo čudno. Tako kot se mi zdi čudno, da pri pregledih potnikov, tukaj v Evropi, niso tako natančni kot Američani, pri katerih se moraš, ko greš mimo kontrole, sezuti. Tega tukaj, vsaj v Münchnu, ne doživiš.

Po devetih urah letenja smo prispeli v Chicago ob 11.30 uri po ameriškem času. Kontrola je bila opravljena zelo na hitro. Ena fotografija in en prstni odtis in to je bilo to. Na srečo smo ena izmed redkih držav, ki lahko v Ameriko potujejo brez vize. Postopek za državljane držav, ki potrebujejo vizo, je namreč malce daljši in me drugimi ne zadostuje samo en prstni odtis, ampak morajo dati odtis celotne dlani.

Po res zelo hitri kontroli in prijaznemu policistu, sva se čekirala za naslednji let, saj kart, kljub temu, da je šlo za povezovalni let, zaradi problemov v Münchnu, nisva imela. Ob 12.10 uri sva se z letališkim busom že odpeljala iz terminala pet proti terminalu ena in bila ob 13.30 uri (pol ure pred odhodom letala) že v čakalnici.

Vzleteli smo ob 14.45 uri in po dveh urah letenja, ob 17.25 uri prispeli v Miami, kjer pa je že bilo toplo. Če je bilo še v Münchnu in Chicagu štiri stopinje, pa je bilo v Miamiju prijetnih petindvajset.

Toliko za danes, naslednjič pa bom pisal o obisku Miamija in vam postregel tudi že s prvimi fotografijami.

Sorodne teme:

- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)

Potovanje po Kubi (2008) - 3. del

Danes še nekaj besed o Fidelu in Che-ju...naslednjič pa, obljubim, končno o mojem potovanju, ki ga bom začel z Miamijem. :) Ampak to si pa le preberite. Je zanimivo.

Fidel Castro

Fidel Castro Ruz se je rodil 13. avgusta 1927. Oče Angel Castro se je najprej poročil z neko učiteljico, s katero je imel dva otroka. Kasneje pa se je zapletel s svojo kuharico in imel z njo pet nezakonskih otrok, med katerimi je bil drugi Fidel. Ko je Angelova žena umrla, se je poročil s Fidelovo materjo Lino Ruz. Glavni razlog poroke je bil, da jezuiti Fidela kot nezakonskega otroka ne bi vzeli v svoje šole. Fidel je bil že kot otrok trmast in odločen. V šoli so ga odlikovali inteligenca, odločnost in šarm. V Santiagu je obiskoval dve jezuitski šoli, nato pa leta 1942 šolanje nadaljeval v Havani, v t. i. pripravljalni jezuitski šoli, iz katere se je lahko vpisal na univerzo, kjer je leta 1945 začel s študijem prava. V študentskih letih je Fidel še naprej gojil strast do športa, njegova osebnost je bila silovita, ekskluzivna, bil je podjeten, z občutkom za vodenje in študent z zelo dobrim spominom. Že za časa študija je začel sodelovati v študentskem gibanju, vendar je že takrat pazljivo izbiral prijatelje. Sanjaril je o tem, da bi z uporom in bojem skušal spremeniti položaj v deželi. Fidel je bil že v prvih univerzitetnih letih član skupine Manicatos – študentov, ki so se bojevali za pravice in opozarjali na slabosti v javnem življenju. Tudi oblast je postala kmalu pozorna na Castra in ga že takrat skušala s provokacijami pritisniti ob zid. V tem obdobju je Fidela zaznamovala tudi osamljenost, saj je težko našel ljudi, ki bi jim lahko zaupal. Leta 1950 je Fidel Castro doktoriral, leto pred tem pa se je poročil z Mirtho Diaz Balartovo, s katero je imel enega otroka. Odprl je odvetniško pisarno, ki pa mu ni prinesla nekega dobička, saj je branil predvsem revne ljudi. Medtem se je posvečal tudi politiki in bil dejaven pri Ortodoksni mladini. Fidel Castro je zaplul tudi v revolucionarne vode. Leta 1952 je nameraval kandidirati na parlamentarnih volitvah, kar mu je s strmoglavljenjem predsednika Carlosa Prie Socarrase in preklicem volitev onemogočil Fulgencio Batista. Ko je Castro uvidel, da Batisti ne more od živega niti po sodni poti, je izvedel neuspešen napad na Moncado, zaradi česar sta skupaj z bratom Raulom pristala v zaporu. V svojo obrambo je govoril pet ur, njegov govor »Zgodovina mi bo oprostila« pa je postal prvi programski manifest Gibanja 26. julij, ki je sprožilo kubansko revolucijo.

Ob vsej revolucionarni dejavnosti pa se je Fidel pokazal tudi kot romantičen ljubimec, kar dokazujejo pisma, ki jih je kot mlad, na 15 let zapora obsojen revolucionar, leta 1953, iz zapora na Isla dela Juventud, v Havano pisal »ljubljeni Natty« Revuelta. Prav v njeni hiši je tedaj 26-letni Castro našel zatočišče in podporo za strmoglavljenje diktatorja Batiste. Ko je Castro po neuspelem državnem udaru končal v zaporu, ga je zapustila žena, Natty pa je z njim ohranila stike in kmalu se je med njima razvilo ljubezensko razmerje. Iz tega razmerja se je rodila hči Alina, ki je leta 1982 prekinila stike z očetom in emigrirala v Španijo. O očetu je povedala: »Oblast in čaščenje sta ga naredila brezčutnega. Tak režim se ohranja u ustrahovanjem, zasužnjevanjem, ohranjanjem povprečja. Ljudje na položajih se iz previdnosti zamenjujejo. Iz veleposlanika postaneš minister ali pa obtičiš doma, tako kot moj brat Fidelito.« Poleg Alinine matere je imel Castro v tistem času še dve ljubici, kasneje pa se je poročil s sedanjo ženo Dario Soto del Valle, s katero ima pet otrok.

V ječi je Castro postavil temelje Gibanja 26. julij in ob vrnitvi v Havano so ga sprejeli kot narodnega junaka. Že tistega dne je Fidel postal v očeh kubanskega ljudstva njihov legendarni vodja. Kasneje se je zaradi okrepitve Batiste moral umakniti v Mehiko, kjer je navezal stike z Ernestom Guevaro, kasneje pa v ZDA, kjer je v enem od svojih govorov dejal: »Leta 1956 bomo svobodni ali pa bomo postali mučeniki.«, obvezal se je, da se bo leta 1956 izkrcal na Kubi. In res se je vrnil na Kubo, kjer so njegove uporniške sile, znane pod imenom »Gibanje 26. julija« pridobile podporo ljudstva. Decembra 1958 je izvedel pohod na Havano in povzročil padec Batistovega režima. Castro se je sam imenoval za premiera februarja 1959, ta naslov je obdržal vse do leta 1976, ko je postal predsednik Sveta države in Sveta ministrov. Nacionaliziral je kubanske vire, (med drugim, kljub besu svoje matere in trajni zameri svoje sestre, je najprej nacionaliziral prav posestvo svoje družine), kolektiviziral kmetijstvo in ustanovil enostrankarsko socialistično državo.

Po letu 1961 je Castro postal še trdnejši marksist, v jasnejšem zavezništvu s SZ, vse bolj se je zanašal na sovjetsko gospodarsko in vojaško pomoč. Seznam poskusov atentatov na Castra je zelo obširen, obsega vse od miniranih cigaret, dinamita, ki naj bi mu razstrelil brado, številnih najetih morilcev in večih poskusov zastrupitve. Objavljen je bil podatek, da so v 40 letih Castra poskusili ubiti 667 krat. Za to rekordno številko pa Kubanci krivijo predvsem ZDA, saj so ga obravnavali kot sovražnika številka ena.

Castro je karizmatična avtoriteta, bil je najboljši politični vir revolucije. Olajšal je tranzicijo v socializmu in dopustil preživetje režima celo pri resnih napakah ekonomske politike, ob tem pa je ostala ljudska podpora vselej enaka. Fidel zna biti mikaven, vljuden in olikan, a tudi krut, nasilen in trmast. Hkrati je zvit, velikodušen, častihlepen in idealističen. Je energičen, karizmatičen, optimističen in pogumen, a tudi brezobziren in egocentričen. Je nadarjen politik in odličen govorec (njegovi govori so včasih trajali tudi 6 do 10 ur), ko se ogreje se lahko pogovarja s komerkoli in o čemerkoli. Na Kubi ni njegovih spomenikov, saj sam pravi, da ne želi nikakršnega kulta osebnosti. El maximo lider je ponosen in veliko da na čast. Njegovo uradno geslo je »Komunizem ali smrt!«. Ne prenaša nikakršne konkurence in nekateri celo menijo, da je prav zato izdal Che Guevara in ga prepustil smrti v Boliviji.

Ko je Castro prišel na oblast je dejal: »Sem človek, ki ve, kdaj je treba oditi.«. Castro se je uspešno obranil vsem izzivom in napadom vladavine. Svoj položaj je ohranil dlje kot marsikateri drug voditelj in šele pred kratkim položaj predal svojemu bratu Raulu.

Ernesto Guevara de la Serna – CHE

Rodil se je leta 1928 v Argentini. Že pri dveh letih je dobil astmatični napad in astma ga je spremljala celo življenje. Starši so pri otrocih vzgojili zelo liberalne poglede na svet. Mati, na katero je bil Che zelo navezan, je s svojim načinom in obnašanjem takorekoč narekovala Chejev karakter, kajti že zelo zgodaj ga je naučila sovražiti tedanji družbeni in gospodarski sistem.

Šolska spričevala so ga tako ocenjevala kot upornega, drznega in pogumnega in čeprav je bil sramežljiv in vase zaprt, se je za svojo stvar vedno znal boriti. Na veliko presenečenje se je odločil za študij medicine, saj si je hotel s pridobljenim znanjem pomagati. Kot dijak je nato spoznal starejšega prijatelja, Alberta Granadosa, s katerim sta se kot mlada avanturista leta 1951 skupaj odpravila na pot po Latinski Ameriki z motorjem, da bi proučila socialne in politične razmere. Na tem potovanju se je Ernesto prvič seznanil z revščino, izkoriščanjem delavcev ter z diktaturo. Po vrnitvi s potovanja leta 1953 v Buenos Airesu je postal doktor medicine.

Po študiju se je odločil za obisk prijatelja Granadosa v Venezueli, a se spotoma ustavil v Gvatemali, kjer je potekala prava revolucija. Po neuspeli gvatemalski revoluciji se je Ernesto pridružil skupini Kubancev, ki so ga seznanili z idejami o revoluciji na Kubi in o Fidelu Castru ter se z njimi odpravil v Mehiko. V Mehiki in Gvatemali se je dokončno preobrazil v revolucionarnega komunista. V Mehiki je spoznal brata Castro, postal zdravnik ekspedicije in se nauči gverile (vojskovanje, nabava denarja, orožja, hrane). Chejevi prvi vtis o gverili in o Fidelu je bil ta, da je nadvse prepričan v zmago in uspešnost akcije. Tukaj je dobil Ernesto tudi ta poznani vzdevek ''CHE'', ki v argentinsko španskem narečju pomeni ''ej, ti'' oz. ''tovariš''.Tako je jeseni 1956, 82 ljudi z majhno barko odplulo proti Kubi in revoluciji naproti. 1957. leta so gverilci v ofenzivi zmagali in novica se je hitro razširila po deželi in revolucija s Fidelom in Chejem na čelu je pridobivala vse več simpatizerjev. Med boji je Guevara veliko prispeval k morali mož, skrbel za Radio Rebelde in časopis El cubano libre. Po dobrih dveh letih boja so revolucionarji, imenovani barbudi zmagali. Do takrat je imel le Fidel čin komandanta in samo on jih je podeljeval, podelil pa ga je Cheju in bratu Raulu in od takrat je to najvišji čin na Kubi (od tod tudi rdeča zvezda na Che Guevarovi baretki). Februarja 1959 so ga razglasili za kubanskega državljana od rojstva, zaradi zaslug ob invaziji na Kubo. Castro pa mu je zaupal oddelek za industrijo v okviru inštituta za agrarno reformo in mesto direktorja narodne banke. Bil je tretji najpomembnejši mož na Kubi. Leta 1961 je postal minister za industrijo. Potoval je po socialističnih državah, Aziji in Afriki in sklepal gospodarske stike ter vedno znova opozarjal na nujen oborožen odpor - gverilo. Leta 1965 je zapusti Kubo in v pismu razloži Castru svoja stališča ter se odpravil naproti novi revoluciji. V pismu je napisal slavna stavka »Hasta la victoria siempre!« (Do zmage, za vedno!) in »Patria o muerte!« (Domovina ali smrt), kar je še vedno uradni kubanski slogan.

Nazadnje je odšel v Bolivijo, ki jo je hotel osvoboditi z majhno skupino gverilcev. Ko so za njegove načrte izvedele ameriške oblasti, so ga hotele uničiti. 8. oktobra 1967 je bil ranjen in ujet v spopadu, kjer naj bi ga tajno ustrelili, svetu pa sporočili, da je podlegel smrtnim ranam, a glede njegove smrti obstaja več teorij.

Che je postal absolutna legenda, absoluten mit, padel angel. Postal je pop kulturni Bog, maskota kontrakulture, saj se je upiral sistemu in režimu. Che je bil narejen v treh potezah: brada, oči, zvezda. Jean Paul Sartre ga je celo označil za najpopolnejšega človeka našega časa. Toda Che gverilec v pragozdu tretjega sveta, simbol zatiranih in ponižanih, je bil preveč stvari hkrati: zdravnik in vojak, ekonomist in komunist, revolucionar in bankir, zahrbtni gverilec in ambasador, birokrat in pustolovec, astmatik in romantik. Rekli so mu Robin Hood iz rdečega gozda, pa Don Kihot komunizma, novi Garibaldi ter seveda boljševik z nožem med zobmi. Che je bil pač neumorni fanatik in promotor planskega socializma, tudi obseden s kultom nasilja in romantičnim odnosom do orožja. Verjel je namreč, da je treba oblast prevzet nasilno, z revolucijo in orožjem in da ne obstaja druga pot ali način.

Vir

Sorodne teme:

- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)

Potovanje po Kubi (2008) - 2. del

Kot sem obljubil že v prejšnji objavi, bom danes napisal nekaj "malega" o kubanski revoluciji in socializmu oz. razlogih zakaj je Kuba danes tam kjer je.

Kubanska revolucija

Vrnitev na Kubo in začetek gverilskega gibanja

Po intenzivnih pripravah se je novembra 1956 skupina 82 pripadnikov Gibanja 26. julij vkrcalo na majhno jahto »Granma«. Ladja je prišla na Kubo z manjšim številom privržencev in z zamudo, pristali pa so na nedostopnem obrežju. Ko so prispeli, so jih vojaške sile predsednika Batiste takoj opazile in uporniki so se morali ob hudem spopadu razkropiti. Nekaj jih je uspelo zbežati, druge pa so ujeli in pobili. Preživeli so se zatekli v gore Sierre, kjer so razvili močno gverilsko gibanje, proti kateremu so bile Batistove sile neuspešne. Gibanju so se pridružili kmetje, saj si je le-to zadalo cilj, da bi kmetje dobili zemljo. Gibanje je bilo takrat omejeno le na provinco Orient na vzhodu države. Toda med provincama Orient in Havano so obstajala velika socialna in politična nasprotja. Upornikom so se pridružili ljudje iz mest, ker se niso strinjali z diktaturo. V tem pa se je kazalo kubansko nacionalno nasprotje. Razrešiti nasprotja med glavnim mestom in notranjostjo dežele je pomenilo toliko, kot sprožiti agrarno in proti imperialistično revolucijo. Toda gverila se je krepila, ZDA pa so gibanje predolgo podcenjevale in še naprej vojaško podpirale Batisto.

Priprave na revolucijo in revolucija

Aprilska vstaja 1958 ni bila uspešna, novembra istega leta so bile razpisane »ameriške« volitve, ki so jih Kubanci bojkotirali, saj so vedeli, da bodo rezultati prirejeni. Castro je novembra 1959 zapustil generalni štab v gorah in začel prodirati s svojimi silami proti Santiagu de Kuba in s tem se je začela končna ofenziva revolucionarnih sil. Zasedali so kraj za krajem, Batistu pa ni uspelo razbiti revolucije, zato je v novoletni noči v Havani podpisal odstop in bil prisiljen zbežati iz države z letalom.

1. januarja 1959 je Castro razglasil zmago kubanske revolucije. Sestavil je poziv delavcem, kjer je bilo rečeno, da morajo po sedmih letih boja doseči »popolno zmago ljudske demokracije«. Deželo je zatem zajela generalna stavka. Castro si je najprej zadal cilj likvidacije armade in s tem omogočiti pravo revolucijo, ki je možna le ob podpori širših ljudskih množic. Tako je dal prijeti in usmrtiti veliko Batistovih privržencev. Začasno predsedniško mesto je zavzel sodnik Urrutia, ki so ga priznale druge države (ZDA, VB, ZRN). Castro se je imenoval za ministrskega predsednika in začel snovati marksistično-leninistično vlado ter objavil program o uvedbi demokratičnih svoboščin in izvedbi socialnih reform. Odločil se je, da bo Kubo osvobodil gospodarske nadvlade ZDA in ker se z ZDA ni mogel dogovoriti za gospodarsko in diplomatsko sodelovanje, se je po pomoč obrnil na nekdanjo SZ, ki mu je dobavljala posojila, orožje in hrano.

Ker je kubansko gospodarstvo kazalo neokolonialistični značaj, je bila revolucija uperjena proti neokolonializmu. Socialistični značaj pa je dobila revolucija šele leta 1960 z nacionalizacijo tujega kapitala in bank. Nacionalizacija je imela proti imperialistični značaj. Država je postala lastnica naftnega konzorcija, kubanske letalske družbe in njenega letališča, tovarn sladkorja ter mnogih hotelov in restavracij. Kuba je nato nacionalizirala še bančna posojila ZDA. Toda imperialisti proti Castru niso izgubljali časa in so zaceli z organizirano kampanjo proti revoluciji. Ampak Castro je še naprej spodbujal ljudstvo, da naj bo pogumno in naj se bori naprej.

Marca 1959 je začel izvajati nacionalizacijo in do začetka leta 1960 je postopoma nacionaliziral skoraj vso ameriško lastnino, razlastil je tuje industrialce in kolektiviziral kmetijstvo. Tako je Castro 18. novembra 1959 izjavil:«Da je usoda revolucije in domovine v rokah delavskega razreda.«

Medtem so se nasprotja med ZDA in Kubo povečevala, pritisk ZDA je naraščal, nova kubanska vlada pa je odklanjala sleherno vmešavanje v notranje zadeve. Leta 1969 je ameriška vlada poslala ostro noto vladi Castra, češ da je le-ta grobo kršila mednarodno in kubansko pravo, ko je zaplenila imetje na Kubi. Zato so se ZDA umaknile, uvedle trgovinsko zaporo in pretrgale diplomatske odnose s Kubo. Zapora je močno prizadela kubansko gospodarstvo, ki je bilo skoraj v celoti odvisno od ZDA. Toda SZ je bila pripravljena nuditi gospodarsko in vojaško pomoč ter odkup sladkorja. Državi sta podpisali gospodarski sporazum in vzpostavili diplomatske odnose. Od leta 1961 do 1990 je bil Castro odkrit zaveznik SZ. Po razpadu SZ pa je Kuba prenehala dobivati pomoč tudi tukaj, kar pa je privedlo do še večje revščine.

Kuba po revoluciji, poskus invazije na Kubo

Rojstvo nove socialistične države tik pred vrati ZDA je sprožil velik preplah in Eisenhower je začel leta 1960 z oboroževanjem kubanskih izgnancev. Tako se je 8. aprila skupina kubanskih izgnancev, ki jih je organizirala in izurila ameriška CIA, izkrcala na Kubi v Prašičjem zalivu z nalogo strmoglaviti režim Fidela Castra. Castrove čete so napadalce hitro obvladale in jih aretirale, dogodek pa je zelo prizadel ugled ZDA, a na drugi strani utrdil Castrov režim in zbližal Kubo in nekdanjo SZ. 1. maja 1961 je bila potrjena svoboda Kube in Castro je takrat dejal:«V zgodovini se še nikoli ni pripetilo, da bi nekdo premagal revolucijo ljudstva, ki je resnično prišla na oblast.« Konec leta 1961 je Castro razglasil Kubo za socialistično državo in navezal stike z vsemi socialističnimi deželami.

Kubanska kriza in uvedba rdečega telefona

Kubanska kriza je bila najhujša kriza v času hladne vojne in največja nevarnost za nov svetovni spopad. Tako je 23. oktobra 1962 predsednik ZDA, Kennedy izjavil, da imajo ZDA dokaze o ofenzivnih raketah blizu Kube. SZ je zatrjevala, da gre le za defenzivno orožje, da ne bo nikomur dajala strateškega orožja, toda ta izjava ni bila resnična. Kubansko krizo so uspeli premagati, ko je SZ umaknila rakete z jedrskimi konicami s Kube. Svet si je tako oddahnil pred nevarnostjo spopada med obema velesilama, med SZ in ZDA pa je bil vzpostavljen ''rdeči telefon''.

Kuba in socializem

Kuba gradi na socializmu. Socializem je družbena ureditev, ki temelji na podružabljanju proizvajalnih sredstev, na brezrazredni družbi, na socialistični organizaciji dela in na odpravi izkoriščanja človeka po človeku. Je družbeni režim, v katerem delavski razred v zavezništvu z drugimi delavskimi razredi in sloji izvaja svojo oblast in diktaturo. Zato so svoboščine omejene tistim manjšinam, ki skušajo škodovati interesom večine in napadajo socializem. Tako so takšne svoboščine priznane le, kolikor se le-te ujemajo s cilji socialistične družbe.

Že Lenin je menil, da se komunizem razvija postopoma. Najprej je potrebna revolucija, ki zruši birokratično vojaški državni stroj. Nato ji sledi prehodna faza, po Leninu imenovana socializem. Na oblast pride proletariat, ki doseže spremembe. Lastništva proizvajalnih sredstev pa postanejo družbena last. Posledica tega je, da družbeni sistem preraste v komunizem. Podobno se je dogajalo tudi na Kubi. Množica, s Fidelom Castrom na čelu, je izzvala kubansko revolucijo in se tako rešila večnega zatirajočega sovražnika – imperialistično ZDA. Tako so dobili možnost, da izoblikujejo birokratično vojaški državni aparat, ki ne bi bil povezan z ZDA. Dosegli so prehodno fazo, ki jo je Lenin poimenoval socializem. To je obdobje, ko Castro ljudstvu vrne naravna bogastva, spremeni privatno lastnino proizvodnih sredstev v lastnino vseh, odpravi nezaposlenost, nepismenost, lakoto, da vsem zastonj izobrazbo in zdravstvene usluge.

Za družbo v socializmu je značilna sprememba v lastništvu proizvajalnih sredstev. Ta postanejo družbena in nič več zasebna lastnina posameznih oseb. Prav tako Marx trdi, da socializem še ne more dati ljudem enakosti in pravičnosti. Razlike v bogastvu bodo še vedno obstajale. Nemogoče pa bo izkoriščanje človeka po človeku, ker bodo proizvajalna sredstva v družbeni lasti. Tudi Castro je na Kubi preprečil takšno izkoriščanje. Množica je imela takšno moč, da je s svojo diktaturo strla kapitalistične izkoriščevalce. Tako so omejili svobodo zatiralcem in izkoriščevalcem delavskega razreda. Castro je menil podobno kot Lenin, ko je trdil, da je potrebno kapitaliste zatreti, če bi hoteli osvoboditi »človeštvo mezdnega suženjstva«.

Pomemben element socializma je tudi izvajanje terorja v lastni državi in tako so že takoj po Castrovem prevzemu oblasti postali zapori prizorišča množičnih usmrtitev, predvsem Batistovih privržencev. Ustanovljena so bila tudi izredna in vojaška sodišča ter obveščevalne službe. 1960 so ustanovljeni odbori za obrambo revolucije (CDR), nekakšen sistem nadzorovanja in ovajanja. Začela so se tudi trajna izseljevanja, predvsem izobraženih ljudi, kar je trajno slabilo kubansko družbo. Castro je z zakonoma številka 53 in 54 omejil pravico državljanov do svobodnega združevanja in leta 1962 ukinil tudi pravico do stavke.

Po ustavi iz leta 1976 je Kuba socialistična republika na temelju marksizma in leninizma. Tudi po ustavni reformi iz leta 1992 ustava zagotavlja vodilno vlogo Komunistični partiji Kube v državi in družbi in le-ta ima še vodilno vlogo pri graditvi socializma.

Kubansko ljudstvo je svobodno in zavestno podprlo volitve v prid socializmu. Že prvi člen ustave določa, da je »republika Kuba socialistična država delavcev, kmetov in drugih ročnih in umskih delavcev«. Pomemben pa je tudi osmi člen ustave, kjer pravi, da »država uresničuje voljo delovnega ljudstva in usmerja prizadevanja naroda pri graditvi socializma«.

Vir

Naslednjič bom pisal o dveh osebah, ki sta najbolj zaznamovala to karibsko državo. Fidelu in Cheju!

Sorodne teme:

- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)

Potovanje po Kubi (2008) - 1. del

Danes končno začenjam z mojim potopisom potovanja po Kubi. Od konca potovanja je minil že dober teden, spočil sem se tudi že, tako da je najbolje, da se kar lotim dela. :) Preden pa se dejansko lotim samega potopisa, vas bom v prvih nekaj objavah seznanil predvsem o osnovnih podatkih te socialistične države, njeni zgodovini in revoluciji. Tako, za lažjo predstavo. :)

Osnovni podatki

Kuba je arhipelag v severnih Karibih med Karibskim morjem, Mehiškim zalivom in Atlantskim oceanom. Arhipelag sestavlja otoka Kuba in Isla de la Juventud ter približno 1600 otočkov. Sosednje države Kube so Jamajka in Kajmanski otoki na jugu, na jugozahodu Haiti, na severu Bahami in Florida, na zahodu Mehika. Je 16. največji otok na svetu, katerega površina meri 105.007 km².

1250 kilometrov dolg in od 35 do 190 kilometrov širok otok je večinoma raven in gričevnat, le ponekod so višja hribovja. Na skrajnem zahodu je apnenčasto gorovje Sierra de los Organos, s slikovitim stožičastim krasom. V osrednjem delu je hribovje Sierra Excambray in na vzhodnem delu otoka hribovje Sierra Maestra, z najvišjim vrhom (Pico Turquino - 1974 metrov). Več kot 3.500 kilometrov dolga obala je večinoma nizka in močno razčlenjena.

Kubo delimo na 14 provinc in na eno posebno območje. To so: Pinar del Río, Ciudad de la Habana, La Habana, Isla de la huventud, Matanzas, Villa Clara, Cienfuegos, Sancti spíritus, Ciego de Ávila, Camagüey, Granma, Las Tunas, Holguín, Santiago de Cuba in Guantánamo.

Podnebje na Kubi je tropsko oceansko, z majhnimi letnimi nihanji temperature. Zlasti zahodne dele otoka pogosto prizadenejo tropski viharji – hurikani. Deževna doba je sicer v času od maja do oktobra.

Po podatkih iz leta 2007 ima Kuba, katere glavno mesto je Havana, 11.394,043 prebivalcev, ki živijo na 110.860 kvadratnih kilometrih.

Po rasni pripadnosti je največ prebivalcev mulatov (51%), ki jim sledijo belci (37%) in črnci (12%). V začetku 20. stoletja se je večinoma iz Španije preselilo okoli 700.000 belskih naseljencev, po revoluciji leta 1959 pa se je izselilo okoli 700.000 Kubancev, ki zdaj živijo večinoma na Floridi. Zadnji veliki val beguncev s Kube je bil poleti leta 1994 (s čolni in splavi je prek Floridskega preliva v ZDA pribežalo več kot 30.000 ljudi).

Po verski pripadnosti je največ katoličanov (40%) in prostestantov (2%), drugi so ateisti in versko neopredeljeni, saj je Kuba od leta 1962 uradno ateistična država. Med črnskim prebivalstvom je razširjena afro-kubanska religija.

Zgodovina