V današnjem zapisu bom med drugimi pisal o tem, zakaj ne leteti s Cubano Air in o načinu plačevanja na Kubi.
Po dvodnevnem bivanju v Miamiju, ki sva ga izkoristila predvsem za poležavanje na plaži in odkrivanju nočnega življenja, sva najino pot nadaljevala v torek, 15. aprila. S taksijem, za katerega je potrebno plačati 33 $ (toliko za informacijo, če kdo razmišlja o obisku Miamija), sva se odpeljala do letališča, od tam pa smo ob 10.10 uri odleteli proti Kubi. Pravzaprav proti Cancunu v Mehiki, saj nobena letalska družba iz Amerike ne sme leteti na Kubo.
Zamuda letala
Pristali smo po uri in pol letenja ter dali urine kazalce za uro nazaj. Glede na to, da je bila ura 10.40, let pa je bil predviden ob 14.25 uri, je bilo več kot dovolj časa, da sva odšla na buritos in se sprehodila po Duty-free coni. Žal pa je tako, da se je odhod letala krepko zavlekel. Po treh urah in pol dodatnega čakanja je letalo družbe Cubana air ob 17.55 uri le vzletelo. Zakaj je prišlo do zamude, pravzaprav ne vem. Dejstvo pa je, da se to pri Cubani air pogosto dogaja. No, vsaj tako je na letališču trdil nek Američan, ki je po rodu Kubanec in ki zaradi obiska svojih sorodnikov pogosto leti na Kubo, poleg tega pa sem to izkusil tudi na lastni koži, ko sem se vračal iz Kube v Mehiko in zaradi ponovne zamude letala, zamudil naslednji let iz Cancuna v Miami. Ampak o tem enkrat drugič.
Vsem, ki se odpravljate na Kubo (še posebej iz ZDA) priporočam, da letite z letalsko družbo Mexicana, ki težav z zamujanjem nima. No, pa tudi bolj varna je. Za Cubano sem namreč, šele po vrnitvi v Slovenijo izvedel, da spadajo letala omenjene družbe med pet najbolj nevarnih letal na svetu!
Nam se na srečo ni nič zgodilo, čeprav se ne bi čudil, da bi do kakšne tragedije prišlo. Rusko letalo je bilo namreč lep primerek muzejskega letala in se sprašujem, kako da takšnemu letalu sploh še pustijo leteti. Ne samo, da je bilo letalo staro, da so bili sedeži polomljeni in da ni bilo klime, to letalo sploh nima sistema za uravnavanje pritiska. Prav zato ti pred letom razdelijo bonbone, s katerim uravnavaš pritisk v glavi in ne, kakor sem sprva mislil, zaradi dobrodošlice.
Prihod v Havano
Po dobri uri letenja smo ob 19.00 uri oz. ob 20.00 uri po kubanskem času, prispeli v Havano. Pogled z letala je bil kar malo grozljiv, saj je bila skoraj celotna Kuba v temi. Sem in tja se je videlo (predvsem v Havani) nekaj luči.
Po pristanku letala smo odšli čez mejno kontrolo, kjer pa sem moral policistko opozoriti, da mi potnega lista ni žigosala, saj bi mi lahko ameriški policisti, ko bi se vračal v ZDA, komplicirali. Očitno so na te prošnje Kubanci že navajeni, saj mi je policistka odgovorila, da potnega lista itak ni nameravala žigosati.
Po opravljeni kontroli smo odšli še po prtljago, kjer pa je bilo videti marsikaj. Po traku niso prihajali samo kovčki in potovalke, kakor je to običajno, ampak tudi klime, televizorji, dvd predvajalniki,.. Vse kar se na Kubi, do še pred kratkim, ni dalo kupiti ali pa so te stvari nenormalno drage.
Tako letalo, kot vsa ta tehnika mi je dalo slutiti, v kakšno državo sem prispel. In če sem pred potovanjem približno vedel kam potujem, so me vse te stvari vseeno kar malo presenetile.
Ko sem po dolgem času le dobil svojo prtljago in z njo odšel mimo carine, ki nas turistov sploh ni kontrolirala, je bila prva naslednja stvar menjava denarja.
Kateri način plačevanja izbrati?
Ko sem se pripravljal na to potovanje, sem ogromno časa posvetil iskanju informacij glede plačevanja na Kubi. Ker je bilo po raznih forumih veliko opozoril, da kreditnih kartic povsod ne jemljejo in da so vprašljivi tudi potovalni čeki, sem se odločil, da bom vse plačeval z gotovino. Zelo tvegana odločitev, glede na to, da so povsod tudi opozarjali, da je potrebno zelo paziti, da te kakšen, sicer prijazen Kubanec, ne okrade. Na srečo se to na celem potovanju ni zgodilo. Na podlagi vseh zbranih in tudi zelo različnih informacij, ki sem jih našel na internetu, sem se na koncu odločil, da s seboj vzamem evre, pa čeprav sem dolgo razmišljal, da bi s seboj vzel dolarje. Ugotovil sem, da sem se prav odločil. Če v menjalnici menjaš dolarje, ti namreč obračunajo še 10% provizijo, medtem ko ti tega pri menjavi evrov ne obračunajo. Torej, če že greste na Kubo, je trenutno najboljša valuta evro.
Kakorkoli že, vse evre sem takoj zamenjal v kubanske konvertibilne pesote (CUC). To je valuta, ki je pred leti zamenjala ameriški dolar in je namenjena turistom. Predvsem pa je CUC desetkrat vrednejši od njihove nacionalne valute (peso) s katerim operirajo domačini. Tujcem je namreč z njihovim pesom prepovedano plačevati in mi ga v menjalnici, kljub moledovanju, ni uspelo kupiti. Če bi mi to uspelo, bi marsikje ceneje prišel skozi, kot pa sem sicer. Cene za turiste so namreč vse v CUC-ih, kar pomeni, da so vse stvari za turiste 10 x dražje kot za domačine. Ker sem bil s fotoaparatom, kamero in prtljago ter najetim avtomobilom močno podoben tujcu, mi tudi kasneje CUC-ov ni uspelo zamenjate v nacionalne pesote. Kaj takega bi mi uspelo samo, če bi izgledal kot domačin. Pri meni je bilo to že, zaradi svetlejše polti od kubanske, nemogoče in zato se tudi trudil nisem kaj pretirano. Sem pač vse plačeval desetkrat dražje.
Povsod poskušajo zaslužiti
Po nakupu CUC-ov sva pot nadaljevala s taksijem do hotela Nacional de Kuba. Za prvih šest dni sva imela namreč rezervirane v hotelih, v nadaljevanju pa sva prenočevala v Casa particulares. Za vožnjo do hotela sva plačala 30 CUC, kar je približno 21 € in se pri tem naučila, da nikoli, ampak res nikoli, ne smeš pustiti, da ti nekdo dela uslugo, ker te na koncu to vedno stane. V tem primeru sva za taksi plačala 30 CUC, čeprav bi morala cena biti 25 CUC. Tako pa sva se pustila neki ženski, da nama je poklicala taksi in na ta način zaslužila 5 CUC. Ta denar ji je plačal taksist, ki pa je denar dobil povrnjen s tem, da nama je pač računal 30 CUC.
V hotel Nacional, ki je bil zgrajen leta 1930 in v katerem so prenočevali Ava Gardner, Winston Churchill, Ernest Hemingway in mnogi drugi, sva prišla ob 21.30 uri in se odločila, da si bova Havano ogledala naslednji dan.
O Havani torej naslednjič!
Sorodne teme:
- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)
Ponedeljek, 23 junij 2008
Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
Sobota, 21 junij 2008
Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
Končno nadaljujem s pisanjem mojega potopisa po Kubi, saj je od zadnje objave preteklo že dobre tri tedne. Toda dejstvo je, da za pisanje enostavno ni dovolj časa. Tokrat sem si ga le vzel in sem napisal nekaj o Miamiju, ki je bila vmesna postaja na poti na Kubo, o kateri bom pisal naslednjič. Danes torej Miami.
Iz letališča sva se po široki avtocesti mimo downtowna in visokih stolpnic, odpeljala do Miami Beacha, podolgovatega otoka, ki je od Miamija ločen s številnimi mostovi. Iz taksija sva izstopila na Drexel aveniji, v predelu South beach, kjer sva imela za tri dni rezervirano prenočišče. Lokacija je bila fenomenalna, saj je bila glavna ulica Lincoln road, na kateri se odvija glavnina družabnega življenja na Mimi Beachu, takoj za vogalom. Na Lincoln roadu si namreč lahko privoščite dobro večerjo v eni izmed mnogih restavracij (veliko je sicer italijanskih), lahko popijete pijačo v enem izmed številnih barov ali pa si konec koncev kupite kakšno oblačilo. Izbire je namreč dovolj za vse okuse.
V Miamiju sva se na dan prihoda sprehodila po Lincoln roadu, preostali del mesta pa sva si ogledala v nedeljo in ponedeljek. Pravzaprav sva si ogledala samo pisane stavbe v predelu Art-deco, imenovanem po gradbenemu slogu stavb, ki so bile tukaj zgrajene med leti 1920 in 1950. Preostali čas pa sva izkoristila za kopanje v Atlantskem oceanu, saj drugega v Miamiju, razen nakupov in zabave, resnici na ljubo, ni za početi.
Sicer pa je mesto zelo zaznamovala bližina Karibov, predvsem Kube. Zaradi lege in bližine kubanskega otoka živi v Miamiju veliko priseljencev. Znotraj mesta Miami je zraslo mesto v malem − Little Havana (Mala Havana), ki leži na osmi ulici (8th Street ali Calle Ocho) in je kulturno ter administrativno središče kubanskih pribežnikov.
Nasploh pa bi lahko za celoten Miami rekli, da ni tipično ameriško mesto. Ko sem se sprehajal po mestu sem imel zelo mešane občutke. Miami je s svojimi stolpnicami in franšiznimi prodajalnami ter restavracijami hitre prehrane, tipično ameriško mesto. Ko to povežeš s tropskim podnebjem in številnimi palmami ter španskim jezikom, ki ga govori večina domačinov, pa je občutek zelo hecen. Kot bi celotno ameriško mesto preselil na nek tropski karibski otok.
Sorodne teme:
- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)
Torek, 10 junij 2008
Torek, 27 maj 2008
Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
Do sedaj sem vas obremenjeval s kubansko zgodovino, danes pa res začnem pisati o svojih doživljajih s potovanja po Kubi, o katerih sem sicer nekaj malega pisal že sproti. Od danes naprej bom namreč o vsem skupaj pisal veliko bolj obsežno. No in prva stvar o kateri bom pisal je dogodek, zaradi katerega sem skoraj prespal let za Miami, v nadaljevanju pa med drugimi tudi o "varnosti" na letalih...
Najino potovanje se je začelo v soboto 12. aprila, ko sva se morala najprej odpeljati do letališča v Münchnu, od koder sva poletela na onstran Atlantika. Let iz Münchna je bil namreč najcenejši, saj so bili leti iz Dunaja, Benetk ali celo Ljubljane, neprimerno dražji.
V primerjavi z Ameriko, pa tokrat karte nisva kupila v eni izmed turističnih agencij, kjer sva pred tremi leti imela še popust (za vse, ki smo bili mlajši od 26 let), ampak preko interneta oz. preko internetne strani Expedia. Vseeno je bila karta dokaj ugodna, sploh če se upošteva, da sva na Kubo letela preko Miamija. V kolikor bi kupila karte za direkten let na Kubo, pa bi verjetno prihranila nekje 200 €. Kakorkoli že. Ker sva se odločila, da si želiva ogledati Miami, ki je iz potovalnega načrta izpadel pred tremi leti, sva se pač odločila za to varianto.
Najin odhod je bil planiran ob pol treh zjutraj in ob predpostavki, da bi do Münchna vozila štiri ure in pol, bi morala tja prispeti, če bi bilo vse normalno, ob sedmih, torej dve ure pred odhodom letala. Toda žal ni bilo tako.
Namesto ob pol treh sva se namreč odpeljala šele ob treh. Glede na to, da sem vstal šele petnajst minut pred tretjo, pa je ta čas vseeno zelo odličen. In kaj se je zgodilo? Ker sem imel novi telefon in je imel neke probleme z budilko na uri oz. alarma nisem pravilno nastavil, ura enostavno ni zvonila. Kaj hitro bi se torej lahko zgodilo, da bi let… hm… prespal.
Ni potrebno posebej poudarjati, da sem se ob pogledu na uro zgrozil in da je temu sledilo kar se da hitro preoblačenje, ob treh že v avtu in ob petnajst čez tretjo, na poti proti letališču. Ker pa je bila cesta prazna, sva tja prišla samo petnajst minut kasneje, kot pa sva predvidevala, torej ob 7.15 uri. Žal pa je tako, da sva avtobus, ki na vsakih dvajset minut vozi do terminala, zamudila za kakšno minuto, tako da sva se do terminala odpeljala šele z avtobusom, ki naju je pobral ob 7.35 uri in naju odložil ob 7.50 uri. Dovolj časa torej, da pravočasno prideva na letalo. Toda ne. Ker nekako ni bilo najinih letalskih kart v mreži (kopije e-pošte, kjer so nama potrdili nakup kart preko interneta, sva imela s seboj), so naju začeli letališki delavci pošiljati izpred enega okenca, na drugega. Vse skupaj je trajalo toliko časa, da nama je na koncu, pol ure pred odhodom letala, ena izmed Lufthansinega osebja, ki naju je le uspela vnesti v računalnik in prijaviti za let, dejala, da je vprašanje, če bova sploh uspela pravočasno priti čez vse varnostne sisteme in na letalo.
Po prijavi za let in oddaji prtljage je seveda sledil šprint na čisto drugi konec letališča, ki ga imajo očitno v uporabi Američani in je popolnoma ločen od drugih letalskih družb. No, na srečo nama je na koncu le uspelo in sva na letalo prišla še pravočasno, pa čeprav vsa prepotena. Na naslednjih letih težav s kartami na srečo nisva več imela, saj so bile vse karte normalno vnesene v mrežo oz. sistem.
Predviden prihod letala v Chicago, ki je bila vmesna postaja do Miamija, je bil ob 11.30 uri in to kljub pol ure kasnejšemu odhodu iz Münchna. Letalo je bilo kar udobno, zmotilo pa me je predvsem to, da ni imel vsak potnik svojo televizijo, kar se za čezoceanski let, spodobi. V letalu, s katerim sva se vračala nazaj v Evropo, je namreč imelo prav to. Druga stvar, ki pa me je zmotila je to, da je bil jedilni pribor kovinski. Proti kovini seveda nimam nič, saj je s takim priborom veliko lažje jesti kot pa s plastičnim. Bolj me je namreč zmotilo to, da vsi poudarjajo zagotavljanje varnosti pred terorističnimi napadi in ne vem kaj še vse. A kovinski jedilni pribor pa kar dovolijo? Meni osebno se to zdi zelo čudno. Tako kot se mi zdi čudno, da pri pregledih potnikov, tukaj v Evropi, niso tako natančni kot Američani, pri katerih se moraš, ko greš mimo kontrole, sezuti. Tega tukaj, vsaj v Münchnu, ne doživiš.
Po devetih urah letenja smo prispeli v Chicago ob 11.30 uri po ameriškem času. Kontrola je bila opravljena zelo na hitro. Ena fotografija in en prstni odtis in to je bilo to. Na srečo smo ena izmed redkih držav, ki lahko v Ameriko potujejo brez vize. Postopek za državljane držav, ki potrebujejo vizo, je namreč malce daljši in me drugimi ne zadostuje samo en prstni odtis, ampak morajo dati odtis celotne dlani.
Po res zelo hitri kontroli in prijaznemu policistu, sva se čekirala za naslednji let, saj kart, kljub temu, da je šlo za povezovalni let, zaradi problemov v Münchnu, nisva imela. Ob 12.10 uri sva se z letališkim busom že odpeljala iz terminala pet proti terminalu ena in bila ob 13.30 uri (pol ure pred odhodom letala) že v čakalnici.
Vzleteli smo ob 14.45 uri in po dveh urah letenja, ob 17.25 uri prispeli v Miami, kjer pa je že bilo toplo. Če je bilo še v Münchnu in Chicagu štiri stopinje, pa je bilo v Miamiju prijetnih petindvajset.
Toliko za danes, naslednjič pa bom pisal o obisku Miamija in vam postregel tudi že s prvimi fotografijami.
Sorodne teme:
- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)
Torek, 15 april 2008
Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
En lep pozdrav iz Miamija! Dva dni sem ze v Miamiju, vendar sem se sele danes vzel cas, da napisem nekaj besed. Vreme je krasno, Americani prijazni, stvari noro poceni... Kavbojke Levis si lahko tukaj kupite za samo 40 $, kar je okoli 26 eurov. Koliko so ze v Sloveniji? Okrog 100 eurov? Nasi trgovci imajo pa res visoke marze. Je pa res, da so Leviske v Ameriki ze nekaj casa aus in so zato tolk poceni (poleg nizkega dolarja seveda). Ampak pustimo sedaj nakupovanje pri miru, saj si bom to privoscil sele po povratku iz Kube, kamor letim jutri.
Upam, da problemov z odpovedjo letov ni vec, saj jutri letim ravno z American Ailines, ki je pred dnevi odpovedala preko 1000 letov in o cemer sem pisal ze tukaj. Problemov z letom v Miami nisem imel, bi se pa lahko kmalu zgodilo, da bi letalo zamudil in da bi se moral vrniti domov. V soboto sem imel namrec v nacrtu, da grem iz Ljubljane ob pol treh zjutraj, sem pa sel sele ob treh, ker sem zaspal, saj mi budilka na mojem novem telefonu ni delala. Na veliko sreco sem se sam zbudil petnajst minut pred tretjo in ko sem pogledal na uro, me je skoraj kap, zato sem hitro vstal in se samo na hitro spokal v avo in se odpeljal proti Munchnu. Tam pa me je cakalo drugo presenecenje. Prvic sem sel s printanim potrdilom o nakupu letalske karte preko interneta do informacij na letaliscu, od koder so me poslali k nekemu okencu, kjer naj bi mi karte sprintali in kjer naj bi se tudi cekiral. Vendar pa so me od tam posali k nekemu drugemu okencu in od tega drugega okenca, k tretjemu.... Skratka podajali so se me toliko casa, da sem skoraj zamudil letalo. Odhod letala je bil predviden ob devetih, jaz pa sem gor prisel nekje pet do devetih. Za las torej. Mogoce bi na letalo lahko prisel se kako minuto prej, ce seveda ne bi moral opraviti dve varnostni kontroli. Let v Ameriko pac. No in ce so v Munchnu kar malo komplicirali glede kart, ki so sicer bile vnesene v sistem, ne pa nekako v njihovo interno mrezo, zaradi cesar je prislo do komplikacij, pa je bilo s prihodom v Chicago cisto drugace. Po opravljeni carinski kontroli in dvigu prtljage (vsega skupaj samo 10 minut), sem se lahko takoj cekiral za let v Miami, kamor sem odletel uro kasneje. Vse torej brez problema. Ja, Nemci so me kar malo razocarali... pa tolk imajo radi red. :)
Toliko za danes. Ce bo dopuscal cas in ce bo kje dostop do interneta, pa se vam javim tudi iz Kube.
Lepo pozdravljeni!
Sorodne teme:
- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Potovanje po Kubi (2008)
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
Petek, 11 april 2008
Odpovedi letov ogrožajo Kubo!
Fuck! V Ameriki množično odpovedujejo lete. V današnjem Dnevniku sem namreč prebral, da je letalska družba American Airlines prisiljena odpovedati 1000 poletov. Saj se ne bi sekiral, toda problem je v tem, da jutri letim v Miami in to preko Chicaga, kjer je na njihovem glavnem letališču največji kaos. Do kaosa pa je prišlo, ker inšpekcijske službe pregledujejo letala mcdonnell douglas (MD-80), ki jih uporablja American Airlans, saj naj bi navedena letala imela napačno zvezane nekatere žice. Res je sicer, da do Miamija ne letim z American Airlines, ampak z Lufthanso oz. United Airlines, vendar pa lahko, zaradi kaosa na letališču, kjer potnike odpovedanih letov preusmerjajo na druga letala, pride do dolge zamude mojega letala. To se pa ne želim najbolj. Poleg tega pa se pojavlja tudi vprašanje, kako bo z letom v Cancun, od koder letim v Havano. V Cancun namreč iz Miamija letim z družbo American Airlines, vendar pa, na mojo srečo, z letalom Boeing, ki pa naj ne bi bilo na udaru inšpektorjev.
Skratka držite pesti, da ne bom preveč dragocenega časa porabil s čakanjem na letališčih!!!
Sorodne teme:
- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Potovanje po Kubi (2008)
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
Nedelja, 6 april 2008
Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
Za konec potopisa o potovanju po ZDA vam danes posredujem še nekaj statističnih podatkov in informacij.
Na celotnem potovanju sva prevozila, s prvim avtomobilom (do Las Vegasa ) 5.190 milj in z drugim avtomobilom (od Las Vegasa naprej) 4.300 milj. Skupaj sva torej naredila 9.490 milj ali 15.184 kilometrov, od tega 4.455 milj od načrtovanih 4.116 milj na severnem delu poti do L.A.-ja in 5.035 milj od načrtovanih 4.152 milj na južnem delu poti od L.A.-ja naprej.
Celotno pot si lahko ogledate na spodnjem zemljevidu, kjer pa ni prav vseh točk, saj določenih nacionalnih parkov (npr. Grand Canyon…) googlov zemljevid ne zazna. In kot boste videli, je osrednji del ostal nedotaknjen. To pride na vrsto kdaj drugič, saj si zelo želim enkrat potovati po legendarni Route 66, ki gre od Chicaga do L.A. :)
Prepotovana pot po ZDA
Za bencin, ki je v ZDA res poceni sva za 26 tankov plačala 625,93 $. Opozoriti je potrebno, da se je cena bencina v treh letih od potovanja zvišala, je pa res, da je dolar še nižji kot je bil leta 2005. Za cestnine sva dala 37,45 $ in še to predvsem v New Yorku in okolici, kjer so avtoceste privatne. Za 30 dni nočitev sva dala vsak po 790$.
Če se boste odločili za potovanje po ZDA morate računati, da za velika mesta potrebuješ od 50 do 70 $ na dan na osebo (hrana, vstopnine, nočitve), za podeželja pa od 25 do 35$ na dan na osebo.
Za konec še podatek, da sva na potovanju po ZDA prepotovala 29 zveznih držav.
S tem tudi zaključujem potopis potovanja po ZDA in vas hkrati vabim k branju potopisa potovanja po Kubi, kamor odletim 12. aprila letos. Če bo čas dopuščal se bom oglašal že iz Kube, sicer pa potem, ko se vrnem.
Sorodne teme:
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 5. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del
Torek, 1 april 2008
Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
Zaradi bližajočega se novega potovanja, moj potopis potovanja po ZDA počasi končujem. Danes bom pisal o obisku kolonialnega mesta Williamsburg ter obiska ameriškega glavnega mesta Washington D.C.
V sredo, 1. junija sva ob 9.55 uri v oblačnem vremenu in 27°C, odšla iz New Orleansa proti vzhodu. Med potjo sva se ustavila na zajtrku, sicer pa sva ob 11.55 uri prispela do zvezne države Missisipi, ob 14.40 uri pa do Alabame.
New Orleans – Atlanta – Durham – Wiliamsburg – Washington D.C. - Manhattan
Alabama, ki ima čudovite, listnate gozdove, je najbolj revna in nerazvita država v Ameriki, čeprav se na prvi pogled ne zdi tako. Nasploh je veliko Američanov revnih, ker imajo slabo organizirano zdravstvo in si morajo zavarovanje plačevati sami. Bogatih je samo 1%, skupaj pa imajo kar 30% dohodkov vse države.
Po večerji ob 17.40 uri sva ob 19.15 uri prišla v Georgio in uro premaknila za eno uro naprej.
Georgia
Zvezna država Georgia se imenuje tudi Država breskev ali Imperij juga. Glavno in največje mesto države je Atlanta, ki je leta 2000 gostila letne olimpijske igre. Država je bila kot 4. po vrsti v zvezo sprejeta 2. januarja 1788. Bila je med trinajstimi kolonijami, ki so začele boj za neodvisnost od kraljevine Velika Britanija.
V Atlanti sva prvič videla osem pasovnico v eno smer, stolpnico Coca-cole, vrhovi nebotičnikov pa so se izgubljali v megli. Ob 21.25 uri sva prišla do motela 8.
Naslednji dan sva ob 10.35 uri in v deževnem vremenu, odšla naprej ter ob 11.45 uri prišla v Južno Karolino. Od tu naprej, je bila omejitev na avtocesti spet 65 mph. Ob 13.35 uri sva bila že v Severni Karolini, kjer sva ob 15.15 kosila v družinski restavraciji Captain toms. Sem že kdaj omenil, da v družinskih restavracijah ne strežejo alkohola? Ob 17.15 uri sva prišla v motel 8 v Durhamu, kjer je bilo 18°C.
Najino pot sva spet nadaljevala 3. junija, ko sva ob 10.30 uri odšla na pot in uro kasneje prispela v Virginijo.
Virginija
Zvezna država Virginija se imenuje tudi Staro gospostvo. Glavno mesto države je Richmond, največje pa je Virginija Beach. Država je bila kot 10. po vrsti v zvezo sprejeta 25. junija 1788.
Povsod po Virginiji so parki na temo osamosvojitvene vojne, saj je bila ena izmed 13 držav, ki se je uprla angleški nadvladi. Takrat sta v Virginijo spadali tudi državi Kentucky in Zahodna Virginija, država pa je bila najbogatejša. Vendar pa so Kentucky leta 1792 sprejeli v zvezo kot oddvojeno državo.
Veliko je lepih, angleških hiš in veliko zelenja. Virginija je včasih spadala pod jug, ki se je boril proti severu in takrat se je Zahodni del Virginije odcepil, saj je bil proti suženjstvu.
V Virginiji je rojenih tudi veliko pomembnih predsednikov. Sploh tistih, ki so bili med prvimi, odkar je ZDA samostojna.
Obiskala sva kolonialno mesto Williamsburg, ki je bilo včasih (pred D.C. –jem) glavno mesto ZDA, sedaj pa je celo mesto muzej na prostem in ljudje tako tudi živijo. Prav tako sva si ogledala York town, kjer so bile dokončno poražene angleške čete. V zalivu pri York town-u so Indijanci tudi prvič videli evropsko ladjevje.
Ko sva si vse ogledala, sva odšla mimo Marylanda proti Washington d.c., kamor sva prispela ob 20.10 uri in v najbolj zanemarjen hostel na najinem potovanju, ob 20.30 uri.
Zvezno okrožje Columbija
Zvezno okrožje Kolumbija (District Columbija ali DC) ob reki Potomac pokriva ozemlje prestolnice ZDA Washingtona, ki je bila zgrajena po odločitvi predsednika Georgea Washingtona.
Okrožje ne pripada nobeni zvezni državi, ima pa skoraj vse njihove pravice in je neposredno podrejeno zveznemu parlamentu.
Washington
Washington oziroma Washington, D.C., tudi Zvezno mesto je glavno mesto ZDA. Leži v, oziroma zavzema področje Zveznega okrožja Kolumbija. Washington je del mestnega območja Baltimore, vključuje pa tudi dele Marylanda, Virginije in Zahodne Virginije. Mesto je bilo ustanovljeno leta 1790, imenovano po predsedniku Georgeu Washingtonu. Promet in ulice v D.C.-ju so kaos, mesto pa je grdo in, poleg New Orleansa, najbolj nevarno v ZDA. Meni osebno Washington D.C. ni bil všeč, ker enostavno nima "duše".
V soboto sva si v D.C.-ju ogledala: Capitol Hill (parlament), belo hišo, naravoslovni muzej, kjer sva videla okostja dinozavrov in spomenik Lincolnu, ki je osvobodil sužnje. Če si želite obiskati kakšen klub boste morali vratarju oz. varnostniku v klubu pokazati potni list, saj tukaj namreč osebna izkaznica, s katero si brez problema prišel v klub v drugih ameriških mestih, ne zadostuje.
V nedeljo pa sva ob 8.35 uri odšla iz D.C.-ja in po 10 minutah ponovno prišla v Maryland. Ob 10.55 uri sva bila že v državi Delaware, ob 11.15 uri v Pensilvaniji in ob 12.00 uri v New Jerseyu, ki je edina država, kjer izvozi z avtoceste niso označeni po miljah.
Ob 13.40 uri sva skozi Lincoln tunell prišla v New York oz. na Manhattan, kjer sva začela dolgo pot po ZDA. Ob 14.00 uri sva avto vrnila v agencijo Alamo in se z metrojem ter air trainom odpeljala na letališče J.F.K., kamor sva prišla ob 15.25 uri.
Predviden odhod letala je bil ob 19.35 uri, zato sva se v tem času sprehodila po trgovinah, ki jih je bilo zelo malo ter pomalicala.
Ob 19h sva se vkrcala na letalo, ki se je premaknilo ob 19.40 uri. Ker smo bili 15. po vrsti za vzlet, smo vzleteli šele ob 20.20 uri. Pot je bila dolga 6647 kilometrov, leteli pa smo na višini do 12.000 kilometrov in s hitrostjo 920 km/h. Letalo je bilo polno, vreme zunaj pa je bilo pred vzletom 25°C in jasno.
Na letališče v Benetke smo prispeli 6.junija 2005 ob 03.50 uri oz. ob 09.50 uri po evropskem času ter se ob 10.00 izkrcali. Let je tako trajal samo 7 ur in pol ter bil za uro in pol krajši kot 6. maja, ko sva letela v ZDA.
S tem pa je bilo najino potovanje tudi zaključeno, ni pa še zaključen ta potopis. Naslednjič vam bom posredoval še nekaj malega statistike. Za danes pa vam prilagam samo še fotografije iz Williamsburga in Washington DC-ja.
Sorodne teme:
- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 5. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del
Sobota, 29 marec 2008
Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
V današnjem potopisu bom, med drugimi, pisal o obisku New Orleansa, obisku plantaže Oak Alley in veri Voodoo.
El Paso - Houston - New Orleans
Najino pot sva nadaljevala v soboto, 28. maja ob 9.45 uri. Vreme je bilo oblačno in dokaj mrzlo, pokrajina zahodnega Teksasa pa je bila slabo poseljena in puščavska z velikimi griči ter nizkim grmovjem. Nekaj podobnega kot v severni Nevadi in Novi Mehiki. Na razdalji 100 milj ni bilo žive duše. Od daleč sva opazila samo nekaj manjših tornadov. Ko sva le prispela do prve civilizacije, nekega počivališča ob avtocesti, sva videla samo čudne ljudi, v wc-jih, ki so bili umazani, tako kot po vsem jugu, pa same rasistične napise. Ko sva pot nadaljevala proti vzhodu, se je pokrajina končno malo spremenila. Tako sva lahko po dolgem času videla tudi nekaj listavcev, ki sva jih nazadnje v New Yorku in nekaj malega v Indiani. Nasploh se nama je zdel osrednji in vzhodni Teksas bolj zelen in lep.
Ob 20h uri sva prišla v motel 6 (motel 8, kje sva do sedaj vedno prenočevala, je bil zaseden ) pri Houstonu, kjer sva šla zvečer nenačrtovano tudi žurirat v nek klub.
Naslednji dan sva po zajtrku v restavraciji Dany ob avtocesti South 45 (zajtrka v motelu 6 namreč ni bilo), ob 11.45 uri odšla naprej proti vesoljskemu centru Nase, za kar sva se odločila tudi šele prejšnji dan. Tam sva si ogledala kopijo mednarodno vesoljsko postajo, kjer se astronavti urijo. Zabaviščnega parka pa si, zaradi pomanjkanja časa, nisva ogledala. Ob 14.45 uri sva ponovno odšla na pot in Houston zapustila ob 15.15 uri. Med Houstonom in Luisiano, ki je bila najin naslednji cilj, je bilo zelo veliko listnatih in tudi borovih gozdov. Tja sva prišla ob 17.10 uri.
Louisiana
Zvezna država Louisiana se imenuje tudi Pelikanova oz. Sladkorna dežela. Glavno mesto države je Baton Rouge. Država pa je bila kot 18. po vrsti v zvezo sprejeta 30. aprila 1812.
Ob cesti, ki so bile slabe, sva videla mrtvega pasavca, drevesa v vodi (mangrove), bujno rastje (veliko plevela, trnja, plezalk) in na bencinski črpalki, ki sva jo ob napovedanih hudih nevihtah našla ob čisti temi in praznem tanku bencina, v kis vložene prašičje ustnice in stopala. Baje je to Cajunska specialiteta. Na sami črpalki pa je bilo tudi ogrooomno komarjev.
Ob 21.40 uri sva prišla v Indian hostel v New Orleansu.
New Orleans
Za New Orleans ste že slišali, če ne prej, pa zagotovo po orkanu Katrina, ki je leto po najinem obisku, prizadel to prekrasno mesto, ki je od vseh ameriških mest, najbolj podobno evropskim.
Mestu so vladali Francozi, Španci in naseljenci iz vsega sveta, ki so prišli v pristanišče. To se kaže v kulturni dediščini, kjer se mešajo španska dvorišča, viktorijanski balkoni. Naglas prebivalcev New Orleansa je nekaj posebnega. Je kombinacija glasov, ki jo ne najdete nikjer drugje. Kot je mesto čisto nekaj posebnega, je tudi glasba - afriško-ameriški jazz preliva tradicionalne afriške ritme z glasbo, ki prihaja iz popularnih medeninastih inštrumentov. Arhitektura se prav tako preliva iz staro-španske in staro-francoske do ultra in post modernega centra mesta. V 19. stoletju je bilo mesto zelo popularno po svojem "rdečem okrožju" imenovanem Storyville, kjer so se dogajale nore zabave. Danes je to še vedno mesto, ki ljubi zabave in je vedno polno. Tako med vikendom, kot tudi med tednom in to kljub dežju, ki naju je namakal. Midva sva se osredotočila na francosko četrt, ki je tudi najbolj znana četrt v New Orleansu, čeprav je mesto znano tudi po številnih plantažah, kjer so včasih delali črnci.
Največ prebivalcev New Orleansa je Kreolcev in Kožuncev. Kreolci so potomci osvobojenih sužnjev ter Francozov iz Karibov. Poizkusila sva tudi njihovo hrano, Kožunci pa so Francozi, si so prišli sem in živijo v močvirjih Louisiane. Hrane (prašičjih ustnic ali Jambalaje – riža s klobaso in rakci) nisva poskusila. So pa v New Orleansu zelo poceni ostrige, ki sva se jih dodobra najedla.
V ponedeljek, 30. maja naju je čakal ogled plantaže Oak Alley ob najdaljši ameriški reki Missisipi, ki je dolga 3797 kilometrov in ki se izliva v morje ravno v New Orleansu.
Ker sva večer prej dolgo v noč žurirala, sva si, po dolgem iskanju šele ob 17.00 uri ogledala omenjeno plantažo.
Plantaža Oak Alley
Drevesa oz. hraste, ki so stari 300 let, živijo pa 600 let, je pred plantažo zasadil nek kmet, čez 150 let pa je nek bogataš kupil posest in zase ter za 16 let mlajšo ženo (okoli 1840. leta), zgradil dvorec. Žena, ki je nikoli ni bilo doma, je žurirala v New Orleansu in tam živela, dokler ni mož na plantaži umrl. Potem se je žena vrnila in zapravila vse premoženje. Plantažo je leta 1859 prepustila sinu in ta jo je leta 1866 moral prodati upnikom zaradi vojne med severom in jugom. Kasneje je 1925. leta propadajočo hišo kupila neka družina in jo obnovila ter uredila notri muzej. Še vedno pa na plantaži pridelujejo sladkorni trs, čeprav v manjših količinah in brez sužnjev.
Na plantaži sva tako videla marsikatero zanimivo stvar, jaz pa jih bom tokrat naštel kar po alinejah:
- izbočeno ogledalo, ki je tako omogočalo staršem, da so v sosednjem prostoru nadzirali mladino.
- Spiralast svečnik s katerim so starši določali hčeri, koliko časa se smejo družiti s fanti. Ko je sveča dogorela do prečke in ugasnila, je bil čas za poslovitev. In toliko kolikor visoko je bila sveča nad svečnikom, toliko časa se je hči smela pogovarjati z mladeničem.
- Ker ženske niso smele piti ruma, so jim postregli hruške, ki so bile namočene v rum.
- Dame so pred kaminom uporabljale kovinsko ploščato pahljačo, ki so jo držale pred obrazom, da jim vročina s kamina ne bi topila vosek na obrazu.
- Pohištvo je manjše, ker so bili ljudje manjši.; srebrni pribor pa kaže na bogastvo družine, zato je večji in težji.
- Ko nekdo umre, prekrivajo ogledala s črno tančico, da preprečijo duši, da ostane v hiši in straši.
- Za dobrodošlico dobi gost ananas. Če se predolgo zadržuje, mu v sobi za goste kasneje nastavijo še en ananas in mu s tem dajo vedeti, da je čas za odhod in za obisk koga drugega.
Drugi dan v New Orleansu sva odšla v muzej Voodooja in si ogledala tudi kreolsko hišo.
Vera Voodoo
Seveda pri vsaki veri obstajata svetla in temna plat. Tako kot je v Krščanstvu obstajal lov na čarovnice, kjer je moralo umreti na tisoče žensk samo zaradi suma, da so čarovnice. Tako kot je pri Krščanstvu nastal lov na čarovnice le zaradi tega, ker so se ljudje bali znanja žensk, tako je nastala tudi "temna" stran Voodooja zaradi strahu pred to vero in tudi iz sebičnih razlogov. Strah pred to vero pa so samo še podkrepili Hollywoodski filmi samo zato, da bi pridobili na svoji gledanosti in priljubljenosti. Vendar pa izjeme ne potrjujejo pravilo.
Voodoo vera se je prvotno razvila na otoku Haiti, kasneje pa se je prenesla po vsej Ameriki zaradi zasužnjevanja črnega prebivalstva. V Voodooju obstaja več bogov, najpomembnejša pa sta Olurun in Obtala. Poleg bogov pa poznajo še veliko duhov, ki so prijazni (dobri) ali pa zli. Pomembno vlogo pri Voodoo veri imajo tudi Loe. To so verniki, ki so bili povzdignjeni v svečenike, da bi služili nekemu višjemu namenu. Vsak Loa ima svoj način ritma bobnov in svoj simbol katerega uporabljajo pri svojih ritualih. Pri tej veri obstaja tudi žrtvovanje, žrtvujejo se samo živali in pri originalni veri se živali ubijejo na hiter način, kar pa ne moremo trditi za Zlobni Voodoo.
Obredi pri Voodoo-ju so sestavljeni iz plesanja, risanja posebnih verskih znakov, žrtvovanja živali in gostije. Prav tako ostali verniki svečenikom Loam darujejo hrano, da se lahko oni popolnoma skoncentrirajo na vero in na pomoč ostalim vernikom.
Pri Voodooju so tudi zelo znani razni napitki, ki ti lahko povrnejo moč ali zdravje ali pa so lahko usodni za človeka, ki ga spije. Loe se zelo dobro spoznajo na rastline in znajo pripraviti veliko napojev. Loe večinoma delajo napoje in razne ostale maže za blagor svojih sovernikov, bocor (zlobni čarovniki pri voodoo-ju) pa se večinoma ukvarjajo z raznimi strupi in napoji, ki človeka onesposobijo ali pa spravijo v trans da jih lahko čarovnik "spremeni" v zombija, ki mu vdano služi.
Dobro znana je tudi Voodoo lutka, ki jo uporabljajo bocorji v namene da bi onesposobili svojega nasprotnika ali pa ga oslabili. Preko voodoo lutke se dajo tudi izvajati razni uroki.
Če hočete postati pripadnik katere voodoo sekte pa boste vsekakor morali prestati inicijacijski obred, ki bo dokazal da ste vredni sprejema v voodoo sekto. Inicijacijski obredi so različni od ene do druge sekte. Na primer ena sekta uporablja za sprejem hojo po vroči žerjavici, druga sekta pa polaganje rok v lonce z vrelim oljem. Pri vseh primerih inicijacijskih obredov pa se morate dobro pripraviti nanj z dolgotrajnim meditiranjem. Nekateri pred tem obredom meditirajo tudi po več tednov brez da bi opravljali kako drugo delo in med tem ko meditirajo jim ostali verniki nosijo hrano in ostale nujne reči, da bi se meditacije čim manjkrat prekinila.
Med krščanstvom in voodoojem je veliko podobnih stvari:
- V obeh verah verniki verjamejo v neko višje bitje (Boga).
- Loe v voodooju predstavljajo svetnike v krščanstvu.V voodooju so Loe navadni ljudje, ki so živeli zelo pobožno življenje in so jim ponavadi verniki zelo zaupali in jim celo pripisovali čudežne moči.
- V obeh verah verjamejo v posmrtno življenje.
- Oboji imajo podobne obrede, žrtvovanje božjega mesa (hostije) in žrtvovanje krvi (vino).
- Oboji verjamejo v obstanek zlih duhov ali demonov.
- Privrženci voodooja verjamejo da ima vsak vernik met tet (podobno kot razni krščanski patroni-svetniki).
- Razlika je samo v drugačnih bogovih in angelih (duhovih), v njihovih obrednih pesmih in plesih in v prepričanju da je duša sestavljena iz dveh delov: Iz gros bon ange-a ali velikega angela varuha in iz ti bon ange-a ali majhnega angela varuha.Verniki verjamejo da manjši del duše ti bon ange zapusti dušo med spanjem ali med Loinem ritualom in zato so zaskrbljeni da se lahko poškoduje ali jim ga »ukrade« zlobna magija medtem ko ni v telesu.
Toliko za danes. Tako kot vedno prej, pa si tudi tukaj lahko ogledate slike, ki so spodaj.
Naslednjič bom pisal o obisku Washington D.C. in vrnitvi v New York.
Sorodne teme:
- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 5. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del
Četrtek, 27 marec 2008
Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
V današnjem potopisu bom napisal malo več kot običajno, saj bi rad, pred mojim naslednjim potovanjem, s tem potopisom zaključil. Tokrat bom pisal o dolini, kjer so posneli največ kavbojskih filmov, o življenju Indijancev v Mesa Verde, obisku Santa Feja v Novi Mehiki in obmejnega mesta El Paso v Teksasu ter mejni kontroli na avtocesti.
V četrtek 26. maja sva ob 9.30 uri nadaljevala najino pot proti vzhodu združenih držav. Najina naslednja postaja (pravzaprav je šlo samo za vožnjo skozi, ustavila pa sva se samo toliko, da sva naredila nekaj fotografij prekrasne pokrajine. Kolikokrat sem besedo prekrasen že ponovil v tem potopisu?) je bila dolina Monument Valley na meji z Utahom, kamor sva prispela ob 11.15 uri.
Najprej pa, na kratko, nekaj o zvezni državi Utah, ki se imenuje tudi Mormonska dežela ali dežela panjev. Glavno mesto države je Salt Lake City, ki je leta 2002 gostilo tudi Olimpijske igre. Država je bila kot 45. po vrsti v zvezo sprejeta 4. januarja 1896. To je bilo res zelo na kratko. :) In sedaj k dolini Monument Valley.
Manument Valley
Dolina velja za klasično pokrajino Ameriškega divjega zahoda. To je dolina, kjer so tudi največkrat snemali ameriške vestern filme.
Ta park je leta 1960 ustanovilo pleme Navajo. Na leto ga obišče tudi do osem milijonov ljudi, ki jih privlači pokrajina in davni načini življenja. Danes živi tukaj približno 152.000 Indijancev v tako imenovani »open-air-slumu«. Za ta slum je značilna razpršena poselitev in zelo uboga prebivališča, ki so zgrajena iz vseh mogočih materialov (ilovica, cedra, plastika, karton, pločevina). Ob "hiši" stoji praviloma terenski avto, odpad, staja,... Pol puščavska klima dopušča rasti le koruzi in fižolu, ki je posajen ob prebivališču. Izguba kulture se je pričela z prihodom belcev na zahod, ki so pregnali Indijance na vedno bolj nedostopna območja. Plemena Navajo, Comanche, Apachi in Siouxi so prvi izgubili ozemlja na katerih so lovili in so se zato tudi spopadali z belci. Končna zmaga je bila na strani dobro opremljene ameriške vojske in politike.
Ob 11.40 uri sva odšla naprej. Odločila sva se, da ne greva v Phoenix, kakor sva sprva načrtovala in kjer bi si ogledala njihove znamenite kaktuse ter konjeniško policijo, ampak proti zvezni državi Kolorado in Mesa Verde. V Lonely planet sva namreč prebrala, da je to zadeva, ki je za videti. :) V Kolorado sva prispela ob 12.55 uri, v park Mesa Verde pa ob 13.50 uri.
Kolorado, Mesa Verde in življenje indijancev
Zvezna država Kolorado se imenuje tudi Stoletna država. Glavno mesto države je Denver. Država je bila kot 38. po vrsti v zvezo sprejeta 1. avgusta 1876.
Ko sva vstopila v
V parku sva izvedela marsikaj o življenju Indijancev v tem delu države, ki so se od prerijskih Indijancev ločili po tem, da se niso selili.
V letih med
V letih od 700 do 950, so živeli v Pithouse and pueblos. To je že druga razvojna stopnja oz. večnadstropne stavbe. Ljudje so sem prišli kot lovci oz. nabiralci leta 0. V
Okoli leta 1200 so se naselili pod previse in nato skrivnostno izginili leta 1300. Videla sva Square Tower house z 80 sobami in sedmimi kivi (obredni prostor). Vhodi so bili še vedno na strehah.
»Sončni tempelj« so začeli graditi okoli leta 1200. Mogočnost zidov in razsežnost objekta dajeta slutiti, da ga je gradilo več skupnosti, ki so živele pod previsi v vaseh. Tempelj (ali je dejansko tempelj, ni potrjeno ) ni bil nikoli dokončan.
Indijanci so bili, v tem delu Amerike, zaradi namakalnih sistemov veliko bolj povezani kot na severu Amerike.
Skratka, kratek povzetek. ZDA je bila v tistih časih slabše razvita kot Evropa, kjer so že gradili gradove.
Ob 17.55 uri sva park zapustila in se skozi gozdno pokrajino Kolorada, ki je prečudovit, peljala proti Novi Mehiki. Okrog 20.30 uri sva prispela v Novo Mehiko.
Nova Mehikanin Santa Fe
Zvezna država Nova Mehika se imenuje tudi Sončna oz. Očarljiva dežela. Glavno mesto države je Santa Fe, ki je tudi največje mesto v tej državi. Država je bila kot 48. po vrsti v zvezo sprejeta 6. januarja 1912.
Ker motela ni bilo v bližini, sva se morala v čisti temi voziti še nekaj časa, pri čemer sva z avtom skoraj zapeljala s ceste, ko se je sopotnik, ki je vozil avto, izognil zajcu, ki je šel čez cesto. Kmalu potem, ko sva prečkala reko Rio Grande, sva ob 22.15 uri prišla do motela Espanola v bližini Santa Fe-ja.
Naslednji dan sva ob 9.25 uri ponovno odšla na pot in se ob 10.00 uri za eno uro ustavila v Santa Fe-ju. Santa Fe je najvišje glavno mesto v ZDA, saj je na nadmorski višini
Ko sva bila ob 11.15 uri ponovno na avtocesti, sva se za 40 minut ustavila še v trgovini in nato nadaljevala s potjo.
Peljala sva se mimo kraja »Resnica ali posledice« in opazila, da je bil severni del Nove Mehike gozdnat, južni del pa je samo še puščava. Ljudje živijo v majhnih hišicah ali kontejnerjih. Pred mejo s Teksasom sva videla ogromno farmo krav, ki se niso pasle po travniku, ampak so ležala druga na drugi v blatu.
Ob 16.00 uri sva v deževnem vremenu prestopila v največjo ameriško zvezno državo, Teksas.
Teksas in El Paso
Ime države Teksas, ki ji pripada tudi vzdevek Lone Star State (Dežela samotne zvezde), izhaja iz jezika Caddo indijancev (Teysha, tejas = prijatelj). Glavno mesto je Austin. Teksas je druga največja država v ZDA in leži na samem jugu, na meji z Mehiko. Med desetimi največjimi mesti v ZDA ima kar tri Teksas, od tega na četrtem mestu Houston, ki je največje mesto v Teksasu. S svojo populacijo 20 milijonov prebivalcev komaj prekaša 18 milijono glavo živino Teksasa. Na razprostranjeni zemlji Teksasa naštejemo nad 23.000 farm, ki pokrivajo 80% zemlje Teksasa. 10% Teksasa pa pokrivajo gozdovi, kjer najdemo tudi štiri nacionalne parke. Teksas nudi dom kar 2,5 milijonu srnjadi in 200.000 krokodilom. Med simboli države so številne živali in rastline. Država je bila kot 28. po vrsti v zvezo sprejeta 29. decembra 1845
Na avtocesti sva opazila, da je Teksas edina država, ki ima ponoči omejitev hitrosti zmanjšano za
Ob 16.30 uri sva prišla v El Paso, kjer je bilo deževno in samo
El Paso je milijonsko mesto na meji z Mehiko. Reka Rio Grande deli to mesto na ameriški in mehiški del, ki se imenuje Juarez. V bistvu El Paso niti ni pravo ameriško mesto, ampak bolj »latino« mesto. Vse naokoli je puščava, posejana s kaktusi in nizkim grmičevjem. Pozimi so temperature nad 10 stopinj, poleti nad 40. Ljudje se vozijo v klimatiziranih velikih avtomobilih, pijejo kokakolo in uživajo v mehiškem fast foodu (burritos, enchiladas, tortillas).
El Paso je čisto drugačno od ostalih Teksaških mest. Je zelo umazano in je veliko revščine. V mestu sva videla zelo dobro zastraženo mejo z Mehiko. V Mehiko tako peljejo trije mostovi. En za pešce, en za avtomobile in en za tovorna vozila. Sicer pa je meja ločena z dvema jarkoma, tremi ograjami, električno napetostjo, reflektorji in na vsakih
Neprijeten dogodek
Žal si samega mesta pobližje (razen iz avtomobila) nisva ogledala, ker sva doživela eno neprijetno izkušnjo. Ker nisva vedela, kaj je v mestu sploh za videti, sva po dolgotrajnem iskanju našla neko turistično pisarno, kjer sva povprašala za mnenje Pa tista ženska še sama ni znala najbolj pojasniti kaj je v tem mestu vredno ogleda. Zato sva po odhodu iz turistične pisarne sama odšla peš odkrivat okolico, vendar pa daleč nisva prišla. Ko sva prišla mimo neke hiše, sva za ograjo opazila psa z velikimi zobmi, ki je začel lajati na naju in malo dane skakati po ograji. Pa se nisva zmenila zanj dokler nisva opazila, da se ta ograja kar naenkrat konča in da ima pes prosto pot na cesto. Takoj sva se obrnila in začela teči nazaj proti parkiranemu avtomobilu, pes pa za nama. Na srečo je pes hitro obupal, midva pa sva se prav tako hitro uspela strpati v avto.
Po temu dogodku nama ni bilo več do ogleda mesta, pa tudi vreme je bilo deževno in turobno, zato sva si poiskala restavracijo nekje izven El Pasa in pojedla pravo mehiško večerjo. Okolico El Pasa sva zapustila ob 18.55 uri.
Mejna kontrola
Ob 20.00 uri je bila na avtocesti, kjer sicer tehtajo tovornjake, mejna kontrola. Ker sva bila tujca, so naju Američani dodobra preverili. Toda, ko sva jim pokazala potni list z zelenim potrdilom, ki sva ga dobila na letališču, so naju takoj izpustili in naju niso pregledovali tako kot neki mehiški avtobus, kjer so pregledovali tudi prtljago.
Ob 20.30 uri pa sva uro premaknila za eno uro naprej, tako da je bila po novem 21.30. Pet minut kasneje pa sva prišla v motel 8 v Van Hornu.
Fotografije si lahko ogledate spodaj, naslednjič pa bom pisal o obisku New Orleansa, mesta, ki ga je leto kasneje najbolj prizadel orkan Katrina, o obisku znamenitih plantaž ob Misisipiju in obisku vesoljskega centra Nase v Houstonu.
Sorodne teme:
- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 5. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del
Nedelja, 23 marec 2008
Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
Danes bom pisal o Las Vegasu, obisku Doline smrti in Grand Canyona ter prihodu v indijanski rezervat Navajo in Hopi.
V ponedeljek, 23. maja sva ob 10.25 uri in v sončnem vremenu s temperaturo 26°C, odšla proti Nevadi, tokrat proti njenemu južnemu delu in spet prečkala gorovje Sierra Nevada, ki pa tu ni bilo tako visoko. V Nevado sva prišla ob 13.55 uri, zunaj pa je bila temperatura že 41°C.
Med potjo sva na 1300 metrih nadmorske višine videla drevesa Jousha (v istoimenski park na jugu Kalifornije nisva šla), prav tako pa sva na cesti videla table s citati iz Biblije (ne kradi, spoštuj očeta in mater… ).
Los Angeles - Las Vegas (vmes ogled Doline smrti)
Ob 14.25 uri sva prišla v Las Vegas in doživela tudi vročinski rekord na najinem potovanju, 43°C.
Las Vegas
Las Vegas je mesto sredi poleti vročega (temperatura se pogosto vzpne prek 40 stopinj Celzija) in pozimi hladnega puščavskega južnega dela zvezne države Nevada na zahodu Združenih držav Amerike. Mesto ima že skoraj 300.000 prebivalcev, skupaj s predmestjem pa več kot milijon in velja za najhitreje rastoče večje naselje v državi. Je nesporno središče svetovnega igralništva. Ima največ hotelskih sob na našem planetu; zdaj jih je že več kot 100.000. Tolikšno je tudi število gostov, ki dnevno pridejo preizkusiti srečo. Ker večina ostane le nekaj dni, se v mestu dnevno gnete okrog 300.000 turistov, naj bo zima ali poletje, ponedeljek ali sobota.
Naselje je v dolini Las Vegas (špansko ’rodovitne ravnice’), ob stari španski trgovski poti med mestom Santa Fé v Novi Mehiki in Kalifornijo, leta 1855 ustanovila peščica Mormonov. Po neuspešnem izkopavanju svinčeve rude so se ti že čez nekaj let odselili. Pravi začetek kraja sega v leto 1905, ko je sem prišla Pacifiška železnica. V njem so se naselili železniški delavci in že takrat pokazali precejšen smisel za hazard. Mesto je leta 1931, pred legalizacijo igralništva in tik pred pričetkom gradnje bližnjega 221 m visokega Hooverjevega jezu na reki Kolorado, imelo le 5100 prebivalcev. Modrina gladine zajezitvenega jezera Mead je v živem nasprotju z rjavimi, rumenimi in rdečimi odtenki skorajda neporasle puščavske pokrajine v okolici.
Hiter razvoj mesta je ob izobilju električne energije, ki je omogočilo razsvetljavo neslutenih razsežnosti, pospešilo dejstvo, da je bila Nevada dolgo edina država v ZDA, kjer je bilo dovoljeno hazardiranje. V mestu so dovolili tudi organizacijo hitrih porok, pri čemer poreklo mladoporočencev ni pomembno.
Las Vegas počasi izgublja sloves mesta greha in mafijskih poslov. Z organizacijo športnih in vrhunskih zabavnih prireditev skuša privabiti ljubitelja športa, petičnih gostov, pa tudi dr