Potovanje po Kubi (2008) - 3. del

Danes še nekaj besed o Fidelu in Che-ju...naslednjič pa, obljubim, končno o mojem potovanju, ki ga bom začel z Miamijem. :) Ampak to si pa le preberite. Je zanimivo.

Fidel Castro

Fidel Castro Ruz se je rodil 13. avgusta 1927. Oče Angel Castro se je najprej poročil z neko učiteljico, s katero je imel dva otroka. Kasneje pa se je zapletel s svojo kuharico in imel z njo pet nezakonskih otrok, med katerimi je bil drugi Fidel. Ko je Angelova žena umrla, se je poročil s Fidelovo materjo Lino Ruz. Glavni razlog poroke je bil, da jezuiti Fidela kot nezakonskega otroka ne bi vzeli v svoje šole. Fidel je bil že kot otrok trmast in odločen. V šoli so ga odlikovali inteligenca, odločnost in šarm. V Santiagu je obiskoval dve jezuitski šoli, nato pa leta 1942 šolanje nadaljeval v Havani, v t. i. pripravljalni jezuitski šoli, iz katere se je lahko vpisal na univerzo, kjer je leta 1945 začel s študijem prava. V študentskih letih je Fidel še naprej gojil strast do športa, njegova osebnost je bila silovita, ekskluzivna, bil je podjeten, z občutkom za vodenje in študent z zelo dobrim spominom. Že za časa študija je začel sodelovati v študentskem gibanju, vendar je že takrat pazljivo izbiral prijatelje. Sanjaril je o tem, da bi z uporom in bojem skušal spremeniti položaj v deželi. Fidel je bil že v prvih univerzitetnih letih član skupine Manicatos – študentov, ki so se bojevali za pravice in opozarjali na slabosti v javnem življenju. Tudi oblast je postala kmalu pozorna na Castra in ga že takrat skušala s provokacijami pritisniti ob zid. V tem obdobju je Fidela zaznamovala tudi osamljenost, saj je težko našel ljudi, ki bi jim lahko zaupal. Leta 1950 je Fidel Castro doktoriral, leto pred tem pa se je poročil z Mirtho Diaz Balartovo, s katero je imel enega otroka. Odprl je odvetniško pisarno, ki pa mu ni prinesla nekega dobička, saj je branil predvsem revne ljudi. Medtem se je posvečal tudi politiki in bil dejaven pri Ortodoksni mladini. Fidel Castro je zaplul tudi v revolucionarne vode. Leta 1952 je nameraval kandidirati na parlamentarnih volitvah, kar mu je s strmoglavljenjem predsednika Carlosa Prie Socarrase in preklicem volitev onemogočil Fulgencio Batista. Ko je Castro uvidel, da Batisti ne more od živega niti po sodni poti, je izvedel neuspešen napad na Moncado, zaradi česar sta skupaj z bratom Raulom pristala v zaporu. V svojo obrambo je govoril pet ur, njegov govor »Zgodovina mi bo oprostila« pa je postal prvi programski manifest Gibanja 26. julij, ki je sprožilo kubansko revolucijo.

Ob vsej revolucionarni dejavnosti pa se je Fidel pokazal tudi kot romantičen ljubimec, kar dokazujejo pisma, ki jih je kot mlad, na 15 let zapora obsojen revolucionar, leta 1953, iz zapora na Isla dela Juventud, v Havano pisal »ljubljeni Natty« Revuelta. Prav v njeni hiši je tedaj 26-letni Castro našel zatočišče in podporo za strmoglavljenje diktatorja Batiste. Ko je Castro po neuspelem državnem udaru končal v zaporu, ga je zapustila žena, Natty pa je z njim ohranila stike in kmalu se je med njima razvilo ljubezensko razmerje. Iz tega razmerja se je rodila hči Alina, ki je leta 1982 prekinila stike z očetom in emigrirala v Španijo. O očetu je povedala: »Oblast in čaščenje sta ga naredila brezčutnega. Tak režim se ohranja u ustrahovanjem, zasužnjevanjem, ohranjanjem povprečja. Ljudje na položajih se iz previdnosti zamenjujejo. Iz veleposlanika postaneš minister ali pa obtičiš doma, tako kot moj brat Fidelito.« Poleg Alinine matere je imel Castro v tistem času še dve ljubici, kasneje pa se je poročil s sedanjo ženo Dario Soto del Valle, s katero ima pet otrok.

V ječi je Castro postavil temelje Gibanja 26. julij in ob vrnitvi v Havano so ga sprejeli kot narodnega junaka. Že tistega dne je Fidel postal v očeh kubanskega ljudstva njihov legendarni vodja. Kasneje se je zaradi okrepitve Batiste moral umakniti v Mehiko, kjer je navezal stike z Ernestom Guevaro, kasneje pa v ZDA, kjer je v enem od svojih govorov dejal: »Leta 1956 bomo svobodni ali pa bomo postali mučeniki.«, obvezal se je, da se bo leta 1956 izkrcal na Kubi. In res se je vrnil na Kubo, kjer so njegove uporniške sile, znane pod imenom »Gibanje 26. julija« pridobile podporo ljudstva. Decembra 1958 je izvedel pohod na Havano in povzročil padec Batistovega režima. Castro se je sam imenoval za premiera februarja 1959, ta naslov je obdržal vse do leta 1976, ko je postal predsednik Sveta države in Sveta ministrov. Nacionaliziral je kubanske vire, (med drugim, kljub besu svoje matere in trajni zameri svoje sestre, je najprej nacionaliziral prav posestvo svoje družine), kolektiviziral kmetijstvo in ustanovil enostrankarsko socialistično državo.

Po letu 1961 je Castro postal še trdnejši marksist, v jasnejšem zavezništvu s SZ, vse bolj se je zanašal na sovjetsko gospodarsko in vojaško pomoč. Seznam poskusov atentatov na Castra je zelo obširen, obsega vse od miniranih cigaret, dinamita, ki naj bi mu razstrelil brado, številnih najetih morilcev in večih poskusov zastrupitve. Objavljen je bil podatek, da so v 40 letih Castra poskusili ubiti 667 krat. Za to rekordno številko pa Kubanci krivijo predvsem ZDA, saj so ga obravnavali kot sovražnika številka ena.

Castro je karizmatična avtoriteta, bil je najboljši politični vir revolucije. Olajšal je tranzicijo v socializmu in dopustil preživetje režima celo pri resnih napakah ekonomske politike, ob tem pa je ostala ljudska podpora vselej enaka. Fidel zna biti mikaven, vljuden in olikan, a tudi krut, nasilen in trmast. Hkrati je zvit, velikodušen, častihlepen in idealističen. Je energičen, karizmatičen, optimističen in pogumen, a tudi brezobziren in egocentričen. Je nadarjen politik in odličen govorec (njegovi govori so včasih trajali tudi 6 do 10 ur), ko se ogreje se lahko pogovarja s komerkoli in o čemerkoli. Na Kubi ni njegovih spomenikov, saj sam pravi, da ne želi nikakršnega kulta osebnosti. El maximo lider je ponosen in veliko da na čast. Njegovo uradno geslo je »Komunizem ali smrt!«. Ne prenaša nikakršne konkurence in nekateri celo menijo, da je prav zato izdal Che Guevara in ga prepustil smrti v Boliviji.

Ko je Castro prišel na oblast je dejal: »Sem človek, ki ve, kdaj je treba oditi.«. Castro se je uspešno obranil vsem izzivom in napadom vladavine. Svoj položaj je ohranil dlje kot marsikateri drug voditelj in šele pred kratkim položaj predal svojemu bratu Raulu.

Ernesto Guevara de la Serna – CHE

Rodil se je leta 1928 v Argentini. Že pri dveh letih je dobil astmatični napad in astma ga je spremljala celo življenje. Starši so pri otrocih vzgojili zelo liberalne poglede na svet. Mati, na katero je bil Che zelo navezan, je s svojim načinom in obnašanjem takorekoč narekovala Chejev karakter, kajti že zelo zgodaj ga je naučila sovražiti tedanji družbeni in gospodarski sistem.

Šolska spričevala so ga tako ocenjevala kot upornega, drznega in pogumnega in čeprav je bil sramežljiv in vase zaprt, se je za svojo stvar vedno znal boriti. Na veliko presenečenje se je odločil za študij medicine, saj si je hotel s pridobljenim znanjem pomagati. Kot dijak je nato spoznal starejšega prijatelja, Alberta Granadosa, s katerim sta se kot mlada avanturista leta 1951 skupaj odpravila na pot po Latinski Ameriki z motorjem, da bi proučila socialne in politične razmere. Na tem potovanju se je Ernesto prvič seznanil z revščino, izkoriščanjem delavcev ter z diktaturo. Po vrnitvi s potovanja leta 1953 v Buenos Airesu je postal doktor medicine.

Po študiju se je odločil za obisk prijatelja Granadosa v Venezueli, a se spotoma ustavil v Gvatemali, kjer je potekala prava revolucija. Po neuspeli gvatemalski revoluciji se je Ernesto pridružil skupini Kubancev, ki so ga seznanili z idejami o revoluciji na Kubi in o Fidelu Castru ter se z njimi odpravil v Mehiko. V Mehiki in Gvatemali se je dokončno preobrazil v revolucionarnega komunista. V Mehiki je spoznal brata Castro, postal zdravnik ekspedicije in se nauči gverile (vojskovanje, nabava denarja, orožja, hrane). Chejevi prvi vtis o gverili in o Fidelu je bil ta, da je nadvse prepričan v zmago in uspešnost akcije. Tukaj je dobil Ernesto tudi ta poznani vzdevek ''CHE'', ki v argentinsko španskem narečju pomeni ''ej, ti'' oz. ''tovariš''.Tako je jeseni 1956, 82 ljudi z majhno barko odplulo proti Kubi in revoluciji naproti. 1957. leta so gverilci v ofenzivi zmagali in novica se je hitro razširila po deželi in revolucija s Fidelom in Chejem na čelu je pridobivala vse več simpatizerjev. Med boji je Guevara veliko prispeval k morali mož, skrbel za Radio Rebelde in časopis El cubano libre. Po dobrih dveh letih boja so revolucionarji, imenovani barbudi zmagali. Do takrat je imel le Fidel čin komandanta in samo on jih je podeljeval, podelil pa ga je Cheju in bratu Raulu in od takrat je to najvišji čin na Kubi (od tod tudi rdeča zvezda na Che Guevarovi baretki). Februarja 1959 so ga razglasili za kubanskega državljana od rojstva, zaradi zaslug ob invaziji na Kubo. Castro pa mu je zaupal oddelek za industrijo v okviru inštituta za agrarno reformo in mesto direktorja narodne banke. Bil je tretji najpomembnejši mož na Kubi. Leta 1961 je postal minister za industrijo. Potoval je po socialističnih državah, Aziji in Afriki in sklepal gospodarske stike ter vedno znova opozarjal na nujen oborožen odpor - gverilo. Leta 1965 je zapusti Kubo in v pismu razloži Castru svoja stališča ter se odpravil naproti novi revoluciji. V pismu je napisal slavna stavka »Hasta la victoria siempre!« (Do zmage, za vedno!) in »Patria o muerte!« (Domovina ali smrt), kar je še vedno uradni kubanski slogan.

Nazadnje je odšel v Bolivijo, ki jo je hotel osvoboditi z majhno skupino gverilcev. Ko so za njegove načrte izvedele ameriške oblasti, so ga hotele uničiti. 8. oktobra 1967 je bil ranjen in ujet v spopadu, kjer naj bi ga tajno ustrelili, svetu pa sporočili, da je podlegel smrtnim ranam, a glede njegove smrti obstaja več teorij.

Che je postal absolutna legenda, absoluten mit, padel angel. Postal je pop kulturni Bog, maskota kontrakulture, saj se je upiral sistemu in režimu. Che je bil narejen v treh potezah: brada, oči, zvezda. Jean Paul Sartre ga je celo označil za najpopolnejšega človeka našega časa. Toda Che gverilec v pragozdu tretjega sveta, simbol zatiranih in ponižanih, je bil preveč stvari hkrati: zdravnik in vojak, ekonomist in komunist, revolucionar in bankir, zahrbtni gverilec in ambasador, birokrat in pustolovec, astmatik in romantik. Rekli so mu Robin Hood iz rdečega gozda, pa Don Kihot komunizma, novi Garibaldi ter seveda boljševik z nožem med zobmi. Che je bil pač neumorni fanatik in promotor planskega socializma, tudi obseden s kultom nasilja in romantičnim odnosom do orožja. Verjel je namreč, da je treba oblast prevzet nasilno, z revolucijo in orožjem in da ne obstaja druga pot ali način.

Vir

Sorodne teme:

- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)

Potovanje po Kubi (2008) - 2. del

Kot sem obljubil že v prejšnji objavi, bom danes napisal nekaj "malega" o kubanski revoluciji in socializmu oz. razlogih zakaj je Kuba danes tam kjer je.

Kubanska revolucija

Vrnitev na Kubo in začetek gverilskega gibanja

Po intenzivnih pripravah se je novembra 1956 skupina 82 pripadnikov Gibanja 26. julij vkrcalo na majhno jahto »Granma«. Ladja je prišla na Kubo z manjšim številom privržencev in z zamudo, pristali pa so na nedostopnem obrežju. Ko so prispeli, so jih vojaške sile predsednika Batiste takoj opazile in uporniki so se morali ob hudem spopadu razkropiti. Nekaj jih je uspelo zbežati, druge pa so ujeli in pobili. Preživeli so se zatekli v gore Sierre, kjer so razvili močno gverilsko gibanje, proti kateremu so bile Batistove sile neuspešne. Gibanju so se pridružili kmetje, saj si je le-to zadalo cilj, da bi kmetje dobili zemljo. Gibanje je bilo takrat omejeno le na provinco Orient na vzhodu države. Toda med provincama Orient in Havano so obstajala velika socialna in politična nasprotja. Upornikom so se pridružili ljudje iz mest, ker se niso strinjali z diktaturo. V tem pa se je kazalo kubansko nacionalno nasprotje. Razrešiti nasprotja med glavnim mestom in notranjostjo dežele je pomenilo toliko, kot sprožiti agrarno in proti imperialistično revolucijo. Toda gverila se je krepila, ZDA pa so gibanje predolgo podcenjevale in še naprej vojaško podpirale Batisto.

Priprave na revolucijo in revolucija

Aprilska vstaja 1958 ni bila uspešna, novembra istega leta so bile razpisane »ameriške« volitve, ki so jih Kubanci bojkotirali, saj so vedeli, da bodo rezultati prirejeni. Castro je novembra 1959 zapustil generalni štab v gorah in začel prodirati s svojimi silami proti Santiagu de Kuba in s tem se je začela končna ofenziva revolucionarnih sil. Zasedali so kraj za krajem, Batistu pa ni uspelo razbiti revolucije, zato je v novoletni noči v Havani podpisal odstop in bil prisiljen zbežati iz države z letalom.

1. januarja 1959 je Castro razglasil zmago kubanske revolucije. Sestavil je poziv delavcem, kjer je bilo rečeno, da morajo po sedmih letih boja doseči »popolno zmago ljudske demokracije«. Deželo je zatem zajela generalna stavka. Castro si je najprej zadal cilj likvidacije armade in s tem omogočiti pravo revolucijo, ki je možna le ob podpori širših ljudskih množic. Tako je dal prijeti in usmrtiti veliko Batistovih privržencev. Začasno predsedniško mesto je zavzel sodnik Urrutia, ki so ga priznale druge države (ZDA, VB, ZRN). Castro se je imenoval za ministrskega predsednika in začel snovati marksistično-leninistično vlado ter objavil program o uvedbi demokratičnih svoboščin in izvedbi socialnih reform. Odločil se je, da bo Kubo osvobodil gospodarske nadvlade ZDA in ker se z ZDA ni mogel dogovoriti za gospodarsko in diplomatsko sodelovanje, se je po pomoč obrnil na nekdanjo SZ, ki mu je dobavljala posojila, orožje in hrano.

Ker je kubansko gospodarstvo kazalo neokolonialistični značaj, je bila revolucija uperjena proti neokolonializmu. Socialistični značaj pa je dobila revolucija šele leta 1960 z nacionalizacijo tujega kapitala in bank. Nacionalizacija je imela proti imperialistični značaj. Država je postala lastnica naftnega konzorcija, kubanske letalske družbe in njenega letališča, tovarn sladkorja ter mnogih hotelov in restavracij. Kuba je nato nacionalizirala še bančna posojila ZDA. Toda imperialisti proti Castru niso izgubljali časa in so zaceli z organizirano kampanjo proti revoluciji. Ampak Castro je še naprej spodbujal ljudstvo, da naj bo pogumno in naj se bori naprej.

Marca 1959 je začel izvajati nacionalizacijo in do začetka leta 1960 je postopoma nacionaliziral skoraj vso ameriško lastnino, razlastil je tuje industrialce in kolektiviziral kmetijstvo. Tako je Castro 18. novembra 1959 izjavil:«Da je usoda revolucije in domovine v rokah delavskega razreda.«

Medtem so se nasprotja med ZDA in Kubo povečevala, pritisk ZDA je naraščal, nova kubanska vlada pa je odklanjala sleherno vmešavanje v notranje zadeve. Leta 1969 je ameriška vlada poslala ostro noto vladi Castra, češ da je le-ta grobo kršila mednarodno in kubansko pravo, ko je zaplenila imetje na Kubi. Zato so se ZDA umaknile, uvedle trgovinsko zaporo in pretrgale diplomatske odnose s Kubo. Zapora je močno prizadela kubansko gospodarstvo, ki je bilo skoraj v celoti odvisno od ZDA. Toda SZ je bila pripravljena nuditi gospodarsko in vojaško pomoč ter odkup sladkorja. Državi sta podpisali gospodarski sporazum in vzpostavili diplomatske odnose. Od leta 1961 do 1990 je bil Castro odkrit zaveznik SZ. Po razpadu SZ pa je Kuba prenehala dobivati pomoč tudi tukaj, kar pa je privedlo do še večje revščine.

Kuba po revoluciji, poskus invazije na Kubo

Rojstvo nove socialistične države tik pred vrati ZDA je sprožil velik preplah in Eisenhower je začel leta 1960 z oboroževanjem kubanskih izgnancev. Tako se je 8. aprila skupina kubanskih izgnancev, ki jih je organizirala in izurila ameriška CIA, izkrcala na Kubi v Prašičjem zalivu z nalogo strmoglaviti režim Fidela Castra. Castrove čete so napadalce hitro obvladale in jih aretirale, dogodek pa je zelo prizadel ugled ZDA, a na drugi strani utrdil Castrov režim in zbližal Kubo in nekdanjo SZ. 1. maja 1961 je bila potrjena svoboda Kube in Castro je takrat dejal:«V zgodovini se še nikoli ni pripetilo, da bi nekdo premagal revolucijo ljudstva, ki je resnično prišla na oblast.« Konec leta 1961 je Castro razglasil Kubo za socialistično državo in navezal stike z vsemi socialističnimi deželami.

Kubanska kriza in uvedba rdečega telefona

Kubanska kriza je bila najhujša kriza v času hladne vojne in največja nevarnost za nov svetovni spopad. Tako je 23. oktobra 1962 predsednik ZDA, Kennedy izjavil, da imajo ZDA dokaze o ofenzivnih raketah blizu Kube. SZ je zatrjevala, da gre le za defenzivno orožje, da ne bo nikomur dajala strateškega orožja, toda ta izjava ni bila resnična. Kubansko krizo so uspeli premagati, ko je SZ umaknila rakete z jedrskimi konicami s Kube. Svet si je tako oddahnil pred nevarnostjo spopada med obema velesilama, med SZ in ZDA pa je bil vzpostavljen ''rdeči telefon''.

Kuba in socializem

Kuba gradi na socializmu. Socializem je družbena ureditev, ki temelji na podružabljanju proizvajalnih sredstev, na brezrazredni družbi, na socialistični organizaciji dela in na odpravi izkoriščanja človeka po človeku. Je družbeni režim, v katerem delavski razred v zavezništvu z drugimi delavskimi razredi in sloji izvaja svojo oblast in diktaturo. Zato so svoboščine omejene tistim manjšinam, ki skušajo škodovati interesom večine in napadajo socializem. Tako so takšne svoboščine priznane le, kolikor se le-te ujemajo s cilji socialistične družbe.

Že Lenin je menil, da se komunizem razvija postopoma. Najprej je potrebna revolucija, ki zruši birokratično vojaški državni stroj. Nato ji sledi prehodna faza, po Leninu imenovana socializem. Na oblast pride proletariat, ki doseže spremembe. Lastništva proizvajalnih sredstev pa postanejo družbena last. Posledica tega je, da družbeni sistem preraste v komunizem. Podobno se je dogajalo tudi na Kubi. Množica, s Fidelom Castrom na čelu, je izzvala kubansko revolucijo in se tako rešila večnega zatirajočega sovražnika – imperialistično ZDA. Tako so dobili možnost, da izoblikujejo birokratično vojaški državni aparat, ki ne bi bil povezan z ZDA. Dosegli so prehodno fazo, ki jo je Lenin poimenoval socializem. To je obdobje, ko Castro ljudstvu vrne naravna bogastva, spremeni privatno lastnino proizvodnih sredstev v lastnino vseh, odpravi nezaposlenost, nepismenost, lakoto, da vsem zastonj izobrazbo in zdravstvene usluge.

Za družbo v socializmu je značilna sprememba v lastništvu proizvajalnih sredstev. Ta postanejo družbena in nič več zasebna lastnina posameznih oseb. Prav tako Marx trdi, da socializem še ne more dati ljudem enakosti in pravičnosti. Razlike v bogastvu bodo še vedno obstajale. Nemogoče pa bo izkoriščanje človeka po človeku, ker bodo proizvajalna sredstva v družbeni lasti. Tudi Castro je na Kubi preprečil takšno izkoriščanje. Množica je imela takšno moč, da je s svojo diktaturo strla kapitalistične izkoriščevalce. Tako so omejili svobodo zatiralcem in izkoriščevalcem delavskega razreda. Castro je menil podobno kot Lenin, ko je trdil, da je potrebno kapitaliste zatreti, če bi hoteli osvoboditi »človeštvo mezdnega suženjstva«.

Pomemben element socializma je tudi izvajanje terorja v lastni državi in tako so že takoj po Castrovem prevzemu oblasti postali zapori prizorišča množičnih usmrtitev, predvsem Batistovih privržencev. Ustanovljena so bila tudi izredna in vojaška sodišča ter obveščevalne službe. 1960 so ustanovljeni odbori za obrambo revolucije (CDR), nekakšen sistem nadzorovanja in ovajanja. Začela so se tudi trajna izseljevanja, predvsem izobraženih ljudi, kar je trajno slabilo kubansko družbo. Castro je z zakonoma številka 53 in 54 omejil pravico državljanov do svobodnega združevanja in leta 1962 ukinil tudi pravico do stavke.

Po ustavi iz leta 1976 je Kuba socialistična republika na temelju marksizma in leninizma. Tudi po ustavni reformi iz leta 1992 ustava zagotavlja vodilno vlogo Komunistični partiji Kube v državi in družbi in le-ta ima še vodilno vlogo pri graditvi socializma.

Kubansko ljudstvo je svobodno in zavestno podprlo volitve v prid socializmu. Že prvi člen ustave določa, da je »republika Kuba socialistična država delavcev, kmetov in drugih ročnih in umskih delavcev«. Pomemben pa je tudi osmi člen ustave, kjer pravi, da »država uresničuje voljo delovnega ljudstva in usmerja prizadevanja naroda pri graditvi socializma«.

Vir

Naslednjič bom pisal o dveh osebah, ki sta najbolj zaznamovala to karibsko državo. Fidelu in Cheju!

Sorodne teme:

- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 1. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)

Potovanje po Kubi (2008) - 1. del

Danes končno začenjam z mojim potopisom potovanja po Kubi. Od konca potovanja je minil že dober teden, spočil sem se tudi že, tako da je najbolje, da se kar lotim dela. :) Preden pa se dejansko lotim samega potopisa, vas bom v prvih nekaj objavah seznanil predvsem o osnovnih podatkih te socialistične države, njeni zgodovini in revoluciji. Tako, za lažjo predstavo. :)

Osnovni podatki

Kuba je arhipelag v severnih Karibih med Karibskim morjem, Mehiškim zalivom in Atlantskim oceanom. Arhipelag sestavlja otoka Kuba in Isla de la Juventud ter približno 1600 otočkov. Sosednje države Kube so Jamajka in Kajmanski otoki na jugu, na jugozahodu Haiti, na severu Bahami in Florida, na zahodu Mehika. Je 16. največji otok na svetu, katerega površina meri 105.007 km².

1250 kilometrov dolg in od 35 do 190 kilometrov širok otok je večinoma raven in gričevnat, le ponekod so višja hribovja. Na skrajnem zahodu je apnenčasto gorovje Sierra de los Organos, s slikovitim stožičastim krasom. V osrednjem delu je hribovje Sierra Excambray in na vzhodnem delu otoka hribovje Sierra Maestra, z najvišjim vrhom (Pico Turquino - 1974 metrov). Več kot 3.500 kilometrov dolga obala je večinoma nizka in močno razčlenjena.

Kubo delimo na 14 provinc in na eno posebno območje. To so: Pinar del Río, Ciudad de la Habana, La Habana, Isla de la huventud, Matanzas, Villa Clara, Cienfuegos, Sancti spíritus, Ciego de Ávila, Camagüey, Granma, Las Tunas, Holguín, Santiago de Cuba in Guantánamo.

Podnebje na Kubi je tropsko oceansko, z majhnimi letnimi nihanji temperature. Zlasti zahodne dele otoka pogosto prizadenejo tropski viharji – hurikani. Deževna doba je sicer v času od maja do oktobra.

Po podatkih iz leta 2007 ima Kuba, katere glavno mesto je Havana, 11.394,043 prebivalcev, ki živijo na 110.860 kvadratnih kilometrih.

Po rasni pripadnosti je največ prebivalcev mulatov (51%), ki jim sledijo belci (37%) in črnci (12%). V začetku 20. stoletja se je večinoma iz Španije preselilo okoli 700.000 belskih naseljencev, po revoluciji leta 1959 pa se je izselilo okoli 700.000 Kubancev, ki zdaj živijo večinoma na Floridi. Zadnji veliki val beguncev s Kube je bil poleti leta 1994 (s čolni in splavi je prek Floridskega preliva v ZDA pribežalo več kot 30.000 ljudi).

Po verski pripadnosti je največ katoličanov (40%) in prostestantov (2%), drugi so ateisti in versko neopredeljeni, saj je Kuba od leta 1962 uradno ateistična država. Med črnskim prebivalstvom je razširjena afro-kubanska religija.

Zgodovina

Prvi prebivalci tega otoka, ki so se nanj naselili leta 3500 pred našim štetjem, so se imenovali Indijanci Taino. Kmalu so ti prvotni prebivalci izumrli, saj so se na otok začeli naseljevati Španci, ki so v Baracoi postavili prvo naselbino. Dvajset let pred prihodom Špancev je Kubo odkril Krištof Kolumb, ki je, ko je pristal v Guardalevaci, dejal, da je to najlepši otok kar jih je kdaj videl. Ker pa zlata tam ni bilo, se je kmalu vrnil na Haiti.

Španci, ki so torej na otok prišli po Kolumbu, so začeli gojiti sladkorni trst in tobak. Na otok pa so pripeljali tudi sužnje iz Afrike. Kuba se je takrat zelo počasi razvijala, saj so naselbine ob morju večkrat ropali francoski in britanski pirati.

Sredi 19. stoletja, se je pojavilo močno gibanje za priključitev Kube k ZDA, saj je bogatim Kubancem grozila ukinitev suženjstva. Zgodil se je upor, ki je privedel do postopne ukinitve suženjstva. Kuba je od Špancev postala neodvisna 10. oktobra 1968, uradno pa je neodvisna postala 20. maja 1902.

Prvega januarja 1959 je Fidel Castro s svojimi somišljeniki začel revolucijo z napadom na vojašnico Moncada v mestu Santiago de Cuba. Kmalu je bil izvoljen za predsednika države. V vsako, tudi najbolj zakotno vas je pripeljal zdravnike in odprl šole, vendar pa se je razvoj Kube postopoma začel ustavljati.

Zaradi raketnih oporišč, ki jih je imela Sovjetska zveza na tem otoku, je kmalu sledila mednarodna kriza. Ko sta leta 1991 propadla Sovjetska zveza in komunizem v Vzhodni Evropi, so bila na Kubi občutna gospodarska nihanja.

V letu 1992 je Kuba uvedla ameriški dolar, ki pa je sedaj ukinjen, čeprav pa je z njim možno še naprej trgovati. Bolj kot z dolarjem se splača trgovati z evrom, saj pri dolarjih trgovci in banke obračunavajo 10 % provizijo. Na Kubi sicer obstajata dve uradni valuti in sicer kubanski peso (CUP) ter kubanski konvertibilni peso (CUC), s katerim operirajo predvsem turisti in je desetkrat bolj vreden od kubanskega pesa.

Vir1, Vir2

Toliko za danes, naslednjič pa o kubanski revoluciji in socializmu.

Sorodne teme:

- Potovanje po Kubi (2008) - 9. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 8. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 7. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 6. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 5. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 4. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 3. del
- Potovanje po Kubi (2008) - 2. del
- Potovanje po Kubi (2008) - vrnitev v Slovenijo
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Trinidada
- Potovanje po Kubi (2008) - prvo javljanje iz Kube
- Potovanje po Kubi (2008) - javljanje iz Miamija
- Odpovedi letov ogrozajo Kubo
- Potovanje po Kubi (2008) - predviden načrt potovanja
- Zaradi Kube sem zavrnil snemanje
- Potovanje po Kubi (2008) - kupovanje letalskih kart je pravi podvig
- Potovanje po Kubi (2008)

Potovanje po ZDA (2005) - 13. del

Zaradi bližajočega se novega potovanja, moj potopis potovanja po ZDA počasi končujem. Danes bom pisal o obisku kolonialnega mesta Williamsburg ter obiska ameriškega glavnega mesta Washington D.C.

V sredo, 1. junija sva ob 9.55 uri v oblačnem vremenu in 27°C, odšla iz New Orleansa proti vzhodu. Med potjo sva se ustavila na zajtrku, sicer pa sva ob 11.55 uri prispela do zvezne države Missisipi, ob 14.40 uri pa do Alabame.


New Orleans – Atlanta – Durham – Wiliamsburg – Washington D.C. - Manhattan

Alabama, ki ima čudovite, listnate gozdove, je najbolj revna in nerazvita država v Ameriki, čeprav se na prvi pogled ne zdi tako. Nasploh je veliko Američanov revnih, ker imajo slabo organizirano zdravstvo in si morajo zavarovanje plačevati sami. Bogatih je samo 1%, skupaj pa imajo kar 30% dohodkov vse države.

Po večerji ob 17.40 uri sva ob 19.15 uri prišla v Georgio in uro premaknila za eno uro naprej.

Georgia

Zvezna država Georgia se imenuje tudi Država breskev ali Imperij juga. Glavno in največje mesto države je Atlanta, ki je leta 2000 gostila letne olimpijske igre. Država je bila kot 4. po vrsti v zvezo sprejeta 2. januarja 1788. Bila je med trinajstimi kolonijami, ki so začele boj za neodvisnost od kraljevine Velika Britanija.

V Atlanti sva prvič videla osem pasovnico v eno smer, stolpnico Coca-cole, vrhovi nebotičnikov pa so se izgubljali v megli. Ob 21.25 uri sva prišla do motela 8.

Naslednji dan sva ob 10.35 uri in v deževnem vremenu, odšla naprej ter ob 11.45 uri prišla v Južno Karolino. Od tu naprej, je bila omejitev na avtocesti spet 65 mph. Ob 13.35 uri sva bila že v Severni Karolini, kjer sva ob 15.15 kosila v družinski restavraciji Captain toms. Sem že kdaj omenil, da v družinskih restavracijah ne strežejo alkohola? Ob 17.15 uri sva prišla v motel 8 v Durhamu, kjer je bilo 18°C.

Najino pot sva spet nadaljevala 3. junija, ko sva ob 10.30 uri odšla na pot in uro kasneje prispela v Virginijo.

Virginija

Zvezna država Virginija se imenuje tudi Staro gospostvo. Glavno mesto države je Richmond, največje pa je Virginija Beach. Država je bila kot 10. po vrsti v zvezo sprejeta 25. junija 1788.
Povsod po Virginiji so parki na temo osamosvojitvene vojne, saj je bila ena izmed 13 držav, ki se je uprla angleški nadvladi. Takrat sta v Virginijo spadali tudi državi Kentucky in Zahodna Virginija, država pa je bila najbogatejša. Vendar pa so Kentucky leta 1792 sprejeli v zvezo kot oddvojeno državo.

Veliko je lepih, angleških hiš in veliko zelenja. Virginija je včasih spadala pod jug, ki se je boril proti severu in takrat se je Zahodni del Virginije odcepil, saj je bil proti suženjstvu.
V Virginiji je rojenih tudi veliko pomembnih predsednikov. Sploh tistih, ki so bili med prvimi, odkar je ZDA samostojna.

Obiskala sva kolonialno mesto Williamsburg, ki je bilo včasih (pred D.C. –jem) glavno mesto ZDA, sedaj pa je celo mesto muzej na prostem in ljudje tako tudi živijo. Prav tako sva si ogledala York town, kjer so bile dokončno poražene angleške čete. V zalivu pri York town-u so Indijanci tudi prvič videli evropsko ladjevje.

Ko sva si vse ogledala, sva odšla mimo Marylanda proti Washington d.c., kamor sva prispela ob 20.10 uri in v najbolj zanemarjen hostel na najinem potovanju, ob 20.30 uri.

Zvezno okrožje Columbija

Zvezno okrožje Kolumbija (District Columbija ali DC) ob reki Potomac pokriva ozemlje prestolnice ZDA Washingtona, ki je bila zgrajena po odločitvi predsednika Georgea Washingtona.
Okrožje ne pripada nobeni zvezni državi, ima pa skoraj vse njihove pravice in je neposredno podrejeno zveznemu parlamentu.

Washington

Washington oziroma Washington, D.C., tudi Zvezno mesto je glavno mesto ZDA. Leži v, oziroma zavzema področje Zveznega okrožja Kolumbija. Washington je del mestnega območja Baltimore, vključuje pa tudi dele Marylanda, Virginije in Zahodne Virginije. Mesto je bilo ustanovljeno leta 1790, imenovano po predsedniku Georgeu Washingtonu. Promet in ulice v D.C.-ju so kaos, mesto pa je grdo in, poleg New Orleansa, najbolj nevarno v ZDA. Meni osebno Washington D.C. ni bil všeč, ker enostavno nima "duše".

V soboto sva si v D.C.-ju ogledala: Capitol Hill (parlament), belo hišo, naravoslovni muzej, kjer sva videla okostja dinozavrov in spomenik Lincolnu, ki je osvobodil sužnje. Če si želite obiskati kakšen klub boste morali vratarju oz. varnostniku v klubu pokazati potni list, saj tukaj namreč osebna izkaznica, s katero si brez problema prišel v klub v drugih ameriških mestih, ne zadostuje.
V nedeljo pa sva ob 8.35 uri odšla iz D.C.-ja in po 10 minutah ponovno prišla v Maryland. Ob 10.55 uri sva bila že v državi Delaware, ob 11.15 uri v Pensilvaniji in ob 12.00 uri v New Jerseyu, ki je edina država, kjer izvozi z avtoceste niso označeni po miljah.

Ob 13.40 uri sva skozi Lincoln tunell prišla v New York oz. na Manhattan, kjer sva začela dolgo pot po ZDA. Ob 14.00 uri sva avto vrnila v agencijo Alamo in se z metrojem ter air trainom odpeljala na letališče J.F.K., kamor sva prišla ob 15.25 uri.

Predviden odhod letala je bil ob 19.35 uri, zato sva se v tem času sprehodila po trgovinah, ki jih je bilo zelo malo ter pomalicala.

Ob 19h sva se vkrcala na letalo, ki se je premaknilo ob 19.40 uri. Ker smo bili 15. po vrsti za vzlet, smo vzleteli šele ob 20.20 uri. Pot je bila dolga 6647 kilometrov, leteli pa smo na višini do 12.000 kilometrov in s hitrostjo 920 km/h. Letalo je bilo polno, vreme zunaj pa je bilo pred vzletom 25°C in jasno.

Na letališče v Benetke smo prispeli 6.junija 2005 ob 03.50 uri oz. ob 09.50 uri po evropskem času ter se ob 10.00 izkrcali. Let je tako trajal samo 7 ur in pol ter bil za uro in pol krajši kot 6. maja, ko sva letela v ZDA.

S tem pa je bilo najino potovanje tudi zaključeno, ni pa še zaključen ta potopis. Naslednjič vam bom posredoval še nekaj malega statistike. Za danes pa vam prilagam samo še fotografije iz Williamsburga in Washington DC-ja.



Sorodne teme:

- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 5. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del

Potovanje po ZDA (2005) - 12. del

V današnjem potopisu bom, med drugimi, pisal o obisku New Orleansa, obisku plantaže Oak Alley in veri Voodoo.


El Paso - Houston - New Orleans

Najino pot sva nadaljevala v soboto, 28. maja ob 9.45 uri. Vreme je bilo oblačno in dokaj mrzlo, pokrajina zahodnega Teksasa pa je bila slabo poseljena in puščavska z velikimi griči ter nizkim grmovjem. Nekaj podobnega kot v severni Nevadi in Novi Mehiki. Na razdalji 100 milj ni bilo žive duše. Od daleč sva opazila samo nekaj manjših tornadov. Ko sva le prispela do prve civilizacije, nekega počivališča ob avtocesti, sva videla samo čudne ljudi, v wc-jih, ki so bili umazani, tako kot po vsem jugu, pa same rasistične napise. Ko sva pot nadaljevala proti vzhodu, se je pokrajina končno malo spremenila. Tako sva lahko po dolgem času videla tudi nekaj listavcev, ki sva jih nazadnje v New Yorku in nekaj malega v Indiani. Nasploh se nama je zdel osrednji in vzhodni Teksas bolj zelen in lep.

Ob 20h uri sva prišla v motel 6 (motel 8, kje sva do sedaj vedno prenočevala, je bil zaseden ) pri Houstonu, kjer sva šla zvečer nenačrtovano tudi žurirat v nek klub.

Naslednji dan sva po zajtrku v restavraciji Dany ob avtocesti South 45 (zajtrka v motelu 6 namreč ni bilo), ob 11.45 uri odšla naprej proti vesoljskemu centru Nase, za kar sva se odločila tudi šele prejšnji dan. Tam sva si ogledala kopijo mednarodno vesoljsko postajo, kjer se astronavti urijo. Zabaviščnega parka pa si, zaradi pomanjkanja časa, nisva ogledala. Ob 14.45 uri sva ponovno odšla na pot in Houston zapustila ob 15.15 uri. Med Houstonom in Luisiano, ki je bila najin naslednji cilj, je bilo zelo veliko listnatih in tudi borovih gozdov. Tja sva prišla ob 17.10 uri.

Louisiana

Zvezna država Louisiana se imenuje tudi Pelikanova oz. Sladkorna dežela. Glavno mesto države je Baton Rouge. Država pa je bila kot 18. po vrsti v zvezo sprejeta 30. aprila 1812.

Ob cesti, ki so bile slabe, sva videla mrtvega pasavca, drevesa v vodi (mangrove), bujno rastje (veliko plevela, trnja, plezalk) in na bencinski črpalki, ki sva jo ob napovedanih hudih nevihtah našla ob čisti temi in praznem tanku bencina, v kis vložene prašičje ustnice in stopala. Baje je to Cajunska specialiteta. Na sami črpalki pa je bilo tudi ogrooomno komarjev.

Ob 21.40 uri sva prišla v Indian hostel v New Orleansu.

New Orleans

Za New Orleans ste že slišali, če ne prej, pa zagotovo po orkanu Katrina, ki je leto po najinem obisku, prizadel to prekrasno mesto, ki je od vseh ameriških mest, najbolj podobno evropskim.

Mestu so vladali Francozi, Španci in naseljenci iz vsega sveta, ki so prišli v pristanišče. To se kaže v kulturni dediščini, kjer se mešajo španska dvorišča, viktorijanski balkoni. Naglas prebivalcev New Orleansa je nekaj posebnega. Je kombinacija glasov, ki jo ne najdete nikjer drugje. Kot je mesto čisto nekaj posebnega, je tudi glasba - afriško-ameriški jazz preliva tradicionalne afriške ritme z glasbo, ki prihaja iz popularnih medeninastih inštrumentov. Arhitektura se prav tako preliva iz staro-španske in staro-francoske do ultra in post modernega centra mesta. V 19. stoletju je bilo mesto zelo popularno po svojem "rdečem okrožju" imenovanem Storyville, kjer so se dogajale nore zabave. Danes je to še vedno mesto, ki ljubi zabave in je vedno polno. Tako med vikendom, kot tudi med tednom in to kljub dežju, ki naju je namakal. Midva sva se osredotočila na francosko četrt, ki je tudi najbolj znana četrt v New Orleansu, čeprav je mesto znano tudi po številnih plantažah, kjer so včasih delali črnci.

Največ prebivalcev New Orleansa je Kreolcev in Kožuncev. Kreolci so potomci osvobojenih sužnjev ter Francozov iz Karibov. Poizkusila sva tudi njihovo hrano, Kožunci pa so Francozi, si so prišli sem in živijo v močvirjih Louisiane. Hrane (prašičjih ustnic ali Jambalaje – riža s klobaso in rakci) nisva poskusila. So pa v New Orleansu zelo poceni ostrige, ki sva se jih dodobra najedla.

V ponedeljek, 30. maja naju je čakal ogled plantaže Oak Alley ob najdaljši ameriški reki Missisipi, ki je dolga 3797 kilometrov in ki se izliva v morje ravno v New Orleansu.

Ker sva večer prej dolgo v noč žurirala, sva si, po dolgem iskanju šele ob 17.00 uri ogledala omenjeno plantažo.

Plantaža Oak Alley

Drevesa oz. hraste, ki so stari 300 let, živijo pa 600 let, je pred plantažo zasadil nek kmet, čez 150 let pa je nek bogataš kupil posest in zase ter za 16 let mlajšo ženo (okoli 1840. leta), zgradil dvorec. Žena, ki je nikoli ni bilo doma, je žurirala v New Orleansu in tam živela, dokler ni mož na plantaži umrl. Potem se je žena vrnila in zapravila vse premoženje. Plantažo je leta 1859 prepustila sinu in ta jo je leta 1866 moral prodati upnikom zaradi vojne med severom in jugom. Kasneje je 1925. leta propadajočo hišo kupila neka družina in jo obnovila ter uredila notri muzej. Še vedno pa na plantaži pridelujejo sladkorni trs, čeprav v manjših količinah in brez sužnjev.

Na plantaži sva tako videla marsikatero zanimivo stvar, jaz pa jih bom tokrat naštel kar po alinejah:

- izbočeno ogledalo, ki je tako omogočalo staršem, da so v sosednjem prostoru nadzirali mladino.

- Spiralast svečnik s katerim so starši določali hčeri, koliko časa se smejo družiti s fanti. Ko je sveča dogorela do prečke in ugasnila, je bil čas za poslovitev. In toliko kolikor visoko je bila sveča nad svečnikom, toliko časa se je hči smela pogovarjati z mladeničem.

- Ker ženske niso smele piti ruma, so jim postregli hruške, ki so bile namočene v rum.

- Dame so pred kaminom uporabljale kovinsko ploščato pahljačo, ki so jo držale pred obrazom, da jim vročina s kamina ne bi topila vosek na obrazu.

- Pohištvo je manjše, ker so bili ljudje manjši.; srebrni pribor pa kaže na bogastvo družine, zato je večji in težji.

- Ko nekdo umre, prekrivajo ogledala s črno tančico, da preprečijo duši, da ostane v hiši in straši.

- Za dobrodošlico dobi gost ananas. Če se predolgo zadržuje, mu v sobi za goste kasneje nastavijo še en ananas in mu s tem dajo vedeti, da je čas za odhod in za obisk koga drugega.

Drugi dan v New Orleansu sva odšla v muzej Voodooja in si ogledala tudi kreolsko hišo.

Vera Voodoo

Seveda pri vsaki veri obstajata svetla in temna plat. Tako kot je v Krščanstvu obstajal lov na čarovnice, kjer je moralo umreti na tisoče žensk samo zaradi suma, da so čarovnice. Tako kot je pri Krščanstvu nastal lov na čarovnice le zaradi tega, ker so se ljudje bali znanja žensk, tako je nastala tudi "temna" stran Voodooja zaradi strahu pred to vero in tudi iz sebičnih razlogov. Strah pred to vero pa so samo še podkrepili Hollywoodski filmi samo zato, da bi pridobili na svoji gledanosti in priljubljenosti. Vendar pa izjeme ne potrjujejo pravilo.

Voodoo vera se je prvotno razvila na otoku Haiti, kasneje pa se je prenesla po vsej Ameriki zaradi zasužnjevanja črnega prebivalstva. V Voodooju obstaja več bogov, najpomembnejša pa sta Olurun in Obtala. Poleg bogov pa poznajo še veliko duhov, ki so prijazni (dobri) ali pa zli. Pomembno vlogo pri Voodoo veri imajo tudi Loe. To so verniki, ki so bili povzdignjeni v svečenike, da bi služili nekemu višjemu namenu. Vsak Loa ima svoj način ritma bobnov in svoj simbol katerega uporabljajo pri svojih ritualih. Pri tej veri obstaja tudi žrtvovanje, žrtvujejo se samo živali in pri originalni veri se živali ubijejo na hiter način, kar pa ne moremo trditi za Zlobni Voodoo.

Obredi pri Voodoo-ju so sestavljeni iz plesanja, risanja posebnih verskih znakov, žrtvovanja živali in gostije. Prav tako ostali verniki svečenikom Loam darujejo hrano, da se lahko oni popolnoma skoncentrirajo na vero in na pomoč ostalim vernikom.

Pri Voodooju so tudi zelo znani razni napitki, ki ti lahko povrnejo moč ali zdravje ali pa so lahko usodni za človeka, ki ga spije. Loe se zelo dobro spoznajo na rastline in znajo pripraviti veliko napojev. Loe večinoma delajo napoje in razne ostale maže za blagor svojih sovernikov, bocor (zlobni čarovniki pri voodoo-ju) pa se večinoma ukvarjajo z raznimi strupi in napoji, ki človeka onesposobijo ali pa spravijo v trans da jih lahko čarovnik "spremeni" v zombija, ki mu vdano služi.

Dobro znana je tudi Voodoo lutka, ki jo uporabljajo bocorji v namene da bi onesposobili svojega nasprotnika ali pa ga oslabili. Preko voodoo lutke se dajo tudi izvajati razni uroki.

Če hočete postati pripadnik katere voodoo sekte pa boste vsekakor morali prestati inicijacijski obred, ki bo dokazal da ste vredni sprejema v voodoo sekto. Inicijacijski obredi so različni od ene do druge sekte. Na primer ena sekta uporablja za sprejem hojo po vroči žerjavici, druga sekta pa polaganje rok v lonce z vrelim oljem. Pri vseh primerih inicijacijskih obredov pa se morate dobro pripraviti nanj z dolgotrajnim meditiranjem. Nekateri pred tem obredom meditirajo tudi po več tednov brez da bi opravljali kako drugo delo in med tem ko meditirajo jim ostali verniki nosijo hrano in ostale nujne reči, da bi se meditacije čim manjkrat prekinila.

Med krščanstvom in voodoojem je veliko podobnih stvari:

- V obeh verah verniki verjamejo v neko višje bitje (Boga).

- Loe v voodooju predstavljajo svetnike v krščanstvu.V voodooju so Loe navadni ljudje, ki so živeli zelo pobožno življenje in so jim ponavadi verniki zelo zaupali in jim celo pripisovali čudežne moči.

- V obeh verah verjamejo v posmrtno življenje.

- Oboji imajo podobne obrede, žrtvovanje božjega mesa (hostije) in žrtvovanje krvi (vino).

- Oboji verjamejo v obstanek zlih duhov ali demonov.

- Privrženci voodooja verjamejo da ima vsak vernik met tet (podobno kot razni krščanski patroni-svetniki).

- Razlika je samo v drugačnih bogovih in angelih (duhovih), v njihovih obrednih pesmih in plesih in v prepričanju da je duša sestavljena iz dveh delov: Iz gros bon ange-a ali velikega angela varuha in iz ti bon ange-a ali majhnega angela varuha.Verniki verjamejo da manjši del duše ti bon ange zapusti dušo med spanjem ali med Loinem ritualom in zato so zaskrbljeni da se lahko poškoduje ali jim ga »ukrade« zlobna magija medtem ko ni v telesu.

Toliko za danes. Tako kot vedno prej, pa si tudi tukaj lahko ogledate slike, ki so spodaj.



Naslednjič bom pisal o obisku Washington D.C. in vrnitvi v New York.

Sorodne teme:

- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 11. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 5. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del

Potovanje po ZDA (2005) - 11. del

V današnjem potopisu bom napisal malo več kot običajno, saj bi rad, pred mojim naslednjim potovanjem, s tem potopisom zaključil. Tokrat bom pisal o dolini, kjer so posneli največ kavbojskih filmov, o življenju Indijancev v Mesa Verde, obisku Santa Feja v Novi Mehiki in obmejnega mesta El Paso v Teksasu ter mejni kontroli na avtocesti.

V četrtek 26. maja sva ob 9.30 uri nadaljevala najino pot proti vzhodu združenih držav. Najina naslednja postaja (pravzaprav je šlo samo za vožnjo skozi, ustavila pa sva se samo toliko, da sva naredila nekaj fotografij prekrasne pokrajine. Kolikokrat sem besedo prekrasen že ponovil v tem potopisu?) je bila dolina Monument Valley na meji z Utahom, kamor sva prispela ob 11.15 uri.

Tuba City - Monument Valley - Mesa Verde - Santa Fe - El Paso

Najprej pa, na kratko, nekaj o zvezni državi Utah, ki se imenuje tudi Mormonska dežela ali dežela panjev. Glavno mesto države je Salt Lake City, ki je leta 2002 gostilo tudi Olimpijske igre. Država je bila kot 45. po vrsti v zvezo sprejeta 4. januarja 1896. To je bilo res zelo na kratko. :) In sedaj k dolini Monument Valley.

Manument Valley

Dolina velja za klasično pokrajino Ameriškega divjega zahoda. To je dolina, kjer so tudi največkrat snemali ameriške vestern filme.

Ta park je leta 1960 ustanovilo pleme Navajo. Na leto ga obišče tudi do osem milijonov ljudi, ki jih privlači pokrajina in davni načini življenja. Danes živi tukaj približno 152.000 Indijancev v tako imenovani »open-air-slumu«. Za ta slum je značilna razpršena poselitev in zelo uboga prebivališča, ki so zgrajena iz vseh mogočih materialov (ilovica, cedra, plastika, karton, pločevina). Ob "hiši" stoji praviloma terenski avto, odpad, staja,... Pol puščavska klima dopušča rasti le koruzi in fižolu, ki je posajen ob prebivališču. Izguba kulture se je pričela z prihodom belcev na zahod, ki so pregnali Indijance na vedno bolj nedostopna območja. Plemena Navajo, Comanche, Apachi in Siouxi so prvi izgubili ozemlja na katerih so lovili in so se zato tudi spopadali z belci. Končna zmaga je bila na strani dobro opremljene ameriške vojske in politike.

Ob 11.40 uri sva odšla naprej. Odločila sva se, da ne greva v Phoenix, kakor sva sprva načrtovala in kjer bi si ogledala njihove znamenite kaktuse ter konjeniško policijo, ampak proti zvezni državi Kolorado in Mesa Verde. V Lonely planet sva namreč prebrala, da je to zadeva, ki je za videti. :) V Kolorado sva prispela ob 12.55 uri, v park Mesa Verde pa ob 13.50 uri.

Kolorado, Mesa Verde in življenje indijancev

Zvezna država Kolorado se imenuje tudi Stoletna država. Glavno mesto države je Denver. Država je bila kot 38. po vrsti v zvezo sprejeta 1. avgusta 1876.

Ko sva vstopila v 2.100 metrov visok park, sva morala najprej skozi gradbišče (podobno je bilo že v Yellowstonu in Dolini smrti), ker so naju delavci veselo pozdravljali in kjer ni nobenih mrež, ki bi ščitila voznike pred nevarnostjo padanja kamenja na cesto.

V parku sva izvedela marsikaj o življenju Indijancev v tem delu države, ki so se od prerijskih Indijancev ločili po tem, da se niso selili.

V letih med 550 in 750 so Indijanci živeli v zemljankah oz. Pithouse. To je bila prva oblika stavb, katerih vhod je bil skozi streho. Stene in streho so naredili iz blata, danega na leseno ogrodje. Živeli so v kameni dobi, najdene pa so bile žrmlje za mletje žita.

V letih od 700 do 950, so živeli v Pithouse and pueblos. To je že druga razvojna stopnja oz. večnadstropne stavbe. Ljudje so sem prišli kot lovci oz. nabiralci leta 0. V 6. in 7. stoletju so se ustalili in prebivali v zemljankah, kjer pa je bilo veliko požarov zaradi ognjišč in posušenega lesenega ogrodja. Tako so od 8. stoletja dalje zidali naselja nad zemljo – pueble.

Okoli leta 1200 so se naselili pod previse in nato skrivnostno izginili leta 1300. Videla sva Square Tower house z 80 sobami in sedmimi kivi (obredni prostor). Vhodi so bili še vedno na strehah.

»Sončni tempelj« so začeli graditi okoli leta 1200. Mogočnost zidov in razsežnost objekta dajeta slutiti, da ga je gradilo več skupnosti, ki so živele pod previsi v vaseh. Tempelj (ali je dejansko tempelj, ni potrjeno ) ni bil nikoli dokončan.

Indijanci so bili, v tem delu Amerike, zaradi namakalnih sistemov veliko bolj povezani kot na severu Amerike.

Skratka, kratek povzetek. ZDA je bila v tistih časih slabše razvita kot Evropa, kjer so že gradili gradove.

Ob 17.55 uri sva park zapustila in se skozi gozdno pokrajino Kolorada, ki je prečudovit, peljala proti Novi Mehiki. Okrog 20.30 uri sva prispela v Novo Mehiko.

Nova Mehikanin Santa Fe

Zvezna država Nova Mehika se imenuje tudi Sončna oz. Očarljiva dežela. Glavno mesto države je Santa Fe, ki je tudi največje mesto v tej državi. Država je bila kot 48. po vrsti v zvezo sprejeta 6. januarja 1912.

Ker motela ni bilo v bližini, sva se morala v čisti temi voziti še nekaj časa, pri čemer sva z avtom skoraj zapeljala s ceste, ko se je sopotnik, ki je vozil avto, izognil zajcu, ki je šel čez cesto. Kmalu potem, ko sva prečkala reko Rio Grande, sva ob 22.15 uri prišla do motela Espanola v bližini Santa Fe-ja.

Naslednji dan sva ob 9.25 uri ponovno odšla na pot in se ob 10.00 uri za eno uro ustavila v Santa Fe-ju. Santa Fe je najvišje glavno mesto v ZDA, saj je na nadmorski višini 2000 metrov. Staro je 400 let in ima najmanjše število prebivalcev (62.200).

Ko sva bila ob 11.15 uri ponovno na avtocesti, sva se za 40 minut ustavila še v trgovini in nato nadaljevala s potjo.

Peljala sva se mimo kraja »Resnica ali posledice« in opazila, da je bil severni del Nove Mehike gozdnat, južni del pa je samo še puščava. Ljudje živijo v majhnih hišicah ali kontejnerjih. Pred mejo s Teksasom sva videla ogromno farmo krav, ki se niso pasle po travniku, ampak so ležala druga na drugi v blatu.

Ob 16.00 uri sva v deževnem vremenu prestopila v največjo ameriško zvezno državo, Teksas.

Teksas in El Paso

Ime države Teksas, ki ji pripada tudi vzdevek Lone Star State (Dežela samotne zvezde), izhaja iz jezika Caddo indijancev (Teysha, tejas = prijatelj). Glavno mesto je Austin. Teksas je druga največja država v ZDA in leži na samem jugu, na meji z Mehiko. Med desetimi največjimi mesti v ZDA ima kar tri Teksas, od tega na četrtem mestu Houston, ki je največje mesto v Teksasu. S svojo populacijo 20 milijonov prebivalcev komaj prekaša 18 milijono glavo živino Teksasa. Na razprostranjeni zemlji Teksasa naštejemo nad 23.000 farm, ki pokrivajo 80% zemlje Teksasa. 10% Teksasa pa pokrivajo gozdovi, kjer najdemo tudi štiri nacionalne parke. Teksas nudi dom kar 2,5 milijonu srnjadi in 200.000 krokodilom. Med simboli države so številne živali in rastline. Država je bila kot 28. po vrsti v zvezo sprejeta 29. decembra 1845

Na avtocesti sva opazila, da je Teksas edina država, ki ima ponoči omejitev hitrosti zmanjšano za 10 milj.

Ob 16.30 uri sva prišla v El Paso, kjer je bilo deževno in samo 14°C. Tako kot povsod po Ameriki, je tudi tukaj Downtown poslovno in ne zgodovinsko središče, kot je to denimo v Evropi.

El Paso je milijonsko mesto na meji z Mehiko. Reka Rio Grande deli to mesto na ameriški in mehiški del, ki se imenuje Juarez. V bistvu El Paso niti ni pravo ameriško mesto, ampak bolj »latino« mesto. Vse naokoli je puščava, posejana s kaktusi in nizkim grmičevjem. Pozimi so temperature nad 10 stopinj, poleti nad 40. Ljudje se vozijo v klimatiziranih velikih avtomobilih, pijejo kokakolo in uživajo v mehiškem fast foodu (burritos, enchiladas, tortillas).

El Paso je čisto drugačno od ostalih Teksaških mest. Je zelo umazano in je veliko revščine. V mestu sva videla zelo dobro zastraženo mejo z Mehiko. V Mehiko tako peljejo trije mostovi. En za pešce, en za avtomobile in en za tovorna vozila. Sicer pa je meja ločena z dvema jarkoma, tremi ograjami, električno napetostjo, reflektorji in na vsakih 100 metrov policijski avtomobil.

Neprijeten dogodek

Žal si samega mesta pobližje (razen iz avtomobila) nisva ogledala, ker sva doživela eno neprijetno izkušnjo. Ker nisva vedela, kaj je v mestu sploh za videti, sva po dolgotrajnem iskanju našla neko turistično pisarno, kjer sva povprašala za mnenje Pa tista ženska še sama ni znala najbolj pojasniti kaj je v tem mestu vredno ogleda. Zato sva po odhodu iz turistične pisarne sama odšla peš odkrivat okolico, vendar pa daleč nisva prišla. Ko sva prišla mimo neke hiše, sva za ograjo opazila psa z velikimi zobmi, ki je začel lajati na naju in malo dane skakati po ograji. Pa se nisva zmenila zanj dokler nisva opazila, da se ta ograja kar naenkrat konča in da ima pes prosto pot na cesto. Takoj sva se obrnila in začela teči nazaj proti parkiranemu avtomobilu, pes pa za nama. Na srečo je pes hitro obupal, midva pa sva se prav tako hitro uspela strpati v avto.

Po temu dogodku nama ni bilo več do ogleda mesta, pa tudi vreme je bilo deževno in turobno, zato sva si poiskala restavracijo nekje izven El Pasa in pojedla pravo mehiško večerjo. Okolico El Pasa sva zapustila ob 18.55 uri.

Mejna kontrola

Ob 20.00 uri je bila na avtocesti, kjer sicer tehtajo tovornjake, mejna kontrola. Ker sva bila tujca, so naju Američani dodobra preverili. Toda, ko sva jim pokazala potni list z zelenim potrdilom, ki sva ga dobila na letališču, so naju takoj izpustili in naju niso pregledovali tako kot neki mehiški avtobus, kjer so pregledovali tudi prtljago.

Ob 20.30 uri pa sva uro premaknila za eno uro naprej, tako da je bila po novem 21.30. Pet minut kasneje pa sva prišla v motel 8 v Van Hornu.

Fotografije si lahko ogledate spodaj, naslednjič pa bom pisal o obisku New Orleansa, mesta, ki ga je leto kasneje najbolj prizadel orkan Katrina, o obisku znamenitih plantaž ob Misisipiju in obisku vesoljskega centra Nase v Houstonu.

Sorodne teme:

- Potovanje po ZDA (2005) - 14. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 13. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 12. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 10. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 9. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 8. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 7. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 6. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 5. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 4. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 3. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 2. del
- Potovanje po ZDA (2005) - 1. del

Potovanje po ZDA (2005) - 10. del

Danes bom pisal o Las Vegasu, obisku Doline smrti in Grand Canyona ter prihodu v indijanski rezervat Navajo in Hopi.

V ponedeljek, 23. maja sva ob 10.25 uri in v sončnem vremenu s temperaturo 26°C, odšla proti Nevadi, tokrat proti njenemu južnemu delu in spet prečkala gorovje Sierra Nevada, ki pa tu ni bilo tako visoko. V Nevado sva prišla ob 13.55 uri, zunaj pa je bila temperatura že 41°C.

Med potjo sva na 1300 metrih nadmorske višine videla drevesa Jousha (v istoimenski park na jugu Kalifornije nisva šla), prav tako pa sva na cesti videla table s citati iz Biblije (ne kradi, spoštuj očeta in mater… ).


Los Angeles - Las Vegas (vmes ogled Doline smrti)

Ob 14.25 uri sva prišla v Las Vegas in doživela tudi vročinski rekord na najinem potovanju, 43°C.

Las Vegas

Las Vegas je mesto sredi poleti vročega (temperatura se pogosto vzpne prek 40 stopinj Celzija) in pozimi hladnega puščavskega južnega dela zvezne države Nevada na zahodu Združenih držav Amerike. Mesto ima že skoraj 300.000 prebivalcev, skupaj s predmestjem pa več kot milijon in velja za najhitreje rastoče večje naselje v državi. Je nesporno središče svetovnega igralništva. Ima največ hotelskih sob na našem planetu; zdaj jih je že več kot 100.000. Tolikšno je tudi število gostov, ki dnevno pridejo preizkusiti srečo. Ker večina ostane le nekaj dni, se v mestu dnevno gnete okrog 300.000 turistov, naj bo zima ali poletje, ponedeljek ali sobota.

Naselje je v dolini Las Vegas (špansko ’rodovitne ravnice’), ob stari španski trgovski poti med mestom Santa Fé v Novi Mehiki in Kalifornijo, leta 1855 ustanovila peščica Mormonov. Po neuspešnem izkopavanju svinčeve rude so se ti že čez nekaj let odselili. Pravi začetek kraja sega v leto 1905, ko je sem prišla Pacifiška železnica. V njem so se naselili železniški delavci in že takrat pokazali precejšen smisel za hazard. Mesto je leta 1931, pred legalizacijo igralništva in tik pred pričetkom gradnje bližnjega 221 m visokega Hooverjevega jezu na reki Kolorado, imelo le 5100 prebivalcev. Modrina gladine zajezitvenega jezera Mead je v živem nasprotju z rjavimi, rumenimi in rdečimi odtenki skorajda neporasle puščavske pokrajine v okolici.

Hiter razvoj mesta je ob izobilju električne energije, ki je omogočilo razsvetljavo neslutenih razsežnosti, pospešilo dejstvo, da je bila Nevada dolgo edina država v ZDA, kjer je bilo dovoljeno hazardiranje. V mestu so dovolili tudi organizacijo hitrih porok, pri čemer poreklo mladoporočencev ni pomembno.

Las Vegas počasi izgublja sloves mesta greha in mafijskih poslov. Z organizacijo športnih in vrhunskih zabavnih prireditev skuša privabiti ljubitelja športa, petičnih gostov, pa tudi družin z otroki. Mnogi hoteli si prizadevajo pritegniti najmlajšo generacijo s precej kičasto zunanjostjo. Kljub izvrstni ponudbi so cene prenočišč in hrane dostopne tudi povprečnemu turistu. Zato pa nanj nenehno prežijo trume igralnih aparatov, pa naj bo v hotelskih igralnicah, na letališču ali v javnem stranišču.

Glavna privlačnost Las Vegasa je 4 kilometre dolga osrednja ulica, imenovana Strip. Ob njej so osredotočeni vsi najbolj slavni hoteli, ki s svojo arhitekturo in dogajanjem ob njih posnemajo in predstavljajo glavna čudesa sveta. Strip je posebno impresiven ponoči, ko je prepreden z brezštevilno množico utripajočih neonskih luči.

Sicer pa na daleč izgleda Las Vegas kot Egipt (vročina, puščava, umazanija…. v centru pa sami luksuzni hoteli: Benetke, Egipt, Pariz, New York… ).

V vseh hotelih je igralnica in nihče te ne vpraša po starosti ali od kod si prišel. Tudi, ko vplačaš zadetek, ne. Zanimivo pa je, da noben hotel v dvigalu nima nadstropja št. 13, ki prinaša nesrečo. Hoteli so ogromni in imajo sobe tudi s petmestno številko. Ker je hotelov res zelo veliko, je tudi cena temu primerna. Poceni!!!



Prvi dan v Las Vegasu, sva spila tudi največ tekočine na potovanju. Vsak 2 litra vode, pol litra pepsija in limonado. Vroče je bilo namreč tudi sredi noči oz. ob polnoči in sicer 40°C.

Ja, Las Vegas je vreden ogleda.

Dolina smrti

Naslednji dan sva se ponovno odpeljala v Kalifornijo in sicer v najbolj vroč kraj na Zemlji in najnižjo točko ameriške celine, dolino smrti. Tu sva prvič tudi dokončno ugotovila, da nama klima v avtu ne dela, zato sva naslednji dan avto zamenjala. V Kalifornijo sva prišla ob 10.45 uri in v Dolino smrti ob 11.50 uri.

Dolina smrti oz. Death Valley je ena izmed najbolj čudnih puščav na svetu. Iskalci zlata so ji dali ime dolina smrti, ker jih je na poti skozi to slano puščavo mnogo pomrlo od žeje. Dolina, ki leži 85 metrov pod morsko gladino, je najnižja točka ameriške celine. Tu prav redko dežuje, le toliko, da se malo razmoči dno slankastih lagun, ki čemijo tu in tam, toda premalo, da bi tod rasla kakršnakoli, še tako revna rastlina.

Temperatura je bila ista kot v Las Vegasu in nič topleje, kjub temu, da je to najbolj vroč kraj na zemlji. V puščavi sva videla majhno oazo in peščeno sol ter opozorilne table, da na tem območju živi najbolj strupena kača na svetu. Kakorkoli že, ob 13.05 uri sva bila spet v Nevadi in ob 14.45 uri v najinem hotelu Stratosphera.

Pot proti vzhodu

V sredo, 25. maja sva 9.45 uri odšla iz hotela in ob 11.20 uri dobila novi avto Cherlovett Cavalier, ki je bil malo slabši ter predvsem kakšno leto starejši, vendar je imel vsak klimo. Ob 11.40 uri sva bila tako ponovno na avtocesti in ob 12.25 uri v Arizoni, kjer sva uro premaknila za eno uro naprej, torej na 13.25.

Arizona

Arizona je ena od jugozahodnih zveznih držav ZDA. Znana je po Velikem kanjonu reke Kolorado. Arizona ima dva vzdevka in sicer država Velikega kanjona (The Grand Canyon State) in Država bakra (The Copper State). Glavno in tudi največje mesto je Phoenix. Kot 48. država je bila sprejeta v zvezo 14. februarja 1912.

Hoover Dam

Ko sva vstopila v Arizono, sva si na meji in na reki Colorado, ogledala jez Hoover Dam, zaradi česar imata Nevada in Arizona sploh vodo. Jez so gradili v letih od 1931 do 1935. Jez se imenuje po predsedniku Hooverju, ki je predsedoval ZDA med letoma 1931 in 1935.

Po ogledu jezu sva odšla naprej in se ob 14.45 uri ustavila v trgovini Safeway, ki je bila zelo dobro založena in kjer sva spet nakupila pijačo in sadje.

Ob 16.50 uri sva prišla do mesta Williams, kjer sva se nekaj časa vozila tudi po znameniti cesti Route 66, ki je bila sploh prva cesta, ko je povezovala ameriški vzhod in ameriški zahod (Chicago – Los Angeles). Po zeleni Severni Arizoni sva ob 17.50 uri prišla do 2.170 metrov visokega Grand Canyona.

Grand Canyon

Grand Canyon je ogromna in veličastna soteska, ki se razteza kolikor daleč seže oko v prostranem in čudovitem območju kanjonov, slapov, podzemnih jam, stolpov, skalnih polic in vintgarjev. Grand Canyon ni nikoli videti enak in sonce ter sence bežečih oblakov stalno spreminjajo obarvanost skal, ki sega od črne in škrlatno rjave do bledo rožnate in modro zelene. Ob pogledu z ene od številnih razglednih točk na dno kanjona si je težko zamisliti, da je majhen rjavi vodni tok globoko spodaj za